Piše: Andraž Grad
Mnogi med nami so še vedno potrebni naše pomoči in solidarnosti. Med njimi je tudi Rok Koželj iz Občine Kamnik, ki vse dobre ljudi, ki to zmorejo, prosi za finančno pomoč, saj se je zaradi hude nesreče znašel v veliki stiski.
Danes nas osrednji mediji velikokrat nagovarjajo preko oglasov, da moramo pomagati revnim in ubogim v tretjem svetu, ob tem pa mnogi pozabljajo, da imamo tudi v naši domovini marsikoga, ki je potreben naše pomoči in solidarnosti. Takšen je tudi primer šestintridesetletnega Roka Koželja iz naselja Šmarca v občini Kamnik, ki mu je huda nesreča obrnila življenje na glavo. Rok je odraščal na kmetiji in je, kot pravi, vajen trdega dela že od malih nog. Je diplomirani inženir gradbeništva, pred tragično nesrečo pa je imel nekaj časa tudi svoj s.p. v gradbeništvi, delal pa je tako v pisarni, kot tudi na terenu. Leta 2015 pa se je usodnega 23. septembra vse spremenilo, ko je doživel epileptični napad, ob katerem je z desnim robom glave močno udaril ob tla. Njegovo življenje je viselo na niti, medtem ko je bil v komi. Čeprav se je k sreči prebudil, se je moral znova učiti hoditi in govoriti. Kot pravi, je s pomočjo družine in molitve najhujše takrat prebrodil, vendar pa je danes invalidsko upokojen in se sooča z velikimi finančnimi težavami.
»Kot bi se z glavo zaletel v zid pri 80 kilometrih na uro«
Rok nam je povedal, da je bil napad verjetno tudi posledica zelo stresnega življenja. Zaradi neplačnikov je namreč moral privatno podjetje zapreti. »Preprosto sem pregorel zaradi stresa«, je dejal. Tistega usodnega dne se je Rok po teku ustavil v gostilni, da bi spil kozarec vode. Med čakanjam na naročilo pa je stoje doživel epileptični napad, zaradi katerega ga je s takšno silo vrglo ob tla, da so kasneje zdravniki rekli, da je bil udarec, ko je udaril z desnim robom glave ob tla gostilne, takšen kot, če bi se zaletel v zid ob 80 kilometrih na uro. Rok je bil nemudoma odpeljan v ljubljanski klinični center, kjer so mu morali odrezati del desne lobanje kar v velikosti dlani. Roka so morali v kliničnem centru tudi oživljeti, ko jim je to uspelo pa so ga dali v umetno komo. Takrat še zdaleč ni bil izven smrtne nevarnosti, saj so njegovim bližnjim zdravniki rekli, da se lahko najhuje še vedno pripeti. Čeprav je kazalo slabo, se je Rok, kot sam pravi ob intervenciji nebeškega očeta, vrnil v življenje. Ko se je končno zbudil iz kome, sta bili njegova leva roka in noga »mrtvi«, kot tudi celotna leva stran telesa. Prav tako ni mogel govoriti. Tako je pol leta ležal v plenicah nepremično v bolnici. »Bilo je grozno, niti lastnega nosu se nisem mogel dotakniti« se Rok spominja teh mučnih časov.
Rehabilitacija
Kar pol leta je Rok Koželj torej preživel v bolnici, zatem pa je končno prišel čas za rehabilitacijo. Tako je odšel v Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije Soča. Zdravniki in terapevti so dali tam res vse od sebe, se spominja Rok. Moral se je namreč naučiti znova hoditi in govoriti. Ko je, kot pravi, nekako za silo shodil, so Roku naredili za levo nogo longeto in mu dali hoduljo s štirimi kolesi, ki jo je potiskal pred seboj, ko je hodil. Prav tako je moral zaradi longete začeti kupovati dve številke večje čevlje in obutev. Na rehabilitaciji v Soči je bil štiri in pol mesece, nato pa je odšel v domačo oskrbo, kjer se je moral razgibavati na blazini in vsak dan hoditi s potisno hoduljo. Do dandanes mora na dan zaužiti kar štirinajst različnih tablet. Doma je bilo treba preurediti kopalnico, da je bila primerna za invalida in opremljena s posebnim stolom, saj se Rok ni mogel sam umivati, prav tako je še vedno nosil plenice in so ga domači morali previjati. »Najbolj od vsega sem si želel, da bi lahko sam opravljal vsaj najbolj osnovne telesne potrebe«, nam je zaupal. V veliko pomoč mu je bil tudi brat, ki se je izučil za športnega maserja, in je Roka vsak dan masiral na masažni postelji.
Finančna stiska
Pred nesrečo je bil Rok Koželj zelo delaven v gradbeništvu, dela se je na družinski kmetiji priučil že od malih nog. »Nikoli mi ni bilo težava delati, tako sem bil vzgojen, saj je bilo doma vedno treba kaj postoriti«, se spominja svojega otroštva. Poleg dela doma je Rok diplomiral v Ljubljani kot inženir gradbeništva. »Še danes mi ni jasno, kako mi je uspelo opraviti ob vsem drugem delu še faks«, nam je povedal. Vendar pa je danes, star komaj 36 let, zaradi nesreče že invalidsko upokojen. Poleg pokojnine dobiva od države tudi varstveni dodatek prve stopnje, vendar to še zdaleč ni dovolj za poravnavo vseh življenskih stroškov. Finančna stiska je huda tudi zato, ker si je Rok od, kot pravi, od nekaterih dobrih ljudi, ki bi jim rad povrnil dolg, v preteklosti sposodil takrat nujno potreben denar. Zato naproša vse, ki imajo to možnost, da mu pomagajo, kolikor jim pač dovoljujejo lastni stroški.
Vera in družina
Rok Koželj je prepričan, da mu ni bilo usojeno, da umre v bolnišnici, in da je preživel z božjo pomočjo. Kot nam je povedal, so nekateri soobčani in soobčanke pokazali veliko solidarnost z njim. Kamniške gasilke so tako romale na Brezje v Baziliko Marije pomagaj, kjer so prosile za njegovo zdravje in okrevanje. Kot pravi, se je »po čudežu« znova prebudil iz kome in tudi shodil. »Vera mi je zelo pomembna v tem življenju. Brez vere tudi mene ne bi bilo več na tem svetu. Bog mi je dal še eno življenje.Vsak dan molim in hodim k Nedeljskim Svetim Mašam«, je poudaril v našem pogovoru z njim. Prav tako je imel vsaj to srečo v nesreči, da mu je tudi družina stala ob strani, in mu še danes pomaga kolikor more.
Pomagajmo Roku Koželju
Vsi ljudje dobrega srca, ki imate to možnost, lahko z nakazilom pomagate Roku pri njegovih finančnih stiskah. »Vse prosim za finančno nakazalo po vaših močeh, včasih sem sam pomagal drugim, sedaj pa moram sam prositi za pomoč«, se glasi njegova prošnja. Finančna sredstva mu lahko nakažete na osebni račun/ IBAN: SI 56 0760 7699 0347 903 z namenom Rok Koželj pomoč. Ostali podatki: SWIFT/BIC: GORE SI 2X, Ime banke: Gorenjska banka, Naslov: Nožiška cesta 11, Kamnik 1241.
