Piše: Samo Vidovič
Z magistrom Lojzetom Dolinarjem, ki je nedavno postal celovški podžupan, smo se pogovarjali o njegovi družini, karieri, avstrijski in slovenski politiki, koroških Slovencih in športu.
DEMOKRACIJA: Vaša družina je morala po vojni pobegniti pred komunistično oblastjo v Avstrijo. Kakšna so bila prva leta življenja vaših staršev na tujem?
Dolinar: Stari oče, ki je bil Primorec, se je po vrnitvi iz ujetništva po 1. svetovni vojni kot zaveden Slovenec pridružil Tigru in je pozneje, da ga fašisti ne bi likvidirali, zbežal na Kranjsko. V Kranjski Gori je bil finančni uradnik in kot takšen je poklicno napredoval do finančnega inšpektorja za Skopje, kjer je družina doživela napad nacistov na Jugoslavijo. Nacisti so družino iz Skopja v eni uri pregnali in izselili. Po večdnevni odisejadi je družini le uspelo priti do Ljubljane, kjer je stari oče v medvojnih letih služboval v Finančni upravi. Kot visok finančni uradnik se je maja 1945 z družino umaknil za nekaj dni na Koroško. Iz teh »nekaj dni« pa je postala vrnitev nazaj v domovino za vedno neuresničljiva, saj je bil stari oče eden tistih, ki je bil pri montiranem »finančnem procesu« obsojen na več let zapora.
DEMOKRACIJA: Vaša žal že pokojna mama je nastopila v oddaji novinarja Jožeta Možine Pričevalci. Napisala je tudi knjigo spominov.
Dolinar: Mamina kalvarija se začne tedaj, ko se je družina želela za nekaj dni umakniti na Koroško. Na železniški postaji v Ljubljani so na vlak, ki naj bi peljal proti Koroški, nalagali tudi 110 ranjenih domobrancev. Mama in teta sta se kot komaj polnoletni dekleti, ki sta imeli tečaj Rdečega križa, ponudili, da pomagata ranjencem. Po odhodu iz Ljubljane se je vlak ustavil v Kranju, kjer so kompozicijo z ranjenci odklopili od tiste s civilisti, tako da so ti ostali brez prevoza in so zato morali iti peš čez Ljubelj. Vlak z ranjenci pa je odpeljal do Lesc, kjer ga je partizanska zaseda ustavila. Ranjence so pobili, mamo, teto, bogoslovca Zajca in Magdo Dolničar pa zaprli. Svoje domala šestletno trpljenje v internaciji je mama opisala v knjigi »Brazde mojega življenja«. Pretresljivo pa je tudi njeno pričevanje v oddaji Pričevalci.
DEMOKRACIJA: Vi ste dolga leta učili na Slovenski gimnaziji v Celovcu. Kaj bi rekli o pomenu te gimnazije za koroške Slovence?
Dolinar: Slovenska gimnazija v Celovcu je zagotovo osrednja izobraževalna ustanova koroških Slovencev. Ta šola je vzgojila več tisoč maturantov, ki so po študiju prevzeli različna vodilna delovna mesta. Danes predstavljajo slovensko inteligenco po vsem svetu, ki je zaradi svoje dvojezičnosti in večjezičnosti cenjena predvsem v gospodarstvu in znanosti.
DEMOKRACIJA: Ste tudi sodni tolmač oziroma prevajalec v več jezikov. Kako poteka to vaše delo?
Dolinar: Poleg slavistike in športa sem študiral tudi prevajalstvo. Po študiju, ko sem postal profesor na Slovenski gimnaziji, sem se poglobil tudi v prevajalstvo in opravil izpite za certificiranega sodnega tolmača za slovenščino in nemščino. Poleg svojega rednega dela opravljam tudi še danes delo sodnega prevajalca in tolmača, pri čemer gre predvsem za pravne tekste.
DEMOKRACIJA: Politično sodelujete v Team Kärnten. To je stranka, ki je nastala šele pred nekaj leti. Kakšna je njena usmeritev?
Dolinar: Leta 2012 je nastala stranka Team Stronach, ki se je pozneje preimenovala v Team Kärnten, prevedeno Team Koroška. Sem tudi ustanovni član stranke, ki ni usmerjena prav nič ideološko, marveč socialno-gospodarsko.
DEMOKRACIJA: Kako se kot zaveden Slovenec uveljavljate v tej stranki?
