Piše: Lucija Kavčič
V začetku prejšnjega meseca so se Slovenci iz matične domovine, zamejstva in izseljenstva spet srečali na tradicionalnem romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah pri Trbižu. Lani je bilo romanje odpovedano zaradi ujme, ki je prizadela Slovenijo in del zamejstva.
Tradicionalno romanje treh Slovenij na stičišču slovenskega, romanskega in germanskega sveta se je začelo 4. avgusta dopoldne s predavanjem umetnostnega zgodovinarja Ferdinanda Šerbelja, ki je govoril o Marijinih svetiščih na slovenskem narodnostnem ozemlju, še posebej pa o višarskem. Dejal je, da je samo v mejah današnje Slovenije, ki je glede na njen obseg in število prebivalstva znana po velikem številu cerkva, ki so administrativno razporejene v 709 župnij v seštevku 2407 sakralnih stavb, kar 320 Marijinih cerkva. Skozi stoletja je bilo neugotovljivo, a veliko število cerkva tudi porušenih, hkrati pa okoli trideset različnih Marijinih patrocinijev, npr. Marijinega vnebovzetja, Marije tolažnice, Marije pribežališča kristjanov, Žalostne Matere Božje, Rožnovenske Matere Božje in tako naprej, govori o njeni izjemni priljubljenosti. Veliko cerkva je postavljenih na višinskih točkah, kar je ena od osebnih izkaznic slovenske kulturne krajine, je dejal predavatelj, a glede te topografske posebnosti še ni pravega pojasnila. Večina višinskih cerkva s statusom romarske je posvečenih prav Materi Božji, h kateri smo Slovenci že v preteklosti zelo radi romali tudi v tujino: v Loreto, Innichen, vsakih sedem let v Aachen ter v Köln – Kelmorajn, v bavarski Altötting in na gornje Štajersko k Mariazell; v Compostelo se je iz slovenskih krajev romalo že v visokem srednjem veku. Romarskih cerkva pa je je bilo v sami Sloveniji kar 205.
Mati slovenskih cerkva
»Pri obravnavi razširjenosti Marijinega čaščenja pri nas velja začeti pri presenetljivo številnih poznoantičnih refugijih, na katerih je življenje ugasnilo s prihodom poganskih Slovanov. In na teh lokacijah so stale cerkve, o katerih pa glede patrocinijev ni pisnih virov, a po analogijah od drugod lahko v teh gradiščih računamo na Marijine cerkve,« je dejal Fredinand Šerbelj, »a je po naselitvi Slovanov na slovenski prostor krščanstvo zamrlo, vendar da že v zadnji četrtini prvega tisočletja lahko govorimo o drugem pokristjanjevanju; krščanstvo se je širilo iz Salzburga in Ogleja, s katerim je povezano tudi širjenje materinskega kulta oziroma čaščenja Matere Božje.« Izredno zanimivo predavanje je umetnostni zgodovinar nadaljeval s podatkom, da so Marijine cerkve v širšem prostoru slovenske poselitve stale že v 9. in 10. stoletju. Mati slovenskih Marijinih cerkva je Gospa Sveta, ki je bila postavljena v osrčju kneževine Karantanije in kjer že od 8. stoletja nepretrgoma častijo Mater Božjo. Omenil je tudi številne druge, med njimi pa so prvotna Marijina cerkev v Kopru, Svete gore ob Sotli, Tri fare v Beli krajini, Blejski otok ter starosvetni Marijini svetišči v Turnišču in pri Gradu na Goričkem.
