Piše: Ivo Žajdela
V poslanski skupini Gibanja Svoboda bi prepovedovali »poveličevanje« kolaboracije. Povsem očitno je, da s tem želijo levičarski totalitaristi prepovedovati pisanje o komunističnih zločinih od leta 1941 naprej. Zato naj jih znova spomnimo na nekatere od njih.
Sredi februarja 2023 so v poslanski skupini Gibanja Svoboda pripravili osnutek zakona proti poveličevanju fašizma, nacizma in kolaboracije, njegov avtor je poslanec Martin Premk, ki je tudi član vodstva Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije.
Seveda so tak predlog sposobni dati le levičarji, častilci komunizma. Gre za tipično gesto totalitarne miselnosti: prepovedovati. Toda kaj? V svobodnem svetu je že dolgo samoumevno, da sta fašizem in nacizem zločinski in zato zavrženi ideologiji. Enako komunizem.
Totalitarna pamet
Evropski parlament je 2. aprila 2009 sprejel resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu. V njej piše, da »Evropa ne bo združena, če ne bo sposobna oblikovati enotnega pogleda na svojo zgodovino, če ne bo priznala nacizma, stalinizma ter fašističnih in komunističnih režimov kot skupne zapuščine in če ne bo izvedla poštenih in poglobljenih razprav o njihovih zločinih v prejšnjem stoletju«. Kljub več poskusom so levičarji preprečevali, da bi to resolucijo posvojil tudi slovenski parlament. S tem so ves čas jasno kazali, da branijo totalitarizem, predvsem komunističnega. Zdaj želi ta totalitarna pamet pod krinko fašizma in nacizma prepovedovati »poveličevanje« kolaboracije.
Obramba pred nasiljem
Prvič. termin »poveličevanje« je zelo nedorečen, izmuzljiv in omogoča vsakršno manipulacijo. In drugo, kolaboracija je politični in ne pravni pojem, nekdo ga nekomu pripiše s politično arbitrarnostjo. V slovenskem primeru od leta 1941 naprej so to na debelo počeli komunisti, ki so s tem terminom klevetali in politično kriminalizirali svoje politične nasprotnike, ki so jih uničevali. V Sloveniji kolaboracionizma v takšni obliki, kot ga prikazujejo (post)komunisti, ni bilo. Narodni izdajalci so bili komunisti, ki so vojno in okupacijo Slovenije izkoristili, da so ubijali politične nasprotnike. Ti so se pred tem nasiljem morali braniti, to pa so lahko počeli le ob naslonitvi na oblast, ki je takrat vladala, to pa so bili okupatorji. Obramba pred revolucionarnim nasiljem je bila izsiljena in zaradi varovanja življenj nujna. Nasilje so v izjemnih razmerah okupacije izvajali komunisti, zato so zločinci oni, ne pa isti, ki so se pred njihovim nasiljem morali braniti.
Komunistično nasilje
Danes zaradi literature, ki je izšla v Sloveniji po demokratizaciji leta 1990, vsi vemo, kako strašno je bilo nasilje komunistov med vojno in po njej. Ker pa bi se razni premki še kar naprej radi sprenevedati in pri tem zlorabljati politično moč (večino) v parlamentu, naj znova spomnimo na nekaj »rezultatov« komunističnega nasilja. Ob tem strahotnem nasilju je opletanje s kolaboracijo čisti izraz totalitarne pameti. Ta je poblaznela ali pokvarjena.
Ker je bilo komunistično nasilje med vojno in po njej neizmerno, se bom tu omejil le na leto 1942, pa še to le na nekaj pojavnih oblik.
