23.1 C
Ljubljana
torek, 25 junija, 2024

Tovarišijski kapitalisti – samooklicana elita, ki uživa na naš račun

Piše: Gašper Blažič

Prvega maja letos je minilo dvajset let od vstopa Slovenije v Evropsko unijo. Pričakovanja so bila velika, vendar so v veliki meri ostala neizpolnjena. Predvsem se je pokazalo, da so bila pričakovanja, da se bo tranzicija po vstopu Slovenije v EU zasukala v pravo smer, iluzija.

Kako iluzorna so bila ta pričakovanja, se je pokazalo zlasti v zadnjih dneh, saj so vladajoči prejšnji teden na najbolj brutalen in sprevržen način pokazali svoj odnos do države in ljudi, ki naj bi jim zaupali vodenje. No, da ne bomo pretiravali – s članstvom v Evropski uniji nam res ni lahko, a brez njega bi nam šlo še bistveno slabše, kar je v mesečni prilogi Družine Slovenski čas zapisal tudi profesor, publicist in dvakratni minister dr. Žiga Turk: »Slovenskega gospodarstva si ne moremo predstavljati brez evropskih trgov. Če ne bi imeli evra, bi naš tolar pridelal dve ali tri ničle inflacije. Če ne bi bili člani kluba, bi levičarji morda res z bajoneti nagnali podjetnike v morje. Unija nam je kot oblazinjena soba, ki pacientu preprečuje, da bi se samopoškodoval. Je kot avtobus, ki vendarle nekako še vedno vijuga v pravo smer. Sedeti na tem avtobusu je manj naporno, kot sam pešačiti v drugo smer, proti Venezueli.« K temu dodajmo: če bi se uresničile mokre sanje slovenskih levih in desnih evroskeptikov, da Slovenija ne bi bila (več) članica EU oz. »bande kravatarske«, bi bili na milost in nemilost prepuščeni brutalnosti nosilcev sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil.

Kako so se redili na račun revnih množic

A preden se posvetimo aktualnemu dogajanju, še majhen skok v zgodovino. Leta 1977 je v sozaložništvu beograjske Jugoslovenske revije in ljubljanske Državne založbe Slovenije izšla pretežno fotografska monografija »Njuni dnevi«, v kateri je avtor Ivo Eterović v fotografiji in besedi predstavil zasebni vsakdanjik tedanjega jugoslovanskega diktatorja Josipa Broza Tita in njegove žene Jovanke (rojene Budisavljević). To je storil v precej romantičnem tonu, češ da sta jugoslovanski samodržec (seveda ga ni tako imenoval) in njegova žena kot nekakšna »ata in mama« jugoslovanskih narodov. Njuno razkošno, a kljub vsemu ne ravno idilično življenje – kot so kasneje razkrili nekateri avtorji, je bila Jovanka divje ljubosumna in je hotela imeti čim večji politični vpliv – je bilo v resnici pravo pohujšanje za mnoge državljane SFRJ oziroma »Titolandije«, kot so jo imenovali zlobni jeziki. Razlogov za to pa je več. Prav v letu, ko je omenjena knjiga izšla, so tajne službe Tita že izolirale od Jovanke, kratkotrajna gospodarska stabilnost, značilna za zgodnja sedemdeseta leta (kar je tudi opogumilo Tita in pravoverne boljševike pri obračunu z liberalnimi komunisti ter kasneje ideološko »nečistimi« profesorji na univerzah), pa se je takrat že končala. Naftna kriza, ki je na Zahodu zaradi jonkipurske vojne na Bližnjem vzhodu sprožila velike težave z naftnimi derivati, je na Jugoslavijo na račun njene neuvrščenosti vplivala z nekaj zamude. Leta 1979 pa je vrag dokončno vzel šalo: dolgovi so se kopičili, komunistična Jugoslavija jih ni bila sposobna odplačevati, začelo se je zategovanje pasu, predvsem pa sta že tako nizke dohodke prebivalstva dodatno najedali visoka inflacija in nesposobnost vodilne nomenklature. Tako je celo zgodovinar Jože Pirjevec v knjigi »Tito in tovariši« priznal, da je praktično vse, kar je samoupravni sistem pridelal, takoj požrla birokracija. Proti koncu tistega leta pa naj bi bilo prišlo celo do tajnega sestanka med tedaj že bolnim Titom in prvim človekom slovenskih komunistov Francetom Popitom, češ da je treba nujno ukrepati. Tito je namreč kot prvovrsten boljševik vse do svoje smrti podpiral gospodarsko katastrofalne projekte, kar je opisal tudi Miro Simčič v knjigi »Tito brez maske«. Upoštevajoč visoke davke in velike finančne apetite JLA ter celotnega državnega aparata je bilo jasno, da država drvi v gospodarski propad. To bi lahko rezultiralo tudi v popolnem kolapsu, ki bi pomenil delavce brez plač in upokojence brez pokojnin. Takšnega kolapsa si tedanja oblast ni mogla privoščiti, zato je tako ali drugače skušala izsiliti nove kredite in nepovratna sredstva, ki bi kratkoročno pomagala vzdrževati obstoječi sistem, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do množičnih demonstracij in morda celo do državnega udara. Tako v vrstah Udbe kot tudi v tujih obveščevalnih službah so dobro vedeli, da Titova smrt pomeni prej ali slej tudi smrt Jugoslavije.

