Piše: Anamarija Novak
Pred Jamo pod Macesnovo gorico je nedavno potekala spominska slovesnost za pobite žrtve komunistične revolucije po koncu druge svetovne vojne, ki jo je že 35. pripravila Nova Slovenska zaveza.
Somaševanje je vodil predsednik Slovenske škofovske konference in novomeški škof Andrej Saje. V pridigi je spomnil, da je »ta zemlja prepojena s krvjo nedolžnih«. Nova Slovenska zaveza je sicer v preteklih letih spominsko slovesnost za pobite ob koncu druge svetovne vojne tradicionalno pripravljala ob breznu pod Krenom, prav tako v Kočevskem rogu, letos pa jo je po letu 2020, ko se je to zgodilo prvič, drugič pripravila ob Jami pod Macesnovo gorico. V njej so po ugotovitvah zgodovinarjev do izkopa ležale predvsem slovenske žrtve, večinoma domobranci, ki so jih partizanske sile brez sodbe pobile ob koncu druge svetovne vojne.
Škof Saje: »Danes znova pozivamo odgovorne, da (…) jasno in javno obsodijo zločine, ki so se zgodili tukaj, da operejo madež s spomina nedolžno pobitih ter da poskrbijo za dostojen pokop teh žrtev.« (foto: STA)
Resnica – temelj svobode in sprave
»Mineva osemdeset let od konca druge svetovne vojne, a rane, ki jih je povzročila, v našem narodu še niso zaceljene. Vzrok ni v namernem odpiranju brazgotin, temveč v tem, da te rane zaradi zgodovinskih okoliščin, pomanjkanja ustrezne volje in odsotnosti potrebnih dejanj v resnici nikoli niso bile zares oskrbljene. Zločini revolucionarnega nasilja niso bili obsojeni, nedolžno ubiti niso bili oprani krivde, njihovi posmrtni ostanki še vedno nerazumno dolgo niso pokopani. Mrtvi in njihove družine čakajo na priznanje in na obžalovanje zlih dejanj,« je v mašnem nagovoru dejal škof Saje in ob tem opozoril na nujnost primernega pokopa po vojni pobitih, saj sta »vsak pokop in grob priznanje in izraz človeškega dostojanstva – ne glede na njegovo versko ali narodno pripadnost, preteklost ali vlogo v zgodovini«, hkrati pa na nujnost spravnega procesa. A, kot je dejal, sprave ne more biti brez resnice, prav tako ne odpuščanja brez priznanja krivde. Ob tem se je naslonil na Jezusove besede: »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« Ta resnica ne izhaja iz političnih interesov, temveč iz Božje ljubezni. Svoboda, ki jo Jezus ponuja, osvobaja iz verig sovraštva in maščevanja.
Škof Saje: »Mrtvi in njihove družine čakajo na priznanje in na obžalovanje zlih dejanj.«
Vnovični poziv k dostojnemu pokopu
»Danes zato znova pozivamo odgovorne, da storijo, kar je prav. To pomeni, da jasno in javno obsodijo zločine, ki so se zgodili tukaj, da operejo madež s spomina nedolžno pobitih in da poskrbijo za dostojen pokop teh žrtev. Kot najbolj dostojen kraj za to vidimo ljubljanske Žale,« je dejal. Na drugi strani je pozval k odpuščanju ter preseganju razprtij, napetosti in delitev, »ki nas še danes bremenijo kot narod«. »Naj bolečina mrtvih postane temelj za graditev sprave, ki presega zamere in ideološke jarke. V spominu na trpljenje in izgubo naj nas vodi pogum za mir, za medsebojno spoštovanje in za obnovo zaupanja v skupno prihodnost. Samo tako bomo lahko hodili po poti resnične sprave – poti, ki jo tlakujejo resnica, a tudi ljubezen, potrpežljivost in upanje,« je dejal. Ob tem je dodatno opozoril, da sprava ni pozaba, »temveč pogumno priznanje resnice, hkrati pa je moč odpuščanja večja od maščevanja«.