Umor Kolenčeve družine
Ponoči 6. aprila 1942 so partizani na domu v Ševnici (št. 20) umorili tri člane Kolenčeve družine: očeta Franca (roj. 22. 10. 1890), ženo Heleno (roj. Strnad v Pilštajnu 2. 4. 1898) in petletno hčerko Antonijo (roj. 5. 5. 1937). Kot je zapisano v mrliški knjigi, je oče dobil »več strelov v glavo«, mati je bila »ustreljena v roko in prsi«, hči pa je bila »ustreljena v vrat«. 17-letnega sina Franca so le obstrelili, uspelo se mu je potuhniti, Italijanom pa je kasneje povedal, da je družino pobil Janez Marn – Črtomir s Hudej. Italijani so nato v povračilnem »kazenskem« ukrepu Marnovega očeta Ivana zaprli v hišo ter ga z njo vred zažgali. Kasneje so partizani Kolenčevega sina ujeli in ga nekje ubili. Tako so partizani umorili štiri člane Kolenčeve družine. Po vojni je bila Kolenčeva hiša podrta, na tistem mestu je danes počitniška hiša nekoga drugega. Tudi groba na mirnskem pokopališču sv. Helene ni več. (Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana, 1996, str. 106)
Umor Uhernikove družine
Petnajstega aprila 1942 so partizani na Mirni postrelili Uhernikovo družino. Ta je bila doma iz Migolske Gore. Oče je družino preživljal z nedeljskim prodajanjem lecta na stojnici (bil naj bi tudi ribiški čuvaj). Terenci so ga obtožili, da izdaja Italijanom. Prvič so jih partizani skušali ubiti pozno ponoči v začetku aprila. Uhernikovi so stanovali v majhni dvoriščni sobici (hišo so kasneje podrli, tam pa je bila v 90. letih destilacija Dane). Partizani so streljali skozi vrata, vendar niso nikogar zadeli. Hčerka se je skrila v luknjo pod štedilnikom, starši pa so preživeli verjetno zato, ker so ležali na tleh in jih krogle niso dosegle. Zaradi tega so se preselili v sobico v prvem nadstropju Koračinove hiše, ta stoji v samem središču Mirne, pod cerkvijo. Drugi poskus 15. aprila je morilcem uspel. Spet so streljali skozi zaprta vrata. Tokrat so smrtno zadeli vse tri člane družine: očeta Alojza (roj. 1897), mater Amalijo (roj. Turk 3. 3. 1907) ter hčerko Amalijo (roj. 15. 1. 1927). Mrliška knjiga navaja, da je oče dobil »več smrtnih strelov«, mati je bila ustreljena v trebuh, prsi in desno roko, hči pa v trebuh. Po tem množičnem umoru so bili Mirnčani v velikem strahu. Danijel Celar, sin predvojnega mirnskega župana, je na primer prav zaradi tega poboja 10. maja ponoči zapustil svoj domači kraj in se umaknil na Primorsko. Že nekaj časa je dobival namige, da mora k partizanom. Tudi Uhernikova družina je bila pokopana na mirnskem pokopališču pri sv. Heleni. Grobova obeh družin po vojni nista imela znamenj, na njunih mestih pa so danes drugi grobovi. (Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana, 1996, str. 107)
Mihelčičevi in Čukovi
Dne 17. aprila 1942 so partizani v bajtici vrh klanca v Zabočevem pri Borovnici vpričo šestih otrok ubili očeta Jožeta Mihelčiča (42 let, roj. leta 1900) in mater Ivano (45, roj. leta 1897), ki je bila noseča. (Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana, 1996, str. 213)
Istega dne so partizani na Podutiški cesti 51 v Ljubljani (med Kosezami in Podutikom) ubili tri člane družine slovenskih priseljencev iz Goriške: Lenarta Čuka (1900), njegovo ženo Evgenijo Čuk, roj. Kuštrin (1904), in komaj dveletno hčerko Ivanko Čuk (Vando, 1940). Lenart in Evgenija sta bila ubita ponoči v domači hiši, hčerka Vanda pa je za posledicami ran umrla zjutraj ob 6.30 v ljubljanski bolnišnici. (ZAL, LJU 630, Komunalno podjetje Žale, šk. 227, sprejemni pogrebni list št. 550, 551, 552; Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945, Ljubljana, 2015, str. 84, 97).
