Piše: Andraž Grad
Mnogi med nami so še vedno potrebni naše pomoči in solidarnosti. Med njimi je Rok Koželj iz občine Kamnik, ki vse dobre ljudi, ki to zmorejo, prosi za finančno pomoč, saj se je zaradi hude nesreče znašel v veliki stiski.
Danes nas osrednji mediji velikokrat nagovarjajo prek oglasov, da moramo pomagati revnim in ubogim v tretjem svetu, pri tem pa mnogi pozabljajo, da imamo tudi v naši domovini marsikoga, ki je potreben naše pomoči in solidarnosti. Takšen je primer 36-letnega Roka Koželja iz naselja Šmarca v občini Kamnik, ki mu je huda nesreča obrnila življenje na glavo. Rok je odraščal na kmetiji in je, kot pravi, vajen trdega dela že od malih nog. Je diplomirani inženir gradbeništva, pred tragično nesrečo pa je imel nekaj časa tudi svoj s. p. v gradbeništvu, delal pa je tako v pisarni kot na terenu. Leta 2015 pa se je usodnega 23. septembra vse spremenilo, ko je doživel epileptični napad, ob katerem je z desnim robom glave močno udaril ob tla. Njegovo življenje je viselo na nitki, medtem ko je bil v komi. Čeprav se je k sreči prebudil, se je moral znova učiti hoditi in govoriti. Kot pravi, je s pomočjo družine in molitve najhujše takrat prebrodil, vendar pa je danes invalidsko upokojen in se sooča z velikimi finančnimi težavami.
»Kot bi se z glavo zaletel v zid pri 80 kilometrih na uro«
Rok nam je dejal, da je bil napad verjetno tudi posledica zelo stresnega življenja. Zaradi neplačnikov je namreč moral zasebno podjetje zapreti. »Preprosto sem pregorel zaradi stresa,« je dejal. Tistega dne se je Rok po teku ustavil v gostilni, da bi spil kozarec vode. Med čakanjam na vodo pa je stoje doživel epileptični napad, zaradi katerega ga je s takšno silo vrglo ob tla, da so kasneje zdravniki rekli, da je bil udarec, ko je z desno stranjo glave treščil ob tla, tako silovit, kot če bi se zaletel v zid z 80 kilometri na uro. Roka so nemudoma odpeljali v ljubljanski klinični center, kjer so mu morali odrezati del desne lobanje v velikosti dlani. Morali so ga tudi oživljati, ko jim je to uspelo, pa so ga dali v umetno komo. Takrat še zdaleč ni bil zunaj smrtne nevarnosti, saj so njegovim bližnjim zdravniki rekli, da se lahko najhuje še vedno pripeti. Čeprav je kazalo slabo, se je Rok, kot sam pravi, ob intervenciji nebeškega očeta vrnil v življenje. Ko se je končno zbudil iz kome, je bila celotna leva stran telesa »mrtva«. Prav tako ni mogel govoriti. Tako je pol leta ležal v plenicah nepremično v bolnišnici. »Bilo je grozno, niti lastnega nosu se nisem mogel dotakniti,« se spominja tega mučnega časa.
Dolgotrajna rehabilitacija
Kar pol leta je torej Rok Koželj preživel v bolnišnici, potem pa je končno prišel čas za rehabilitacijo. Tako je odšel v Univerzitetni rehabilitacijski inštitut RS Soča. Zdravniki in terapevti so dali tam res vse od sebe, se spominja Rok. Moral se je namreč naučiti znova hoditi in govoriti. Ko je, kot pravi, nekako za silo shodil, so mu naredili za levo nogo longeto in mu dali hoduljo s štirimi kolesi, ki jo je potiskal pred seboj, ko je hodil. Prav tako je moral zaradi longete začeti kupovati dve številke večjo obutev. Na rehabilitaciji v Soči je bil štiri mesece in pol, nato pa je odšel v domačo oskrbo, kjer se je moral razgibavati na blazini in vsak dan hoditi s potisno hoduljo. Še zdaj mora na dan zaužiti kar štirinajst različnih tablet. Doma je bilo treba preurediti kopalnico, da je bila primerna za invalida in opremljena s posebnim stolom, saj se Rok ni mogel sam umivati, prav tako je še vedno nosil plenice in so mu jih domači morali menjati. »Najbolj od vsega sem si želel, da bi lahko sam opravljal vsaj osnovne telesne potrebe,« nam je zaupal. V veliko pomoč mu je bil brat, ki se je izučil za športnega maserja in je Roka vsak dan masiral na masažni postelji.
V finančni stiski
Pred nesrečo je bil Rok Koželj zelo delaven v gradbeništvu. »Nikoli mi ni bilo težko delati, tako sem bil vzgojen, saj je bilo doma vedno treba kaj postoriti,« se spominja svojega otroštva. Poleg dela doma je Rok diplomiral kot inženir gradbeništva. »Še danes mi ni jasno, kako mi je uspelo opraviti poleg vsega dela še faks,« nam je dejal. Danes pa je danes, star komaj 36 let, zaradi nesreče invalidsko upokojen. Poleg pokojnine dobiva od države tudi varstveni dodatek prve stopnje, vendar to še zdaleč ni dovolj za poravnavo vseh življenjskih stroškov. Finančna stiska je huda tudi zato, ker si je Rok, kot pravi, od nekaterih dobrih ljudi, ki bi jim rad vrnil dolg, v preteklosti sposodil takrat nujno potreben denar. Zato prosi vse, ki imajo možnost, da mu pomagajo, kolikor jim pač dovoljujejo lastni stroški.
Vera in družina
Rok Koželj je prepričan, da mu ni bilo usojeno, da umre v bolnišnici, in da je preživel z božjo pomočjo. Kot nam je dejal, so nekateri občani in občanke pokazali veliko solidarnost z njim. Kamniške gasilke so tako romale na Brezje v baziliko Marije Pomagaj, kjer so prosile za njegovo zdravje in okrevanje. Kot pravi, se je »po čudežu« znova prebudil iz kome in tudi shodil. »Vera je zame zelo pomembna v tem življenju. Brez nje tudi mene ne bi bilo več na tem svetu. Bog mi je dal še eno življenje.Vsak dan molim in hodim k nedeljskim svetim mašam,« je poudaril v našem pogovoru. Prav tako je imel srečo v nesreči, da mu je tudi družina stala ob strani in mu še danes pomaga, kolikor more.
Pomagajmo Roku Koželju
Vsi ljudje dobrega srca, ki imate možnost, lahko z nakazilom pomagate Roku pri njegovih finančnih stiskah. »Vse prosim za finančno nakazalo po vaših močeh, včasih sem sam pomagal drugim, sedaj pa moram sam prositi za pomoč,« se glasi njegova prošnja. Finančna sredstva mu lahko nakažete na osebni račun/ IBAN: SI 56 0760 7699 0347 903 z namenom Rok Koželj pomoč. Drugi podatki: SWIFT/BIC: GORE SI 2X, Ime banke: Gorenjska banka, Naslov: Nožiška cesta 11, Kamnik 1241.
