Piše: Peter Truden
Volitve leta 2022 predstavljajo zelo jasno odločitev za volivce. Dva tabora sta tokrat tako narazen, da se bo jasno izoblikovala volja Slovencev. V prejšnjih soočenjih se je dalo med levosredinskimi in desnosredinskimi strankami še risati nekatere vzporednice. Odkar je jasno, da levi pol ni več zmožen oblikovati koalicije brez skrajne stranke Levica, se je vse spremenilo.
Levica se ni približala levi sredini, ampak se je leva sredina približala Levici. Stranke na desni pa so danes tako daleč od uradnega levega pola, kot so bili politični disidenti tipa Jože Pučnik stran od komunistične partije.
Volivci med dvema konceptoma
Izbirali bomo med dvema konceptoma: desnim, ki idealizira manj države, manj državnih intervencij in nižje davke, in levim, ki idealizira več države, več državnih intervencij in višje davke. Ta koncepta sta univerzalna za globalno politično premico, pri nas pa je koncept priveden do skrajnosti – ne gre več za razliko med keynesijanstvom in Friedmanovim neoliberalizmom. Pri nas stranka Levica, ki bo nujno v kakršnikoli levi vladi, ki bi se lahko oblikovala, promovira koncept absolutnega despotizma države nad ljudmi, kapitalom in produkcijskimi sredstvi, kakršnemu se v 21. stoletju odpoveduje celo Kuba.
Socialistični program Levice
Levica promovira sistem, ki je šolska definicija čistega socializma – želijo ureditev, kjer so produkcijska sredstva v družbeni lasti, delavci pa podjetja vodijo skozi sistem samoupravljanja. Njihov program je v tem zelo jasen in nikoli ga niso zanikali, tudi ko so podrobnosti prišle na dan in je bila na kocki celo ustavnost njihove stranke. Takole pišejo v temeljnem programu svoje stranke iz leta 2017: »Velika podjetja in finančne ustanove (banke, zavarovalnice) ter infrastrukturna omrežja bomo preoblikovali v demokratične oblike javnega lastništva. Javne storitve bodo v lasti države ali manjših skupnosti. Srednja in manjša podjetja bodo v prehodnem obdobju lahko v zasebni lasti.«
Se pravi, gre za čisto pravi socializem, brez sprenevedanja. Ne tako kot pri Socialnih demokratih, kjer je socializem sopomenka za TEŠ-evski pajdaški kapitalizem rdečih fevdalcev. Fantje in dekleta iz Levice se aktivno zavzemajo, ne le da bi imela država večjo ekonomsko vlogo, ampak da bi država uživala popolno ekonomsko hegemonijo. Ne gre le za fejsbukovske grožnje s teranjem kapitalistov v morje z bajoneti silovika Kordiša. To je njihov dolgoročni program, ki je še vedno dostopen na njihovi domači strani.
Ne zgledujejo se po Skandinavcih
Recept Levice je v resnici že preizkušen. Ampak ne na Danskem, Švedskem in Norveškem. Skandinavski socializem, na katerega se sklicujejo naši mladi socialisti, nima nič skupnega s tem, kaj želijo oni. Motor razvoja teh držav so zasebne multinacionalke – v domači in tuji lasti. Danski predsednik vlade je o tem moral poučiti ameriškega socialista Sandersa, ko je ta podobno kot Levica trdil, da se ameriški demokratični socialisti zavzemajo za skandinavski model »socializma«: »Nekateri v ZDA nordijski model ekonomije povezujejo s socializmom, a je v resnici zelo daleč od socialistične planske ekonomije – Danska je prostotržna ekonomija,« je dejal.