Inženirstvo človeških duš in bajoneti

Zakaj na tem mestu navajamo ta kratki, a zgoščeni zgodovinski ekskurz? Predvsem zaradi ponavljajočih se pojavov, povezanih s t. i. družbenim inženirstvom. Povedano drugače: inženirstvom človeških duš. Pred dobrimi dvajsetimi leti je poslanec DZ, kandidat za evropskega poslanca in tedaj še državni svetnik Branko Grims v eni od kolumn zapisal naslednje besede: »Za slovenske inženirje človeških duš je bil Orwell navaden vajenec.« To pomeni, da je treba čim večjo maso ljudi ohranjati v oblaku iluzij, ki so neke vrste »opij za ljudstvo«, kot bi rekel Karl Marx. Kaj to pomeni v slovenski realnosti? Denimo to, da je Slovenija morda edina država v EU, ki (poleg podaljšanega novega leta) praznuje podaljšani prvi maj, saj je tudi drugega maja dela prost dan. To je tudi priložnost za vzbujanje nostalgije, češ da naša država zaradi »krutega kapitalizma« ni več varno zavetje delavca in kmeta, kar je bila v času prejšnjega sistema. O tem, da je prav kapitalizem vzpostavil osemurni delavnik, pa je že pred letom dni v Demokraciji pisal Jože Biščak (članek je dostopen tudi na spletu). Kakorkoli že, po osamosvojitvi se vse do danes in še naprej nadaljuje »pumpanje« javnega mnenja s tezo, da je rešitev problemov, ki jih v resnici povzroča socializem − še več socializma. O tem priča tudi naslednja izjava vsakoletnega častnega gosta sindikalne veselice na ljubljanskem Rožniku, ljubljanskega župana Zorana Jankovića: »Jaz trdim, da bo ta kapitalizem prej ali slej odšel, ne vem, na kakšen način, z uporom ali razumevanjem …« Eden najbolj razvpitih tovarišijskih kapitalistov v državi razglaša torej skorajšnji konec kapitalizma. Po vsej verjetnosti je imel v mislih liberalni kapitalizem, ki je nekaj drugega od tranzicijskega tovarišijskega kapitalizma. Slednji namreč temelji na t. i. vzporedni ekonomiji oz. vzporednem mehanizmu, ki je deloval sočasno z »uradnim« samoupravljanjem. To pa je tisto, česar večji del slovenske javnosti še danes ne razume, še vedno naseda »cesarjevim novim oblačilom« in ploska populističnim floskulam, da je treba podjetnike z bajoneti nagnati v morje. Tiste torej, ki ustvarjajo dobiček in nova delovna mesta.

