Piše: Gašper Blažič
Ali je dogajanje v državnem zboru pod vodstvom Urške Klakočar Zupančič že doseglo dno? Vragolije predsednice bi sicer praviloma sodile v kakšno tabloidno-tračarsko revijo, vendar pa gre v resnici za osebo, ki je po rangu pravzaprav takoj za predsednikom (predsednico) republike.
Povedano drugače: po ustavi je predsednik državnega zbora – kdorkoli že je – pravzaprav namestnik predsednika republike in torej vršilec dolžnosti te funkcije v primeru odsotnosti predsednika republike. Gre torej za skrajno resen položaj, ki zahteva tudi odgovorno ravnanje in vedenje. Tudi zato, ker smo v občutljivem obdobju, ko nas tuje obveščevalne službe še posebej pozorno opazujejo, in zaradi dogajanja v oblastnem vrhu postajamo vse bolj ranljivi. Ne samo zaradi vojne v Ukrajini in ruskega kibernetskega vojskovanja z Zahodom, pač pa tudi zaradi vse bolj nevarnega Balkana, kjer postaja najvplivnejši politik Republike Srbske Milorad Dodik vse večji problem. Ob tem seveda ne moremo prezreti, da so si v globalnem smislu »sorosovci« in »putinovci« med seboj veliko bolj podobni, kot so pripravljeni priznati. Prav tako potrebujejo drug drugega, netilci vojn, kot je Dodik, pa so pravzaprav njihov skupni projekt. A o tem kaj več na drugem mestu.
Vojska Sorosovih štipendistov
Tudi Urška Klakočar Zupančič se rada pohvali, da je bila v mladih letih Sorosova štipendistka. Uradno življenjepis navaja, da se je v tretjem letniku gimnazije – to jesredi devetdesetih let − šolala na zasebni šoli Millfield v Angliji (Združenem kraljestvu). V četrtem letniku gimnazije se je vrnila v Brežice, kjer je maturo opravila z vsemi mogočimi točkami. Nadarjena gimnazijka torej, ki je dobila priložnost za šolanje v tujini. Podobno je bil tudi Robert Golob »čudežni deček« iz dobro situirane družine, menda naj bi bil celo preskakoval gimnazijske letnike. No, zadeva postane nekoliko bolj zanimiva, če pomislimo, da je Millfield ena najdražjih in najprestižnejših zasebnih šol v Veliki Britaniji in da za nekoga iz Slovenije nikakor ni preprosto priti na takšno ustanovo. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so se namreč šolnine za elitne zasebne internatske šole, kot je Millfield, gibale v razponu od približno 10.000 do 15.000 britanskih funtov na leto, seveda za internatske učence, odvisno od stopnje izobraževanja (npr. nižji letniki ali priprava na A-levels). Za primerjavo: en funt je vreden nekaj več kot evro. Seveda se ob tem postavlja vprašanje, kdo je tedaj mladi nadarjeni Urški plačal šolnino – so bili to starši ali je že tedaj kaj primaknil Sorosov sklad za odprto družbo. Odgovor na to vprašanje bo verjetno težko najti, verjetno bodo potrebna dolgotrajna poizvedovanja. Drži pa nekaj: Soros je svojo prvo fundacijo na območju nekdanje Jugoslavije ustanovil leta 1991 v Beogradu z namenom, da podpre procese demokratizacije v teh državah. A že nekaj klikov na spletu prinese zanimive podatke o tem, da so bili s Sorosom ves čas povezani nosilci leve intelektualne elite, od Rastka Močnika, Slavka Gabra, Leva Krefta pa vse do Sandre Bašič Hrvatin, Tanje Rener in Vlaste Jalušič ter mnogih akademskih legend s FDV, Filozofske fakultete UL in Mirovnega inštituta. Na spletni strani Mirovnega inštituta je tako mogoče najti kar precej obširen zapis ob 30-letnici Sorosove fundacije v Sloveniji, kjer se lahko razbere celotna agenda omenjene fundacije in se lepo ujema s sodobnimi točkami iz nabora LGBT, spolne »enakosti«, prebujenstva in ekosocializma. S tem postane tudi bolj jasno, s kakšnimi nameni je Sorosova fundacija posameznike sploh štipendirala. Šlo je za dolgoročno naložbo, vse v duhu Foruma São Paulo, in seveda tudi ob podpori slovenskega vzporednega mehanizma.