Svete Višarje
Drugi del predavanja je bil posvečen zgodovini Svetih Višarij ter njihovemu pomenu na stičišču štirih govorov slovenskega, nemškega, furlanskega in italijanskega. Graditev Marijinega svetišča na Svetih Višarjah sega v pozni srednji vek, ko je tukaj leta 1360 (slovenski) pastir iz Žabnic med pašo svoje črede zagledal lesen kip Marije z detetom. »O dogodku in s kipom kot materialni priči čudeža je oglejski patriarh kmalu dovolil graditev kapele na kraju najdbe te svete podobe. Sloves višarske Marije se je hitro širil. Kljub velikemu številu novih romarskih krajev je njen ugled nezadržno rastel kot najbolj obljudene romarske poti na Slovenskem, a v 19. stoletju se je prvenstvo med Marijinimi romarskimi kraji vse bolj nagibalo k brezjanski Mariji Pomočnici, na kar so vplivali tudi tragični dogodki prve svetovne vojne in posledično na novo zarisane državne meje,« je razložil predavatelj in dejal, da so v Finžgarjevih časih romarji na Višarje prihajali v skupinah iz bližnjih krajev, pa tudi z vseh koncev Koroške, Kranjske in Štajerske. Zanimivo je, da je Celjski procesiji romarjev pripadala čast, da je vsako leto prva priromala na Svete Višarje; ta pot je trajala 9 do 10 dni. Višarsko svetišče je usodo svojega ljudstva v dobrem in hudem delilo 650 let, nato pa ga je v cvetočem razmahu višarske pobožnosti kot strela z jasnega leta 1780 doletel ukaz s cesarskega Dunaja o zaprtju in o ukinitvi te božje poti. Kot je dejal predavatelj, so bile vse prošnje zaman, božja pot je bila ukinjena, a je bila s preselitvijo v žabniško cerkev večina baročne opreme z Marijino podobo rešena. Ugled višarske Marije pa je pripomogel, da je bila med zatrtimi romarskimi cerkvami prav višarska pobožnost deset let po ukinitvi med prvimi spet dovoljena.
Kraljica Evrope
Svete Višarje pa so se v prvi svetovni vojni znašle na bojni črti in so bile že mesec dni po začetku bitke leta 1915 povsem uničene s cerkveno opremo vred. »Le milostni kip Marije z detetom je bil pravočasno rešen v Žabnice, od tam je romal k frančiškanom v Maribor, zatem pa k cerkvi sv. Križa in Marije, matere dobrega svéta nad Dravogradom. S tem se je Marija pridružila begunki s Svete Gore, znameniti renesančni podobi Matere Božje. Skupaj z Marijinima podobama z Višarij in goriške Svete Gore je odšlo na pot negotove usode tisoče beguncev v srcu s priprošnjami nebeški Materi. Mnogi se niso vrnili,« je dejal Šerbelj in poudaril, da se je višarska Marija na svoj oltar na Svete Višarje vrnila šele junija 1925. Višarska cerkev je bila torej obnovljena po prvi svetovni vojni, v 30. in 60. letih pa jo je poslikal slovenski umetnik Tone Kralj. Svete Višarje, kjer je najvišje ležeča Marijina cerkev v Evropi, so na robu slovenskega narodnostnega ozemlja, na stičišču narodov, in so bile zato v zgodovini kar petkrat dodeljene različnim škofijam v Italiji in Avstriji. Višarska Marijina podoba se imenuje tudi Kraljica Evrope. Predavatelj je opozoril tudi na mnoge slovenske duhovnike, ki so službovali na Višarjah, med njimi na Matijo Majerja Ziljskega, pobudnika programa Zedinjene Slovenije, še posebej pa dr. Lamberta Ehrlicha, ki je bil rojen v Žabnicah in je bil je žrtev treh totalitarnih režimov.
Upati z Višarsko Marijo
Opoldne je bila slovesna maša, ki jo je z izseljenskimi in drugimi duhovniki daroval ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik. Jamnik je v pridigi poudaril, da je srečanje treh Slovenij spodbuda, da bi krepili »kulturo srečanj« in pristnih medsebojnih odnosov v vsakdanjem življenju, ter pozval romarje, naj stopijo na pot odgovornosti in razumnosti: iz pasivnosti in fatalizma na pot zahtevnih odločitev in pričevanja. Romarjem je škof Jamnik za zgled postavil nebeško mater Marijo in razložil, da popolna izročitev Bogu po Marijinem zgledu pomeni stopati na pot resnične svobode in novega upanja. Romanje treh Slovenij na Svete Višarje se je končalo s kratkim kulturnim programom na ploščadi za tamkajšnjo cerkvijo. Tradicionalno, že 36. romanje treh Slovenij, sta, kot je še v navadi, organizirali Rafaelova družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi, sofinanciral pa ga je Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.
