Kaj imajo skupnega primeri Cakić, Zidar, Radan, »morilca s Facebooka« Olovec in Kovač ter ne nazadnje Novič? Gre za odmevna sojenja in postopke, v katerih so usodo obdolžencev krojili in večinoma tudi že zapečatili sodni izvedenci.
Sodišče se na ugotovitve izvedencev opre, kadar je za presojo pomembnih dejstev potrebno strokovno znanje. A tu se težave z izvedenci šele začnejo. Sodišče namreč samo izbira izvedenca ali izvedence med zapriseženimi sodnimi izvedenci s seznama ministrstva za pravosodje. Pri tem ne velja nobeno načelo naključnosti, rotacije, krajevne pristojnosti ali izkušenosti. Sodišče si izvedenca izbere samo, zakon pa tako postavljenemu izvedencu daje privilegiran položaj v razmerju do vseh morebitnih drugih mnenj, ki jih pridobijo udeleženci postopka sami, in to celo tedaj, kadar stranke predložijo mnenja drugih sodnih izvedencev. V primerih, ko več postavljenih izvedencev poda različna mnenja, sodišče samo izbere, kateremu bo verjelo. Če stranka sodišču posreduje drugo izvedensko mnenje, ki ga je izdelal prav tako sodni izvedenec, ki pa ga v zadevnem postopku ni imenovalo sodišče, takšno mnenje za sodišče predstavlja samo »trditveno podlago«, ne pa enakovrednega dokaza. Posebej v kazenskih postopkih ugotovitve izvedencev, ki so prepogosto nasprotujoče si in predmet številnih kritik, burijo javnost in zbujajo upravičene dvome o pravičnosti in zakonitosti sojenja. Tokrat smo vzeli pod lupo izvedenstvo na področju psihiatrije in prišli do nepričakovanih ugotovitev.
Psihiatrija, neznanke in zlorabe
Splošno znano je, da totalitarni režimi za pregon politične opozicije zlorabljajo psihiatrijo. Zato se ne smemo čuditi, če med psihiatri iz nekdanje komunistične države najdemo tudi sodelavce obveščevalnih služb. V Sloveniji je tak primer Martina Breda Žmuc Tomori, za katero seznam CAE navaja tudi številko dosjeja SDV. Ker je psihiatrinja Žmuc Tomorijeva že nekaj časa v pokoju, je za svojega »maziljenca« izbrala mlajšega psihiatra Petra Preglja, ki jo je nasledil v vrhu slovenske psihiatrije. A ob pazljivem pregledu razpoložljivih časopisnih poročil in pogovorov s preiskovanci in z obdolženci lahko ugotovimo, da velja splošno prepričanje, da sta tako Žmuc Tomorijeva kot tudi Pregelj v svojih izvedenskih mnenjih vztrajno na strani pregona, da sta na neki način psihiatra tožilca in se njuna mnenja pogosto razhajajo s strokovnjaki psihiatrične stroke, ki svoje delo opravljajo z zadostno mero neodvisnosti in objektivnosti. Psihiater Pregelj redno sodeluje tudi v upokojitvenih komisijah Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ), kjer velja, da zelo brezčutno zavrača predloge za upokojitev tudi v primerih, kjer so mnenja drugih specialistov, predvsem nevrologov, nasprotna. Naš sogovorec – ime hranimo v uredništvu − nam je v tej zvezi zatrdil: »Če sodišče želi čim strožjo obsodbo in čim manj zdravljenja obdolženca, bo zagotovo postavilo Preglja ali Tomorijevo.« Slepo služenje državnim institucijam in globoki državi pa seveda pozna tudi drugo plat: prav Tomorijeva je bila tista, ki je Ivanu Zidarju »zrihtala« procesno nesposobnost, potem ko so njegovi odvetniki obupano in neuspešno poskušali pridobiti takšno mnenje od drugih izvedencev, Pregelj pa je npr. v celoti zaščitil policista, ki je streljal na bežečega in neoboroženega osumljenca in ga ubil. Vsi ti podatki so nas navedli k odločitvi, da si podrobneje ogledamo delo prav teh dveh psihiatrov, saj je od njunega mnenja odvisna usoda (pre)velikega števila oseb. Ne gre namreč samo za paciente, preiskovance, obdolžence in žrtve, temveč tudi za njihove družine, sorodstvo, prijatelje in druge, ki so posredno prizadeti z usodo, ki jo posamezniku kroji izvedenec psihiatrične stroke.
Tudi upokojena dr. Martina Breda Žmuc Tomori uživa poseben državni privilegij: še vedno ima na razpolago svojo pisarno v prostorih Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani.
