Piše: Nova24tv.si
Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je na državni proslavi ob “dnevu Osvobodilne fronte” poudarila, da je odločitev za upor proti okupatorju med drugo svetovno vojno “posejala seme slovenske državnosti”. Njene besede, ki poveličujejo vlogo Osvobodilne fronte (OF) in partizanskega boja, so zgodovinsko netočne, kar so komentirali že številni zgodovinarji.
Urška Klakočar Zupančič je v svoji izjavi izpostavila, da je odločitev za odpor proti nacifašističnemu okupatorju iz leta 1941 ključna za razumevanje slovenske zgodovine. Meni, da je prav ta upor, ki ga je organizirala Osvobodilna fronta, postavil temelje za poznejšo slovensko državnost. “V izjemno zahtevnih razmerah je odpor proti okupatorju pokazal, da Slovenci nismo le preživeli, temveč smo se bili pripravljeni boriti za svojo svobodo in prihodnost,” je dejala. Njen nagovor je odseval uradno naracijo slovenskih postkomunistov, ki jo Slovenija obeležuje ob prazniku ustanovitve OF, danes pa ta dan prodajajo kot “dan upora proti okupatorju”.
Izjava se navezuje na dolgo uveljavljeno interpretacijo, skladno s katero je partizanski boj osrednji element slovenske identitete in odporniške tradicije. Ta pogled zadnja desetletja ni brez nasprotovanj, saj del zgodovinske stroke opozarja, da je zgodovina druge svetovne vojne bolj razdeljujoča, kot jo prikazuje uradna zgodovinska pripoved. Je celo protiosamosvojitvena.
Odziv zgodovinske stroke: “Na ta dan se ni zgodilo nič”
Uradno zgodovinopisje, kot ga predstavljajo institucije, med katerimi je Inštitut za novejšo zgodovino, še vedno poudarja ključno vlogo OF in partizanskega gibanja v boju proti okupatorju. V strokovnih krogih se kljub temu vse bolj uveljavlja kritičen pogled, ki opozarja na kompleksnost tega obdobja. Nekateri zgodovinarji, ki se ukvarjajo z obdobjem druge svetovne vojne, menijo, da izjava Urške Klakočar Zupančič poenostavlja zgodovinska dejstva in zanemarja razkol, ki ga je povzročila vloga Komunistične partije Slovenije znotraj OF.
Raziskovalec in avtor knjige Razkol dr. Jože Možina meni, da OF ni bila le odporniško gibanje, temveč tudi nosilka revolucionarnega projekta, ki je vodil v bratomorno vojno, politične likvidacije in povojne poboje. Zgodovinarji, zlasti tisti, ki raziskujejo povojne dogodke in vlogo komunistične oblasti, opozarjajo, da pripisovanje vloge “semen slovenske državnosti” OF prezre dejstvo, da je gibanje izključevalo druge politične skupine in nasprotnike komunistične ideologije. Prav tako poudarjajo, da je pravo uveljavitev slovenske državnosti mogoče bolj neposredno povezati z osamosvojitvenim procesom leta 1991, ki je temeljil na širokem narodnem soglasju.
Odzivi javnosti in politični odmevi
Izjava predsednice DZ in odzivi zgodovinske stroke so sprožili razprave na družbenih omrežjih in v medijih. Na platformi X so se vrstili komentarji, iz katerih je razvidno, da so ljudje govor predsednice DZ interpretirali kot agitatorski in sovražen, prav tako poudarjajo, da je manjkal uravnotežen pogled na zgodovino in vsesplošno kulturo.
Levica nas odvrača od sprave
Spor, povezan z izjavo Urške Klakočar Zupančič, razkriva globoke razlike v razumevanju slovenske zgodovine in vloge upora v njej. Medtem ko uradno zgodovinopisje, ki je ideološko levo, še vedno poudarja pomen OF, del stroke poziva k bolj uravnoteženemu pristopu, ki bi upošteval tako zasluge kot spodrsljaje tega obdobja. Vprašanje, ali lahko Slovenija doseže spravo z lastno preteklostjo, ostaja odprto. Dokler bodo razprave o zgodovini ostajale pod vplivom političnih in ideoloških delitev, ki jih ustvarja levica, bo pot do skupnega razumevanja zahtevna, a nujna za oblikovanje enotne prihodnosti.