Dolinar: V stranki sem se kot Slovenec od vsega začetka uveljavil, saj je stranka zelo odprta in ne izključuje ljudi drugih narodnosti, kar je pri drugih strankah, razen pri Zelenih, skorajda pravilo.
DEMOKRACIJA: Marca so bile v Celovcu volitve za župana oziroma mestni svet. Župan je postal Christian Scheider iz vaše stranke Team Kärnten, vi pa ste postali podžupan. Kakšne naloge oziroma cilje imate v tej vlogi?
Dolinar: Poleg funkcije podžupana sem tudi član mestne vlade. Kot član mestne vlade sem referent za stanovanja, sanacijo in novogradnjo stanovanj, za energetiko, varstvo podnebja in okolja ter za evropske zadeve, čezmejne projekte in partnerska mesta. Zavzemam pa se tudi za sožitje in mirno sobivanje obeh narodnosti v Celovcu, tako slovenske kot nemške. Koroška je domovina, Celovec pa glavno mesto tako nemško kot slovensko govorečih deželanov.
DEMOKRACIJA: Vaši glavni tekmeci so bili socialdemokrati SPÖ, ki so imeli znatno večji proračun za volitve od vas. Kako ocenjujete predvolilni boj?
Dolinar: V času pandemije so imele vse stranke isto težavo, da je bil stik z ljudmi zelo omejen. Naša stranka je vodila zelo moderen volilni boj in se je poslužila družbenih omrežij Facebooka, Instagrama, Twitterja itd. Poleg tega smo stik z ljudmi iskali na povsem privlačen način, npr. s tem, ko smo v jutranjih urah na vpadnicah delili ljudem, ki so se vozili v Celovec v službo, kifeljčke ali pa ko smo na tržnicah iskali z volivci pogovor, jim delili maske itd.
DEMOKRACIJA: Koliko Slovencev živi danes v Celovcu? Kaj boste storili za boljšo prepoznavnost dvojezičnosti v tem mestu?
Dolinar: V Celovcu živi okoli 7000 Slovencev, od teh se jih je iz Slovenije priselilo okoli 2000. Za boljšo prepoznavnost dvojezičnosti sem poskrbel že od vsega začetka, ko sem prisegel v slovenskem jeziku. Poleg tega sem poskrbel, da je moja vizitka kar štirijezična, da so moje objave na Facebooku in drugih socialnih omrežjih dvojezične, da je slovenščina sestavni del mojega delovanja v celovškem rotovžu, predvsem pa to, da gradim mrežo med Celovcem in preostalim prostorom Alpe-Jadran.
DEMOKRACIJA: Kako ocenjujete politiko koroških Slovencev? Ali tako majhna skupnost res potrebuje tri zastopniške organizacije?
Dolinar: Eno je politično zastopstvo, drugo pa je civilna družba. Sta pa drug od drugega odvisna. Avstrija zakonsko ne predvideva zastopnikov manjšin v parlamentu, kot je to npr. v Sloveniji. Slovenci desetletja nismo imeli možnosti, da bi prek kake stranke prišli v parlament. Prvi je bil Karel Smole, ki mu je to uspelo konec osemdesetih let. Potem pa je to uspelo le še Mlinarjevi in Blatnikovi, na deželni ravni pa Kuchlingovi in meni. Glede zastopniških organizacij in njihovega števila pa moram reči, da ima civilna družba zelo pomembno vlogo in da pozdravljam vsako organizacijo in društvo, ki dela v prid ohranjanja in krepitve slovenske narodne skupnosti. In prav to je tudi izraz, da imamo kar tri zastopniške organizacije. Bolj pomembno pa je, da si te organizacije niso konkurenčne in da znajo pri narodnih interesih najti skupni jezik.
DEMOKRACIJA: Imam vtis, da je pogled koroških Slovencev na razmere v Sloveniji bolj levo obarvan. Z redkimi izjemami seveda. Se motim?
Dolinar: Delno imate prav! Sicer je koroški Slovenec zelo povezan s Cerkvijo, ima pa med koroškimi Slovenci tudi partizanstvo svoje mesto, delno tudi upravičeno. In prav te leve povezave s Slovenijo obstajajo še danes. Zagotovo je res, da so Karavanke prepreka za komunikacijo, kakršno smo vajeni med Slovenijo in Tržaško ali Goriško. Zato tudi pogrešam več srčnega odnosa do matične domovine in slovenstva kot takega.