Past, ki zapelje sodnika
Sodišča imajo rada take psihiatre, ki delujejo prepričljivo, ki sodniku sugerirajo jasno odločitev in razumljivo razlago. Tega pa psihiatrična stroka praviloma ne daje v tako preprosti obliki, kot bi to želela pravniška ali sodniška logika. Prav zaradi tega sodniki vztrajajo pri tem, da mnenja, ki jih pridobijo stranke od drugih, enakovrednih ali celo boljših strokovnjakov, na sodišču preprosto ne morejo imeti enake teže kot mnenje, ki ga je podal odrejeni izvedenec. Sodniku je namreč najlažja pot do odločitve ta, da se mu ni treba vsebinsko poglabljati v primerjavo različnih mnenj in ocenjevati njihove verodostojnosti ali popolnosti in prepričljivosti in mu ustreza, da sledi samo tistemu izvedencu, ki ga je sam postavil. To seveda izkušeni izvedenci vedo in skušajo sodniku ugajati s tem, da v svojih mnenjih prehajajo meje samo zdravstvene strokovne ocene in nakazujejo stopnjo prištevnosti s pravno terminologijo in logiko. Še bolje, če v čim večji meri podprejo mnenje tožilstva, saj se s tem vse lepo »poklopi« in je tveganje za razveljavitev sodbe na višjem sodišču manjše. Pri tem gre seveda za past, ki zlahka zapelje sodnika v napačno in nepravično odločitev. Nekateri psihiatri so mojstri za nastavljanje takih pasti, ker so prepričani, da si na ta način zagotavljajo izdatne dodatne prihodke iz naslova izvedenskih mnenj. Povedano drugače: čim bolj je psihiater na strani institucij in čim manj na strani obdolženca oz. pacienta, raje ga bodo angažirali. Bodisi na sodišču, bodisi na ministrstvu za notranje zadeve ali na ZPIZ. A takšno izvedenstvo ni nepristransko niti ne daje ustreznih zagotovil za pravočasno in pravilno psihiatrično obravnavo bolnih oz. duševno motenih preiskovancev.
Zdi se, da dr. Pregelj povsem obvladuje novogoriško in koprsko okrožno sodišče, saj je samo pri njiju v istem obdobju zaslužil 373.571 evrov, na kar bi morala postati pozorna KPK.
Milijon za izvedenca
Glede na pogosto pojavljanje dr. Petra Preglja v odmevnih sodnih postopkih v vlogi izvedenca za psihiatrijo smo prišli do izjemno zanimivih ugotovitev. Slovenska sodišča smo zaprosili za podatke o izplačilih Petru Preglju in Martini Bredi Žmuc Tomori. Sodišča so dr. Preglju v obdobju od 2014 do 2018 po naših zbranih podatkih izplačala skupno kar 639.658,82 evra, in to neposredno ali prek Fakultetne komisije za izvedenska mnenja, kjer dr. Pregelj obvladuje skoraj polovico vseh naročenih psihiatričnih mnenj. Zdi se, da dr. Pregelj povsem obvladuje novogoriško in koprsko okrožno sodišče, saj je samo pri njiju v istem obdobju zaslužil 373.571,84 evra, od tega skoraj 300 tisoč samo v Novi Gorici, na kar bi morala postati pozorna celo protikorupcijska komisija. Glede na to, da je povprečna cena psihiatričnega izvedenskega mnenja okrog 700 evrov, to pomeni, da je za slovenska sodišča izdelal v petih letih neverjetnih 913 mnenj. In ob teh je v istem obdobju sodeloval kot član senata invalidske komisije oz. IK komisije II. stopnje v kar 2.268 zadevah ali 500 zadevah letno, za kar je od ZPIZ prejel 50.010,30 evra. A to ni vse. Poleg tega namreč oskrbuje tudi številne varovance domov starejših občanov in zapornike. Pokukali smo v Erar in ugotovili, da je družba Pregelj, d. o. o., v obdobju od 2014 do 2018 iz javnih sredstev prejela neverjetnih 568.612,19 evra, od leta 2006 do danes pa kar 1.131.296,22 evra. Skupaj s honorarji od sodišč torej od januarja 2014 do danes 1.208.271,01 evra, če temu prištejemo še ZPIZ pa kar 1.258.281,31 evra. A v ta znesek so všteti samo honorarji, ki jih prejema preko s. p., avtorskih in podjemnih pogodb in prek družbe Pregelj, d. o. o., ne pa tudi njegova redna plača pri delodajalcu. Prof. dr. Peter Pregelj je namreč ob obilici vsega tega dodatnega dela, v katerega sodi tudi pogodba z ministrstvom za notranje zadeve in uradom Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov ter preštevilna izvedenska mnenja, obsežno delo za več domov za starejše občane itd., tudi redno zaposlen. Medicinska fakulteta nam je sporočila, da je pri njih zaposlen 23-odstotno plus 20-odstotno oz. ima 9,2 ure redne mesečne delovne obveznosti in 20-odstotno dopolnilne zaposlitve, Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana pa, da je pri njih zaposlen z 20-odstotno delovno obveznostjo.