Še več – šole na Švedskem delujejo po sistemu javnih vavčerjev, kjer lahko za javna sredstva zaprosijo tudi zasebne šole. Pri nas so bili socialisti in sredinski kvaziliberalci v prejšnjih dveh vladah pripravljeni sabotirati odločitev ustavnega sodišča in celo spremeniti ustavo le zato, da bi preprečili financiranje zasebnih šol, ki izvajajo javni (!) program. Skandinavske države so torej za nas prava neoliberalna nebesa. Levica sicer kaže na visoke davke in darežljiv sistem socialne države, a je treba opozoriti, da je efektivna davčna stopnja v skandinavskih državah že zdaj nižja kot v Sloveniji. Skandinavci si lahko socialno državo privoščijo, ker je tam ogromno mednarodno uspešnih zasebnih podjetij, ki v sistem vplačujejo milijarde evrov. Levica pa bi rada socialne ugodnosti z nacionalizacijo zasebnega premoženja in delavskim samoupravljanjem. To je, kot da bi hotel na maratonu zmagati tako, da bi se najprej ustrelil v obe koleni, potem pa bi začel trenirati.
Prisegajo na venezuelski recept
Recept, ki ga preizkusa Levica, ima že dolgo tradicijo in tudi empirično preverljive rezultate. Hugo Chavez je (kot želi Levica) »velika podjetja preoblikoval v demokratične oblike javnega lastništva« (beri: ukradel jih je zasebnim lastnikom ter na vrh postavil svoje družinske prijatelje in zveste aparatčike). V manj kot desetletju je državo z nekoč cvetočo ekonomijo, ki je bila latinskoameriški vzor, spremenil v tretji svet na ravni podsaharskih afriških držav, ki ga pesti lakota, pomanjkanje in trajna brezposelnost. Ne le s korupcijo – tudi z nesposobnostjo ljudi, ki jih je postavil na čelo velikih nacionaliziranih konglomeratov. Takšnih držav z zelo podobnim receptom je bilo še več – Kuba, Kambodža, Severna Koreja, Sovjetska zveza in njeni sateliti.
Pustimo ob strani, da so ljudje ob absolutni moči, ki jo prinaša čavizem/kordišizem po naravi koruptivni in bodo absolutno moč izkoristili, da postanejo novodobni kralji/baroni, saj jim tak sistem omogoča praktično neomejene priložnosti akumulacije družbenega kapitala v rokah izbrane peščice – to se je do zdaj zgodilo v praktično vsaki rdeči revoluciji – ljubljeni vodja je iz mercedesa S zadovoljno gledal na enakopravno pravično revne podanike na kolesih. Tudi če bi socialistična nebesa vodil kreposten, nekoruptiven in dobrotniški vladar, ki si želi le dobro za svoje delovno ljudstvo, se računica ne bi izšla. Zakaj?
Ne upoštevajo človeške narave
Vedno gre za isto domnevo, ki ne upošteva človeške narave – da državni aparat bolje pozna potrebe ljudi kot pa nevidna roka trga in da lahko vladni uradniki uravnavajo trg na nesebičen in uravnotežen način ter poskrbijo za pravičnejšo porazdelitev premoženja. Država kot aparat izvršilne, zakonodajne in sodne oblasti nima nobenega načina, kako priti do informacij o potrebi trga. V tržni ekonomiji družbe proizvajajo izdelke, ki jih kupci potrebujejo. Informacijo, da jih potrebujejo, dobijo tako, da izdelke prodajo na trgu. Tistih, ki so pri kupcih priljubljeni, jih proizvedejo še več. Tiste, ki niso, pa umaknejo iz prodaje. Država na drugi strani ugiba in se pogosto zmoti. Zato so v kapitalizmu naravno izumrle manufakture konjskih vpreg, v popolnoma planski ekonomiji pa bi Ljudska tovarna konjskih vpreg številka 15 vztrajala s proizvodnjo še 20 let po tem, ko bi kapitalisti že vozili avtomobile. Zasebni lastnik si takih ekscesov ne bi mogel privoščiti, ker bi bankrotiral. Zato Boscarol izdeluje ultralahka letala, ki si jih ljudje želijo in se jih da proizvajati za dobiček, ne pa girokopterjev, ki jih trg zavrača. Kordišizem bi tudi v najčistejši, najplemenitejši različici naletel na ta zakon kompleksne človeške družbe kot vsi poskusi do sedaj.
Spopad dveh ideologij
Na vidiku je torej spopad ideologij: desnica, ki dolgoročno stavi na zasebno podjetništvo, individualizem in svobodo, ter levica, ki se ne zavzema za socialno nadgradnjo prvega koncepta s skandinavskim modelom socialne države, ampak je ujetnica skrajne Levice, brez katere ne bo mogla sestaviti koalicije. Gre torej za soočenje običajnega evropskega desnosredinskega kapitalističnega liberalizma in koalicije strank pod tihim vodstvom skrajnežev, ki bi dolgoročno ukinili zasebno lastnino.
Nekateri pravijo, da so to pač ideali, ki jih bo Levica težko uresničila v vladi z levosredinskimi strankami. A pozabljajo, da v Sloveniji leve sredine na politični levici ni, razen morda stranki Naša dežela in Povežimo Slovenijo, s katerima pa levi pol ne želi sodelovati zaradi »kolaboracije« z Janšo. Leva sredina po slovensko so stranke tipa Cerarjeva SMC, ki se je do bridkega konca v imenu stricev iz vzporednega mehanizma borila, da ne bi bilo treba privatizirati NLB (in tako davkoplačevalce oškodovala za milijarde evrov oportunitetnih stroškov). Ali pa SAB, ki se bori za kubanski model državnega zdravstva. Pa LMŠ, ki je v koalicijski pogodbi s skrajno Levico predvidela novo dohodninsko zakonodajo, kjer bi vsi kapitalski dohodki šli v dohodnino, kar pomeni, da bi država ukradla 50 odstotkov vsakemu podjetniku – tudi takemu, ki si leta ni izplačeval dobičkov, ampak je raje investiral v razvoj posla. Se pravi slovenske liberalne stranke so veliko bliže Levici kot pa sredini. Levica ni imela nobenih težav diktirati tempa Šarčeve koalicije ne glede na to, da uradno sploh ni bila v koaliciji. Njeni poslanci so se nenehno hvalili, kako imajo koalicijske stranke v malem prstu in kako so jim »zabelili« proračun. Zdaj bodo sestavni del vsake leve koalicije. Zato ni čudno, da vsi od Gibanja Svoboda do Liste Marjana Šarca napovedujejo ukinitev neoliberalnega ukrepa višanja plač s spremembo dohodninske lestvice in da prek Inštituta 8. marec – skritega nadomestka stranke Levica, ki se dela, da je nadpolitični branilec vladavine prava – iščejo podpise za zakon proti »škodljivim« ukrepom vlade, pri čemer se podpredsednik vlade Počivalšek upravičeno sprašuje, ali to pomeni, da bodo morali ljudje vračati protikoronske dodatke in turistične bone. Ne pozabimo, da je Robert Golob že napovedal, da bodo sui generis sprejeli zakone, ki jim jih predlagajo skrajno leve nevladne organizacije pod patronatom Inštituta 8. marec, in to še preden se bo oblikovala vlada. Tako je že vnaprej dal jasno vedeti, da bo tudi on le orodje v rokah skrajnežev iz Levice.
A zakaj nacionalizatorji iz Levice uradno levosredinske stranke silijo, da ljudem nižajo plače in jim jemljejo pomoči, ki so jih bili deležni zaradi koronavirusne bolezni? Ker so trgovci z revščino. Revščina je njihov pravi politični kapital. Srednji sloj, ki se mu premoženjsko stanje izboljšuje zaradi višjih neto plač, ni bazen skrajne levice, katere končni cilj je prevzem produkcijskih sredstev. Le revne in obupane ljudi se da prepričati v drastične ukrepe. Na teh volitvah torej izbiramo med še bolj temeljno izbiro: med politiko ekonomske in osebne svobode in politiko sistemskega gojenja revščine, ki bi pripeljala do naslednje revolucije.