Po sistemu kuhanja žab
Fenomen Urške Klakočar Zupančič se torej ni pojavil naključno. Kdor opazuje premočrtnost od njenega prvega pojavljanja v javnosti dalje – bilo je v času prejšnje vlade, ko je tedanji državni sekretar Vinko Gorenak prvič izpostavil njeno ime –, lahko vidi, da zagotovo ni šlo za neko naključno »nesrečo«. Klakočar Zupančičeva, takrat še okrajna (!) sodnica, je kljub doseženemu magisteriju iz prava očitno postala razočaranje v pravosodju in v doglednem času ni dosegla pričakovanega napredka iz okrajne v okrožno sodnico. Toda očitno je že takrat čakala na priložnost za vstop v politiko ali pa so to pričakovali tisti, ki so jo štipendirali. V devetdesetih letih in še dolgo po letu 2000 – tistega leta je Soros prejel visoko slovensko državno odlikovanje iz rok tedanjega predsednika RS Milana Kučana – politik s karakterjem, kot ga sedaj izkazuje ona, ne bi mogel dolgoročno obstati. Kot je sama priznala, jo je »incident« na Facebooku, očitno tudi s podporo kontraobveščevalcev, ki so to spravili v javnost, na področju pravosodja karierno sicer prikrajšal, vendar ji je uspelo, da se je prebila iz anonimnosti v javnost in se okronala z avreolo žrtve nekakšnih čistk, ki naj bi jih bila izvajala prejšnja vlada celo znotraj sodstva (!). To je seveda znanstvena fantastika, toda z medijsko konstrukcijo (navidezne) resničnosti ji je to uspelo. Ob projektu Gibanja Svoboda, ko so zakulisni akterji uporabili že vzpostavljeno infrastrukturo stranke Zelena dejanja Jureta Lebna, je vskočila na ta vlak kot znanilka »nove svobode« in takoj postala znanilka novega modela politike, kjer se mešata korupcija ter estradništvo. Vse po sistemu »kuhanja žab«. Zato je tudi javnost hitro pozabila afero s skrivnostno izginulim zdravstvenim kartonom predsednice DZ, češ da to itak nikogar ne bi smelo brigati. Ali pa je bil zdravstveni karton uporabljen kot vaba, da so po kuloarjih sklepali o morebitnih duševnih motnjah.
Ne gre za naključja
In če pogledamo časovnico nekaterih najbolj nenavadnih izpadov Urške Klakočar Zupančič, na videz brezsmiselnih duelov z nekaterimi opozicijskimi poslanci in nazadnje tudi tragikomičen zaplet z eno od popkulturnih ikon (ki izhaja iz Golobove soseščine), kjer je v igri tudi korupcija, potem postane jasno, da morda v tem primeru ne gre za naključje, ki bi bilo rezultat neke duševne motnje. Veliko prej bi lahko rekli, da gre za povsem namerno in dobro načrtovano agendo notranjega razkroja države, pri čemer ni mogoče prezreti, da medijski mainstream afero gladko ignorira. Težava pa je v tem, da se je slovenska javnost na tovrstne škandale že tako navadila, da ji ne pridejo več do živega. Tudi če bi se po nekem čudežu spet ponovila afera z bulmastifi in z garažnimi orgijami, ki so se končale z nesrečno smrtjo zdravnika (pri čemer je ostalo veliko vprašanj neodgovorjenih), bi javnost to komaj zaznala. Očitno pa Urška Klakočar Zupančič tega ne počne sama, pač pa ji podporo iz ozadja dajejo tisti, ki jo potrebujejo. Tudi zato je nedavno prestala predlog za razrešitev, saj jo je koalicija podprla. Njena tehnologija političnega preživetja temelji na mimikriji (omenjeni pojem je prenesen iz biologije), ko z vlogo žrtve hkrati postane tudi napadalka, s čimer je postala tudi sredstvo spreminjanja razpoloženja javnosti. To pa je sredstvo za to, da je stara nomenklatura s svojim kreiranjem javnega mnenja ves čas korak pred pomladnim taborom. In to je tisto, zaradi česar je naša država vse bolj ranljiva v mednarodnem okolju.
Vančo K. Tegov: UKZ, kdo je to?
Vančo K. Tegov komentira čudaško vedenje predsednice DZ RS: »Poleg vsega slišanega od neposrečenih besednih bravur in glasovno neposrečenih izletov ter dramaturških zapletov doživljamo totalno blamažo in spodbijanje ugleda institucije, ki bi morala biti hram demokracije, spodobnosti ter odličnosti in odločnosti v prid državljanom, se zgodi vse drugo kot tisto, kar je treba. Državni zbor se spreminja, drsi v nemoralo in lokacijo za zdravljenje frustracij in travm po zaslugi prve »lahkoživke«, hihitavke, klovnese in ne nazadnje tudi pohotnice, ki si mora ne glede na del dneva ali noči poiskati, in kolikor se je dalo izvedeti, dobiti dnevne odmerke tolažbe v obliki mesenih užitkov kar v parlamentarnih prostorih. Te in takšne ekscesne situacije, ki so mentalno, moralno, etično in človeško nedopustne, morajo doživeti epilog. Ali je kdo, ki bo imel mentalna in vedenjska »jajca«, da to spremeni, odstrani ali preusmeri na pravi naslov? Bilo bi nujno, le iz njihovega gnezda bi moral biti ta ptič. Z jajci, seveda.«