Pomaga prosilcem za azil
Ministrstvo za notranje zadeve nam je prijazno pojasnilo, da so pogodbo z družbo Pregelj, d. o. o., v vrednosti 77.295,08 evra brez DDV sklenili na podlagi javnega naročila in je dostopna na spletu. Prav tako nam je Urad Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov (UOIM) pojasnil, da so z družbo Pregelj, d. o. o., 2. februarja 2018 sklenili pogodbo za javno naročilo storitev zagotavljanja in nudenja psihiatrične podpore prosilcem za mednarodno zaščito in osebam s priznano mednarodno zaščito. Na spletu smo zasledili tudi njegovo sodelovanje s filozofsko fakulteto. V Domu starejših občanov Ljubljana Moste-Polje, kjer so njegovi prihodki znašali 128.497,32 evra, v desetih letih pa več kot še enkrat toliko, pa so se izognili odgovoru, ali so za naročilo storitev družbe Pregelj, d. o. o., objavili javno naročilo, in nam poslali le neprepričljiv odgovor, da »poslujejo v skladu z zakonom«.
Psihiater »Superman«?
Ob vsej tej neverjetni obilici obveznosti lahko upravičeno podvomimo o kakovosti in temeljitosti njegovih izvedenskih mnenj tako za sodišča kot tudi za ZPIZ. Sprašujemo se tudi, kdaj mu uspe obravnavati obilico pacientov v zasebni ambulanti. Erar namreč kaže, da od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije dobiva povprečno 4.876,26 evra mesečno, najverjetneje iz naslova koncesije, podeljene družbi Pregelj, d. o. o., ob tem pa na spletu oglašuje tudi samoplačniške storitve in navaja, da mu zavod pokriva le 50 odstotkov obsega dela, kar pomeni, da od samoplačnikov zasluži vsaj še toliko oziroma 282.823,40 evra v celotnem obdobju. Skupaj z javnimi viri torej 1.541.104,71evra od januarja 2014 do oktobra 2018 ali 26.570,77 evra mesečno, ob tem pa še plačo za redno delo na fakulteti in v psihiatrični bolnišnici. Če bi imeli še te podatke, bi znesek najverjetneje presegel 30 tisoč evrov mesečno.
Zasebna ambulanta v Centru Murgle
Tu je treba pojasniti, da je bil Peter Pregelj pred leti soustanovitelj in družbenik družbe Pregelj, psihiatrično svetovanje, d. o. o., nato pa je iz družbe izstopil ter svoj delež brezplačno in v celoti prenesel na svojo sodružbenico Mojco Pregelj, v družbi pa sam nima statusa direktorja ali zastopnika. Ne glede na to pa se njegova zasebna ambulanta v Centru Murgle še vedno oglašuje prek iste družbe, pa tudi koncesijsko pogodbo ima kljub svojemu izstopu še vedno vezano na družbo Pregelj, d. o. o. Tudi izplačila državnih organov in javnih zavodov za njegove storitve gredo večinoma prek družbe Pregelj, d. o. o., ki, čeprav gre za storitveno dejavnost, ki pravzaprav ne pozna dobaviteljskih stroškov, ob sto in sto tisočih prejetih plačil iz javnega denarja že leta izkazuje neverjetno skromne dobičke, v letu 2015 celo izgubo, vsem Slovencem in FURS v posmeh. Ko smo ga zaprosili za podatke o tem, kje je zaposlen, in o tem, ali se udeležuje izobraževanj, ki so vezana na podeljeno licenco in njeno podaljševanje, saj se nam je zdelo, da za to realno nima nobenega razpoložljivega časa, nam je odgovor sicer poslal, a zabičal, da ga ne smemo objaviti, ker ga »skrbi, da bi objava tovrstnih podatkov utegnila povzročiti materialno ali nematerialno škodo«. Iz istega razloga ne smemo razkriti niti tega, koliko prispevkov je pripravil za strokovna srečanja in koliko člankov je objavil za strokovne revije. Resno se sprašujemo, kako naj bi mu škodila objava podatka, kje vse je zaposlen, pa tudi, kdaj v resnici najde čas za strokovno izpopolnjevanje in prakso. Izdelovanja izvedenskih mnenj namreč ne moremo šteti med strokovno izpopolnjevanje ali usposabljanje. Kot zanimivost naj navedemo, da je nedavno v nekem sodnem postopku na vprašanje, koliko časa je delal kot hospitalni psihiater, odgovoril, da »se ne spomni«, in se tako izognil očitku o nezadostni izkušenosti.