DEMOKRACIJA: Poglejva še malo slovensko politiko. Kaj menite o slovenski vladi, ki jo vodi Janez Janša? Kako na splošno ocenjujete slovensko politiko?
Dolinar: Če kot zunanji opazovalec gledam Janeza Janšo, se ne morem načuditi, s kakšno pokončnostjo ta človek prenaša vsa blatenja, mobing, nagajanja in podtikanja opozicije. Upam si trditi, da take politične nekulturnosti opozicije pri nas v Avstriji ni mogoče najti, tudi če bi jo še kako iskali. Politika je dialog, ne pa izključevanje, kar se dogaja že od prvega dne te vlade. Poleg tega pa večina novinarjev, ki ima sicer nalogo poročati kritično, a tudi objektivno, podpira in ustvarja enoumje, kar poznamo pri nedemokratičnih režimih. Dnevno lahko pri večini slovenskih medijev zasledim že prav histerično blatenje, manipulacijo in polarizacijo vsega, kar stori vlada Janeza Janše. Vse to pa postane še bolj bizarno, neokusno in nedopustno, ko se levi slovenski novinarji poslužujejo tudi tujih omrežij in medijev in tam blatijo svojo vlado, svojo lastno državo, s tem pa tudi svoj lastni narod.
DEMOKRACIJA: Že več kot leto dni predvsem na ulicah Ljubljane spremljamo proteste, ki so se začeli, še preden se je ta vlada lani sploh oblikovala. Na ulicah so poleg teoretikov zarote v večini volivci oziroma simpatizerji leve politične opcije. Na enem zadnjih protestov so na Trgu republike v Ljubljani celo zažigali stole, vzklikali gesla »janšizem je fašizem«. Se vam zdi to normalno?
Dolinar: Vprašanje je, kaj je normalno. Vsekakor pa je moralno zavrženo, da se kopica ljudi vede kot nekdanji črnosrajčniki. Sicer trobijo neke parole proti fašizmu, so pa sami tisti, ki imajo do skrajnosti fašistoidno maniro. V Sloveniji pa se je vlada od prvega dne svojega mandata dalje soočala s problemi, katerih cilj je bil izključno rušitev Janševe vlade. Vseskozi sem pogrešal konstruktivno sodelovanje opozicije pri premagovanju pandemije. Obratno, leva opcija je ljudi celo pozivala na shode in k neupoštevanju vladnih ukrepov, čeprav smo po vsej Evropi imeli iste ali pa še hujše ukrepe, tako da ti niso bili le neka izmišljija slovenske vlade. V času pandemije so v Avstriji vse avstrijske stranke pri vsej raznolikosti vlekle za eno vrv in bile v kritičnih trenutkih pri reševanju problema domala enotne.
DEMOKRACIJA: Na protestih aktivno sodelujejo celo nekateri poslanci, kot sta na primer člana Socialnih demokratov Koprivec in Štromajer, ki polagajo vence vojnim zločincem. Kaj menite o tem?
Dolinar: Kot sem že omenil, taki ljudje razkazujejo svojo mračnjaško in anahronistično politično kulturo, ki bi morala biti v Evropi že zdavnaj preživeta ali pa celo prepovedana. Politiki, ki polagajo zločincem vence in se klanjajo njihovim zločinskim dejanjem, so strup za narodovo higieno! V Avstriji je s kaznijo prepovedano poveličevati vojne zločince in zločinska dejanja. Vedeti moramo, da nastane vsesplošni družbeni problem, če zločine relativiziramo in jih izrinjamo iz kolektivnega spomina, ker s tem družbo polariziramo. Tedaj trosimo na stare rane sol, namesto da bi te rane očistili, da se polagoma lahko tudi zacelijo.
DEMOKRACIJA: Na protestih se redno pojavljajo simboli komunizma, sodelujejo tudi nekatere skrajno levičarske organizacije. Se vam zdi, da so preostanki komunizma v Sloveniji še vedno preveč živi?
Dolinar: V Sloveniji po osamosvojitvi ni bilo ne lustracije ne širše družbene diskusije o družbenem preobratu. Če je jugovojska pod rdečo zvezdo napadala Slovenijo, potem ta rdeča zvezda ne more in ne sme več biti simbol nove države. Vsi simboli totalitarnih režimov, pod katerimi so se dogajali zločini, se kršile človekove pravice, nimajo kaj iskati v sodobni demokratični družbi. To velja kljub svobodi govora tudi za poveličevanje že trideset let preživete marksistične pravljice, ki jo še vedno oživlja Levica.
DEMOKRACIJA: V Avstriji je vsako poveličevanje nacizma oziroma fašizma strogo prepovedano in se tudi kaznuje z denarno ali celo zaporno kaznijo. Kljub temu pa nekateri poskušajo zanetiti nemir, kot je bilo zaznati v predvolilnem času, ko so prebarvali slovenske napise na dvojezičnih tablah?
Dolinar: Res je, poveličevanje nacizma in fašizma je v Avstriji kaznivo dejanje in tako je tudi prav. Isto mora veljati tudi za vse druge totalitarne režime, ki imajo na vesti grobo kršenje človekovih pravic in na milijone umorjenih.
DEMOKRACIJA: Znani ste tudi kot gospodarstvenik. Koronakriza je povzročila velike probleme v gospodarstvu. Mnogo ljudi v Avstriji je v tej krizi izgubilo delo oziroma delajo krajši delovni čas. Se vam zdi, da gre v gospodarstvu zdaj že na bolje?
Dolinar: Menim, da je korona zapustila močne zareze v gospodarstvu in naši družbi nasploh. In prav te spremembe so tudi priložnost za prihodnost, pri čemer mislim na hitrejši razvoj pri digitalizaciji, pomembnost home-officea, šolanje prek spletnih platform, na digitalne učbenike, na hitrejše ukrepe in razvoj tehnologije okoli klimatskih sprememb in varstva okolja, na razvoj umetne inteligence, razvoj dodatnih virov energije itd. Menim, da je korona družbo le nekoliko ozavestila in se bo naš način življenja v bližnji prihodnosti zelo spremenil.
DEMOKRACIJA: Ste tudi član predsedstva manjšinskega nogometnega kluba SAK iz Celovca. Klub je bil dolga leta v tretji regionalni ligi. Pred več kot dvajsetimi leti celo drugoligaš. Zadnja leta pa spet igra v Koroški ligi. Kako dvigniti klub na raven, na kateri je bil včasih?
Dolinar: Klub opravlja izredno pomembno delo na področju naraščaja, kjer otroci tudi v svojem prostem času, pri nogometnem treningu, govorijo slovensko. In prav to je zelo pomembno, saj pride tako pri igri kot pri drugih čustvenih dogodkih do izraza tisti jezik, do katerega imam srčni oz. čustveni odnos. Da pa igra SAK v Koroški ligi, pa je izraz sedanje situacije. Za napredek v regionalno ligo manjkajo pogoji, ki pa so med drugim tudi finančne narave.
DEMOKRACIJA: S pridobitvijo lepega športnega centra pred slabimi desetimi leti v Welzenegu se je tudi dejavnost naraščaja preselila pretežno v Celovec. Zdi se, da nekoč zelo dobro organiziran center v Vidri vasi pri Pliberku počasi usiha. Slovensko govoreči otroci trenirajo predvsem v Šmihelu in Pliberku. Ali se da tu še kaj storiti?
Dolinar: Zagotovo je korona storila svoje, menim pa, da bomo lahko v pokoronskem času, ko bo prišlo do marsikatere reorganizacije, odpravili tudi marsikatero nevšečnost.
Biografija
Magister Lojze Dolinar se je rodil leta 1955 v Spitallu/Špitalu na avstrijskem Koroškem. Maturiral je leta 1973 na Slovenski gimnaziji v Celovcu. Na Univerzi v Gradcu je diplomiral iz športa in slavistike. Leta 1980 je postal profesor na Slovenski gimnaziji v Celovcu. Že vrsto let je zelo aktiven na področju športa, gospodarstva in manjšinske politike. Opravlja funkcijo sodnega izvedenca za različna področja. Je tudi diplomirani trener hipnoze. Od leta 2012 je aktiven v avstrijski politiki. Že leta 2013 je bil izvoljen v koroški deželni svet, tedaj sicer kot član stranke Team Stronach. Na letošnjih volitvah je bil na listi Team Koroška izvoljen v celovški mestni svet, postal pa je tudi podžupan koroškega glavnega mesta Celovca.