Zakaj je odšel Glovo

Poglejmo primer.  Prav v dneh pred prvim majem je mednarodna mreža prevozov hrane Glovo, ki je pred leti prevzela slovensko mrežo prevozov hrane, napovedala umik iz Slovenije, in to precej na hitro, saj od 11. maja dalje te mreže ni več v Sloveniji. Zakaj umik? Za končanje poslovanja v Sloveniji so se menda odločili na podlagi »vnovične ocene prednostnih naložb podjetja«. To je svojevrsten evfemizem, ki med vrsticami skriva marsikaj. Številke o čistem dobičku, ki naj bi bil menda premajhen, pač ne povedo dovolj. Navsezadnje ne gre za prvi takšen primer in tudi ne zadnjega. Očitno so ocenili, da jim navzočnost v Sloveniji povzroča vse več težav zaradi neugodnega poslovnega okolja (beri: birokracije in davkov) in da se z obstojem lokalne mreže v Sloveniji ne splača (več) truditi, kar pa v končni fazi pomeni manj delovnih mest. Spomnimo tudi na lanski pritisk sindikata Mladi plus, iz katerega prihaja razvpita sindikalna aktivistka Tea Jarc – marsikdo se je bo spomnil po nič kaj prijaznem nastopanju v času prejšnje vlade.

Sindikalni aktivisti kar po vsegliharsko

In ko že omenjamo sindikat Mladi plus – slednji je tudi soorganiziral protestni shod prav na prvi maj. »Nimamo več razlogov za praznovanje prvega maja, zato bomo temu dnevu vrnili zgodovinsko borbenost,« je na tiskovni konferenci pred shodom dejala Mojca Žerak iz omenjenega sindikata. Kot je še dejala, se na delovnih mestih vedno bolj širi prekarnost, sistemi socialne države počasi razpadajo, gospodarstvo pa medtem ustvarja rekordne dobičke, »od katerih delovni ljudje nimamo ničesar«. Aktualna vlada je, kot je spomnila, pred volitvami obljubljala rešitve, tudi v koalicijsko pogodbo so zapisali, da se bodo sistemsko lotili problema prekarnosti, na polovici njihovega mandata pa rešitev še vedno ni na vidiku. »Lani marca smo skupaj z ministrstvom za delo in državnim svetom organizirali konferenco proti prekarnosti, sprejeli deklaracijo, v kateri smo predvideli ključne ukrepe, obljubljeno pa je bilo, da bo ta dokument predstavljal izhodišče za pripravo nacionalne strategije proti prekarnosti,« je še navedla. Zanimivo, ob tem si ni upala direktno napasti odgovornega za neuresničene obljube, tj. ministra in še vedno vidnega funkcionarja Levice Luke Mesca, čigar stranka temelji na socialni demagogiji in socialističnemu populizmu. Pa tudi ne premierja Roberta Goloba, ki je tik pred prvim majem v medijih sadil rožice o »drugi Švici«. To sintagmo so velikokrat očitali Demosu, češ da ni uresničil obljub, čeprav je sedaj že pokojni Ivan Oman kasneje večkrat govoril, da je za drugo Švico pač treba »švicati«. No, zdaj pa Golob na podlagi te fraze upa, da bo Gibanje Svoboda dobilo priložnost tudi na volitvah leta 2028, 2032 itd. Ob tem pa je koalicija za posvetovalne referenduma zmetala skozi okno dodatnih 3,6 milijona davkoplačevalskih evrov.