Pokojni jih zavezujejo k plemeniti nalogi
Sledil je kulturni program, kjer je tako kot prej pri maši sodeloval pevski zbor slovenskih potomcev pod dirigentskem vodstvom Marjanke Grohar. Njihovi predniki so namreč morali leta 1945 zapustiti domovino in odšli so v Argentino. Predsednik Nove Slovenske zavez dr. Matija Ogrin pa je prav zapeto pesem Slovenija v svetu postavil kot izhodišče svojega govora. »Na tem kraju velike bolečine in smrti so nam pevci zapeli pesem Slovenija v svetu, ki je ena najbolj vedrih in optimističnih domoljubnih pesmi. Zakaj smo potomce naših političnih emigrantov prosili, naj nam jo tu, ob breznu, zapojejo? Ne le zato, da se spomnimo na njihove prednike, ki so pred 80 leti morali zapustiti dom in vse, kar so imeli, in si z begom v tujino reševati življenje. Ko so odhajali v svet, so tako rekoč za njihovim hrbtom padali v brezna njihovi najbližji. In ko so pozneje morali s svojim malim življenjem premeriti daljave sveta na vseh kontinentih, so to zmogli zato, ker so se spominjali svojih izdanih, mučenih, pobitih. Spominjali so se jih tako živo in močno, da so z njimi živeli: namesto mrtvih so govorili in pričevali; ob misli nanje, ki jim je bila s padcem v brezno vzeta vsaka možnost življenja, so skušali intenzivno izpolniti svoje življenjske možnosti. Spomin je bil vir žalosti in bolečine. Vendar so čutili, da jih pokojni zavezujejo k plemeniti nalogi: živeti, rasti, pričevati in graditi; in takšen duhovni navdih je pomemben za vse nas,« je dejal dr. Ogrin.
Dr. Ogrin: »Samostojna država Slovenija je tiho zmagoslavje pobitih.«
Samostojna Slovenija – »tiho zmagoslavje pobitih«
»Veliko večino pobitih domobrancev in civilnih oseb so vodile vrednote družine, domovine in vere ali z besedami Ivana Cankarja: mati, domovina, Bog,« je še dejal in dodal, da jim je krščanska vera oblikovala etično zavest o nepreklicni razliki med dobrim in zlim. »Ob teži povojnih desetletij so v naših družinah prav ob misli na premnoge žrtve vztrajali, da so kljub vsej bolečini mnogi ohranili nedotaknjeno človeško jedro, notranjo osebnost, ki se ni vdala zunanjemu nasilju.« Prav to pa je »tista notranja vez, ki je za Slovenijo in Slovence bistvena in životvorna: vez med nastankom slovenske države in slovensko tradicijsko omiko, zaradi katere večina Slovencev nikoli ni sprejela komunizma in njegovih liberalnih izpeljank. Iz tega notranjega jedra so Slovenci zavrgli komunistični sistem, takoj ko je prišla zgodovinska priložnost«. »Žalostno bi bilo, če bi ne videli te notranje povezave: med prizadevanjem vaških stražarjev in domobrancev za ohranitev tradicionalnega slovenskega sveta in ustanovitvijo slovenske države. Ta vez vrednot obstaja. Vidna in izrecna postane, ko beremo spise Lamberta Ehlicha.« Samostojna država Slovenija je zato, kot je dejal dr. Ogrin, »tiho zmagoslavje pobitih«.
Velikanski zločin brez obsojenih zločincev
»Komisija Vlade RS za vprašanja prikritih grobišč je s svojimi sodelavci in s hvale vredno podporo Sektorja za vojna grobišča Ministrstva RS za obrambo opravila obsežno raziskovalno delo,« je spomnil dr. Ogrin in ob tem navedel podatke zgodovinarja dr. Mitje Ferenca iz pisma, z datumom 6. junija 2025. V Sloveniji imamo več kot 750 evidentiranih lokacij prikritih grobišč. Do danes je raziskanih 224 grobišč, od katerih je bil iz 122 opravljen delen (31) ali celoten (91) prekop žrtev, do sedaj ekshumirani skeletni ostanki pa pripadajo več kot 9.146 osebam. »Na 122 moriščih so torej našli več kot 9.146 pomorjenih. Koliko nesrečnih žrtev je bilo pobitih še na preostalih 600 moriščih po Sloveniji, kjer še ni bilo ekshumacij, si komaj lahko predstavljamo. Vse priznanje gre tem obsežnim raziskavam morišč – še posebej brezna pri Macesnovi gorici – ki jih je komisija izvedla v zadnjem desetletju, ko je pot za njeno delo ‘odprl’ pred desetimi leti sprejeti zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev,« je dejal dr. Ogrin, ob tem pa opozoril na hibe omenjenega zakona, ki je zelo oslabil kazenskopravne vidike prikritih morišč, saj ni zagotovil ustreznih ali dodatnih pravnih instrumentov za identifikacijo žrtev, sistematično obveščanje svojcev o njihovi usodi in kazenski pregon storilcev. »To ne pomeni, da noben kriminalist ni prizadevno zbiral obremenilnih dokazov, pač pa pomeni, da je v sistemu vedno manjkalo to ali ono kolesce – in na koncu imamo velikanski zločin brez obsojenih zločincev,« je izpostavil dr. Ogrin in dodal, da »imamo podrobno izvedene arheološke raziskave morišč, kar je v znanstvenem smislu dragoceno, toda njihov kazenskopravni vidik je skoraj enak kakor pri arheologiji grobov iz rimske ali predzgodovinske dobe«. »Takšen potek je z leti močno pripomogel k temu, da je v javnosti začela pojemati zavest o tem, da so ti pomori strahovit zločin zoper človeštvo, ki ne zastara, grozljiva rana v slovenskem narodu. Pomor čez 8.000 mož in fantov v Srebrenici sta dve mednarodni sodišči spoznali za genocid. Kaj naj rečemo o več kot 24.000 Slovencih, ki so jih partizani pobili v vojnem in povojnem času? Kako moremo Slovenci še naprej živeti z bremenom tolikšnega zla nad seboj, ne da bi se opredelili in ga zavrgli?« se je ob tem vprašal dr. Ogrin in spomnil, da ga nekateri čedalje bolj izrecno nočejo videti. »V Komisiji državnega zbora za peticije in človekove pravice so poslanci levih strank nedavno zavrnili celo predlog sklepa, naj komisija pozove ministrstvo za notranje zadeve k izdaji mrliških listov za pobite. Niti sklepa s tako občečloveško vsebino niso hoteli sprejeti.«
Predstavniki zdajšnje oblasti se slovesnosti niso udeležili, kar se je zgodilo prvič po 35 letih.
Ugrabili so nam državo
»Misel, da so nam ugrabili državo, bi glede na stanje stvari po vsej pravici lahko izrazili z besedami, da v nekaterih pogledih Slovenci živimo, kakor da bi bili – v emigraciji. V svoji deželi, toda počutimo se večkrat, kakor da smo v tuji državi,« je nadaljeval svoj nagovor dr. Ogrin, ki je prepričan, da lahko »to protislovno stanje spremenijo samo stranke slovenske pomladi s skupnim nastopom na volitvah, z zavezo, da boste sodelovali v vladi tako, da obsodba zločinov revolucije postane nova povezovalna podlaga demokratične slovenske politike«. »Stranke slovenske pomladi morajo osvojiti oblast z enotnim programskim ciljem, da z zakonom obsodijo oz. zavržejo zločine revolucije, odpravijo njene plenilske pridobitve in Slovenijo postavijo v nov izhodiščni položaj,« je še dejal dr. Ogrin in pri tem izrazil zavedanje, da je to seveda laže reči kakor narediti, »toda brez tega ne vidimo prihodnosti Slovenije«. Tega nikakor ni mogoče napraviti brez opore v tisočletnem izročilu, ki je Slovence izoblikovalo pred revolucijo. Zavest, da je neko dejanje zločin in da je treba to obžalovati in obsoditi, je del duhovnega življenja osebe. Tu pa se pokaže, da imajo politična in pravna dejanja svoj zadnji vzrok v mislih in občutjih, ki obvladujejo človeška srca in pamet.« In prav zato je tako pomembno, da se spominjamo Slovencev, pomorjenih v breznih in rudnikih, v tankovskih jarkih in v samotnih gozdovih. Pot tega pristnega spomina, kot je v sklepu svojega govora dejal dr. Ogrin, ni lahka, vendar »zanesljivo vodi k temu, da bo Slovenija spoznala in se rešila zlodel, ki jo bremenijo, ter se notranje prenovila«.