Hiša na Podutiški 51 med vojno ni bila enodružinska stanovanjska hiša, pač pa je imela veliko manjših enosobnih stanovanj. Glede na to, da je pogreb za Čukove plačala njihova matična občina Bilje pri Gorici, je dokaz, da Čukovi niso bili lastniki hiše in da so v njej začasno stanovali v enem od podnajemniških stanovanj, stalno prebivališče pa so imeli še v Biljah (vir Damjan Hančič).
Jakopinovi in Zavodnikovi
Ponoči 22. aprila 1942 so partizani prišli v hišo Jakopinovih v Ponovi vasi pri Grosupljem (zaselek Benata). Očeta, starega 44 let, so s sekiro umorili že na hišnih vratih. Ženo Marjeto, ki je bila v visoki nosečnosti, in štiri otroke, hčerko Anico, staro sedemnajst let, sina Vinka, starega enajst let in sina Štefana, starega šest let, so umorili na posteljah. (Zaveza, št. 80. marec 2011, str. 36–37)
Šestega maja 1942 so partizani ugrabili Zavodnikovo družino z Bistrice pri Mokronogu. Očeta Antona (roj. 1884), mater Terezijo (roj. 1880) ter hčer Jožefo (roj. 1911) so ubili nekje v gozdu proti Trebelnemu (domnevno v Blatnem klancu za Debencem). Sin Anton je ušel naravnost izpred morilskega noža. Žrtvam so namreč prerezali vratove. 10. maja so jih pokopali na šentruperškem pokopališču. (Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana, 1996, str. 107)
Lichtenberg in Medle
Dne 23. maja 1942 so partizani umorili štiri člane družine Lichtenberg v Krajini pri Bevkah. Ido (roj. leta 1924) so ustrelili prvo. Za njo so ustrelili Petronilo (roj. leta 1918), nato mamo Jožefo (roj. Saksida na Saksidu pri Dornberku leta 1895), nazadnje pa še očeta Karla (roj. leta 1885). Oče in Petronila sta umrla v bolnišnici v Ljubljani 25. maja. (Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana, 1996, str. 160–163; Janko Maček, Okupatorji in komunisti, oboji so pobijali Slovence, Zaveza, štev. 51, dec. 2003.
Tretjega junija 1942 so partizani umorili tri člane družine Medle iz Brusnic pod Gorjanci: Franca (roj. leta 1894), Marijo (roj. leta 1898) in hčerko Marijo (roj. leta 1920). Ugrabili so jih in odvedli na Gorjance, tam umorili, za njihov grob se ni nikoli izvedelo. (Ivo Žajdela, Pokončani zvesti veri in jeziku, Družina, 2006; Črne bukve, str. 150)
Dežman, Lončarič, Rupar
Dne 15. junija 1942 so partizani ugrabili tri člane družine Dežman v Daljni vasi št. 14 (severni del Lavrice). Zakonca Janeza (roj. leta 1896) in Pavlo (roj. leta 1906) so skupaj z njunim sinom Ivanom (roj. leta 1925) ponoči odgnali in ubili domnevno pred Krimsko jamo. (Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana, 1996, str. 221; Črne bukve, str. 139)
Tretjega julija 1942 so partizani na Brezovi Rebri ubili Jožeta Lončariča iz Rosalnic. Lončaričevo ženo Marijo in njeno 12-letno hčerko Anico so partizani 27. julija 1942 ustrelili pri ročni žetvi pšenice. Obe je ustrelil J. M. iz Rosalnic. (Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana, 1996, str. 207; Odprti grobovi, 2. knjiga, Buenos Aires, 1970, str. 23–26)
Osmega julija 1942 so partizani umorili štiri člane družine Rupar iz Krvave Peči nad Robom: očeta Andreja (roj. leta 1870), mater Frančiško (roj. leta 1872) ter sinova Antona (roj. leta 1909) in Alojza (roj. leta 1913). Umorili so jih malo nad vasjo, grob so si morali izkopati sami. (Tomaž Kočar, Svet med Mačkovcem, Mokrcem in Iško – Krvava Peč z okolico; Ivo Žajdela, Uničenje Krvave Peči, Demokracija, str. 52, 28. 6. 2012)
Konec prihodnjič