Samoupravna megla in vlada brez odgovornosti

A če se vrnemo k omenjenemu protestu, ki je bil prvega maja. Lahko se vsaj delno strinjamo s trditvami o težkem življenju delavcev in tudi upokojencev. No, ena od sindikalistk je spomnila celo na težak položaj samozaposlenih v kulturi – za to pa je spet odgovorna sedanja koordinatorka Levice, ministrica za kulturo Asta Vrečko. »Minilo je že leto dni, v katerem se predlogi počasi kotalijo iz enega vladnega kabineta do drugega in nazaj. Vladi se očitno ne mudi z reševanjem položaja delavcev tako kot se nam, ki se vsak dan spopadamo z vse težjimi pogoji dela,« je med drugim dejala sindikalistka Eva Matjaž. Vendar spet govorjenje v oblakih, nobene odgovornosti, pač pa vsegliharstvo v slogu »vsi smo krivi« − kot bi bili znova v časih samoupravljanja, kjer so si delavci menda sami določali plače. Kar zadeva samozaposlene v kulturi, velja znova spomniti, da obstajajo tam »svete krave«, kot je npr. Zlatan Čordić, zaradi katerega je šla policija nadlegovat nekdanjega ministra Vaska Simonitija kar na domači naslov.

Ob tem velja spomniti, koliko časa že poteka stavka zdravnikov, oblast pa z njimi ravna tako, kot je ravnala komunistična oblast s stavkajočim strojnim osebjem železnic Slovenije in Istre decembra 1988 – češ da gre za privilegirano poklicno skupino, ki hoče zase izsiliti čim več, za druge jih ne briga. Sindikati, ki so tako ali drugače pod vodstvom levičarskih aktivistov, sicer radi tarnajo o slabem položaju delavcev, ne upajo pa si direktno spopasti se z vlado, kar pove vse. In tudi nočejo slišati za prave razloge slabega položaja – to pa so visoki davki, vse hujša birokracija ter požrešnost aktivističnih nevladnih organizacij, ki jih financira Golobova vlada. Spomnimo naj ob tem, kako je prejšnja (tretja Janševa) vlada pripravljala teren za debirokratizacijo države in zmanjševanje davčnih bremen pri plačah (kar bi olajšalo tudi status delodajalcev), vendar so sindikalni in drugi aktivisti naredili vse, da bi na oblast prišlo Gibanje Svoboda.

Golobovo križarjenje kot »opij za ljudstvo«?

Ko smo že pri vladajoči stranki in ko smo na začetku omenjali Tita in Jovanko, imamo sedaj skoraj identično situacijo, ko nas mainstream mediji ob najnovejši počitniški avanturi Roberta Goloba in Tine Gaber dobesedno bombardirajo s tabloidnimi, skrajno patetičnimi in pocukranimi članki z naslovi v slogu »Tina in njen fant«, o tem, kako sta se znašla v nevarnosti itd. To se sliši kot sarkazem, a dejansko pisci takih člankov mislijo skrajno resno. Tu ne gre več samo za bahanje na Instagramu, ampak tudi za načrtno lansiranje takšnih »novic« na način, da ljudje ne bodo nevoščljivi, ampak jima bodo celo privoščili, češ. če že mi ne moremo, naj vsaj onadva uživata. Tudi zato morda javnomnenjske raziskave spet zaznavajo »dvig« javnomnenjske podpore vladi. No, podobnost »prostočasnih dejavnosti« Goloba in Gabrove  z »Njunimi dnevi« (Titovimi in Jovankinimi) je očitna, a hkrati do skrajnosti sprevržena. Tudi takšne medijske objave so neke vrste »opij za ljudstvo« − dokler to ljudstvo ne bo ugotovilo, za koliko je prikrajšano in oropano zaradi takšnih kvazisocialističnih in tovarišijsko-kapitalističnih oblastnikov. Zato se za konec lahko celo strinjamo z Golobovim resničnim šefom Zoranom Jankovićem: s kapitalizmom moramo opraviti. Tovarišijskim, se razume!

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine