Piše: Lucija Kavčič
V Parku vojaške zgodovine v Pivki je 2. aprila potekal pogovorni večer ob 70. obletnici smrti obveščevalca Vladimirja Vauhnika, ki je umrl 31. marca 1955 v Argentini. Čez leta je bil tajno prekopan v družinsko grobnico v Jakobskem Dolu.
Kot je v uvodu dejal direktor Parka Janko Boštjančič, velja Vladimir Vauhnik za eno najbolj skrivnostnih slovenskih osebnosti sredine dvajsetega stoletja, njegova življenjska zgodba pa še vedno buri domišljijo. V Sloveniji je bil vsa desetletja po vojni večkrat napačno interpretiran in po krivici zamolčan, velikokrat pa deležen tudi slavospevov in strokovnih obravnav, pa je o njem dejal Ivo Jevnikar. Proti pričakovanjem so bila mnenja o njem tudi med slovenskimi izseljenci deljena. Vauhnik je bil med prvo svetovno vojno pripadnik 17. pehotnega polka avstro-ogrske vojske, ki se je bojeval v Galiciji, na soški fronti in na Tirolskem ter bil Maistrov borec, nato se je kot stotnik pridružil vojski Kraljevine Jugoslavije, bil njen zadnji vojaški ataše v Berlinu (1938−1941) ter je proti nacifašizmu deloval kot obveščevalec. Med drugo svetovno vojno je skupaj s hrvaškim majorjem Antejem Anićem vodil obveščevalno omrežje v korist Britancev. Vauhnikove ocene nemške vojske in njenih operacij so bile neverjetne, njegove napovedi nemških napadov na Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo z bombardiranjem Beograda pa točne.
Nevidna fronta
V pregledu Vauhnikovega življenjepisa je Ivo Jevnikar dejal, da je v elaboratih Udbe mogoče prebrati laskave ocene o Vauhnikovem delovanju v Nemčiji, zelo negativne pa o njegovem delovanju v Ljubljani, ker se ni pridružil Osvobodilni fronti. Tako so se ga v vsakem političnem procesu po vojni spomnili kot angleškega vohuna in narodnega izdajalca. »V časopisih so ga razglašali za dvojnega agenta, ki je delal za gestapo in Angleže, in spletali neverjetne zgodbe o njegovih metodah pridobivanja podatkov. To se je pomnožilo po posmrtnem izidu njegovih spominov z naslovom Nevidna fronta,« je dejal Jevnikar, ki je nato govoril tudi o tem, kaj vse so doživeli Vauhnikovi spomini, ki so najprej za dolgo časa obležali v predalu, in kako dolga je bila pot do njihovega natisa in usoda različnih ponatisov. Na podlagi prva izdaje Nevidne fronte (Buones Aires, 1965) je začel Vjestnik v Sarajevu izdajati pozitivno naravnan feljton; slovenska Udba pa je protestirala in je iz svojega hermetično zaprtega arhiva pisatelju Tonetu Svetini posodila štiri fascikle izvirnih dokumentov, da je lahko proti Vauhniku napisal filipiko. Nato je leta 1973 Viktor Blažič, znan zaradi Kocbekove afere, zaradi katere je bil zaprt, pri časniku Delo urejal knjižno zbirko, v kateri so ponatisnili prvi berlinski del Nevidne fronte, v katerem je objavljena tudi dokaj naklonjena spremna beseda zgodovinarja Dušana Bibra. V isti knjigi je obrambo Vauhnika pred podtikanji v dnevnem tisku objavil njegov mladostni prijatelj Makso Šnuderl. Zaradi tega so knjižno zbirko Dela ukinili, Viktorja Blažiča pa so še dve leti kasneje zasliševali o Vauhniku.
Odmik od jugoslovanske ideje
Med drugim je Jevnikar še dejal, da sta Vladimir Vauhnik in Ante Anić ostala povezana in se nista razšla, kot so trdili nekateri, in da sta celo skupaj pobegnila v Švico, pa tudi v Argentini je Vladimir Vauhnik po težki operaciji nekaj časa živel pri Aniću. Jevnikar je predstavil svoj pogled na Vauhnika in povedal, da Vauhnik ni bil vohun v slogu Jamesa Bonda, pač pa je bil vojaški strokovnjak in obveščevalec, ki je delal za Slovence. Med vojno se je močno odmaknil od jugoslovanske ideje, čeprav je bil v njej vzgojen in ji je bil njegov brat Miloš do smrti zvest. Kolikor je Vladimirju Vauhniku to koristilo, je sodeloval z Angleži, ni pa bil angleški obveščevalec. Bil je slovenski obveščevalec, ki je pomagal tudi Angležem ali sodeloval z njimi, če je bilo za Slovence to koristno. Prizadeval si je, da bi prišlo do izkrcanja zaveznikov v Istri, da bi zasedli Slovenijo, Hkrati pa ni izključeval kasnejšega vstopa slovenske države v morebitno konfederacijo ali srednjeevropskih ali balkanskih držav. »A ko vse te stvari premlevamo, je bistven podatek ta, da nimamo angleških dokumentov,« je med drugim še dejal Ivo Jevnikar.
Pogovorni večer
V Parku vojaške zgodovine so letos ob Vauhnikovi 70. obletnici smrti sicer želeli organizirati strokovni posvet ali znanstveno konferenco o njem, saj več zgodovinarjev, tudi srbskih, kjer je Vauhnik veliko bolj znan kot v Sloveniji, v zadnjih letih intenzivno raziskuje Vauhnikovo delo in življenje. O njem so poleg Iva Jevnikarja pisali številni: npr. diplomat, zgodovinar in pisatelj Milan Jazbec, profesor dr. Igor Grdina, srbski vojaški zgodovinar polkovnik Dalimir Denda in drugi. Konference zaradi pomanjkanja časa in sredstev jim ni uspelo organizirati, zato so jo prestavili na leto 2026. Da 70. obletnice Vauhnikove smrti ne bi čisto izpustili, pa so v sodelovanju z Ivom Jevnikarjem, najbolj zagnanim raziskovalcem Vauhnikovega življenja in s predsednikom založbe Mladika ter knjižnice Dušana Černeta v Trstu, organizirali pogovorni večer, o katerem pišem, in na katerem sodelovali trije Vauhnikovi najbližji sorodniki: 90-letna nečakinja Štefka Vladimira Mikluš, rojena Vauhnik, sicer hči Vauhnikovega brata Miloša, Viktor Vauhnik (1948), pravnuk Vladimirjevega brata Viktorja, in Igor Gabriel (1954), sin Vladimirjeve nečakinje Helene Vauhnik. Skozi njihovo pripoved, zlasti skozi pripoved nečakinje Štefke, ki ga je od vseh treh edina poznala in ki jo bomo kratko povzeli, so navzoči dobili vpogled v spomine družine Vauhnik na Vladka, kot so Vladimirja Vauhnika imenovali domači.
Spomini na Vladka
Vauhnikova nečakinja Štefka Mikluš (1935), ki je leta 2016 svoje spomine delila tudi v Pričevalcih Jožeta Možine, sedaj pa živi med Berlinom in Istro, je bila rojena v Mariboru. Mama ji je umrla pri porodu, oče Miloš se ni več poročil. Zanjo so skrbeli njeni stari starši po mamini strani. Staro mamo je Štefka klicala kar mama in je bila nanjo zelo navezana. Povedala je, da se Vladimirja Vauhnika, strica Vladkota, še dobro spominja, saj je do njenega šestega leta njen oče, ki je bil odvetnik, živel in delal v Mariboru, ona pa je pri njem občasno stanovala, Vladko pa ju je nekajkrat obiskal. »V spominu so mi ostali njegova bleščeča uniforma, njegov ljubeznivi nastop in njegova prijaznost. Vem, da je bil tudi pri nas, pri babici in dedku, na obisku v našem stanovanju, a ti zgodnji spomini niso zelo konkretni,« je pripovedovala gospa Štefka. Dejala je še, da je njen oče v tem času enkrat ali dvakrat obiskal Vladka v Berlinu. Po izbruhu 2. svetovne vojne se je Štefkin oče Miloš umaknil v Ljubljano, kjer se mu je kasneje pridružil še Vladko. Ilegalno sta živela na Malgajevi ulici v bratrančevem stanovanju, dokler Vladko ni pobegnil v Švico, Miloš pa v Trst in nato v Milano.
Dan v Ljubljani
Ko je Štefka lahko obiskala očeta v Milanu, je bila stara že petnajst let; z navzočimi pa je delila spomin iz Ljubljane: »Bilo leta 1942 ali spomladi 1943 in sem en dan preživela v Ljubljani z očetom in stricem Vladkom.« Iz Škofje Loke, kjer je bila s staro mamo na obisku pri sorodnikih, jo je v Ljubljano v ogromnem črnem avtomobilu pripeljal šofer, esesovec, v črni uniformi in z mrtvaško glavo na pokrivalu, ki se ga je močno bala. Oče in Vladko sta jo pričakala na Malgajevi ulici pred hišo in oče ali Vladko (tega se ne spominja dobro) jo je od veselja vrgel v zrak. Z očetom, ki je menil, da jo mora vsem pokazati, je nato ves dan obiskovala sorodnike in prijatelje. Štefkin oče in Vladko sta proti koncu vojne želela, da bi Štefka nadaljevala šolanje v Švici, in sta za njeno pot tja že vse uredila, a sta se Štefka in njena stara mama temu odločno uprli. Vladko je ostal neporočen do smrti leta 1955 v Argentini, kasneje pa je bila Štefka od svojega očeta Miloša, ki je zadnjih osem let svojega življenja preživel pri njej in njeni družini, deležna neštetih pripovedi o stricu.
Rižarna v Trstu: Žalosten konec nekomunistične protinacistične skupine
Četrtega aprila je bila v Rižarni v Trstu komemoracija, saj je minilo 80 let od smrti zadnjih dveh članov Vauhnikovega omrežja v Trstu: pomembnega sodelavca Jožeta Golca in njegovega kurirja Rafaela Požarja. Čeprav sta bila aretirana jeseni 1944, so ju nacisti umorili in sežgali v tržaški Rižarni šele 4. aprila 1945 kot zadnja člana njune nekomunistične protinacistične skupine. Navzoči na komemoraciji so položili cvetje pred krajem, kjer je stal krematorij, ter se Golca in Požarja spomnili v molitvi in spominski besedi. Jože (“Jojo”) Golec (1901–1945) je bil mariborski časnikar in vodja tržaške postojanke obveščevalnega omrežja, ki sta ga med vojno vodila polkovnik Vladimir Vauhnik in major Ante Anić v korist zahodnih zaveznikov.