V času zbiranja podatkov pa nas je poklical prijatelj dr. Petra Preglja in prijateljsko svetoval, naj opustimo poizvedovanje za njegovimi dejavnostmi, češ da je bil dr. Pregelj član Mladih krščanskih demokratov in da je aktivno, a na skrivaj vedno pomagal tudi nasprotnikom družinskega zakonika. Ob tem smo pomislili, da ima pravzaprav odlično poslovno strategijo javnega nastopanja v korist državnih institucij in hkratnega zasebnega, skrivnega iskanja podpore pri politični opoziciji, ki bo morda nekoč pristala na oblasti.
Družba Pregelj, d. o. o., je v obdobju od 2006 do danes iz javnih sredstev prejela neverjetnih 1.131.296 evrov davkoplačevalskega denarja.
O upokojeni psihiatrinji iz CAE
A obilica dela, kup delodajalcev in gora izvedenskih mnenj ne dajejo vtisa, da je ob vsem tem mogoče dosegati potrebno kakovost in strokovnost. Glede na to, da nam je prej omenjeni sogovorec zaupal, da je dr. Preglja na vrh slovenske psihiatrije spravila Martina Breda Žmuc Tomori, smo želeli ugotoviti, kaj se dogaja z njo sedaj, ko je že globoko v pokoju. Posebej pomembna je njena vloga zato, ker jo sistem redno angažira v primerih spolnih zlorab, posebej mladoletnikov, Žmuc Tomorijeva pa v tovrstnih zadevah zelo pogosto ravna pristransko in po mnenju drugih psihiatrov nestrokovno. Glede na občutljivost teme se težko spuščamo v konkretne primere, a marsikateri udeleženec postopkov pove, da si določene okoliščine, izjave, dejstva in ocene marsikdaj preprosto izmisli in jih pripiše preiskovancu ali žrtvi, pred sodiščem pa imajo njene izjave privilegirano težo in jih je skoraj nemogoče spodbijati.
Martina Breda Žmuc Tomori je v obdobju 2014−2018 od slovenskih sodišč, čeprav je že davno upokojena, prejela neverjetnih 542.099,64 evra. Ta znesek po naši oceni močno presega dovoljenih 60 mesečnih ur začasnega ali občasnega dela, ki jih določajo predpisi za upokojence, zato nas zanima, kako ji to uspe skriti pred ZPIZ. Če smo ugotovili, da Pregelj obvladuje novogoriško in koprsko sodišče, pa Žmuc Tomorijeva močno izstopa po višini honorarjev v Celju (114.341,50 evra), Novem mestu (106.463,41 evra), Kranju (104.533,57 evra) pa tudi v Krškem (64.897,77 evra). Okrožno sodišče v Celju je štelo za potrebno pojasniti, da »gre za izvedenko, katere mnenja so zelo kvalitetna, izdelana v postavljenih rokih, hkrati pa gre za izvedenko psihiatrične stroke, kjer beležimo kronično pomanjkanje izvedencev, saj so psihiatrična mnenja pogosto potrebna tako v kazenskih postopkih kot tudi v družinskih zadevah«. Njihovo pojasnilo pa vzbuja več pomislekov in dvomov, kot pa daje prepričljivih argumentov, saj je dr. Žmuc Tomorijeva psihiatrinja, ki si je kariero in zaupanje sodišč ustvarila že v prejšnjem, nedemokratičnem režimu, ki je potreboval psihiatre predvsem kot svoje sodelavce, in je tudi že upokojena, čeprav je na seznamu ministrstva za pravosodje sodiščem na razpolago kar 34 izvedencev psihiatrične stroke. Tomorijeva je prav tako še vedno aktivna prek Fakultetne komisije za izvedenska mnenja, za katero je izdelala 41 mnenj v vrednosti 52.613,14 evra. Uživa tudi poseben državni privilegij, o katerem običajni upokojenci lahko le sanjajo: še vedno ima na razpolago svojo pisarno v prostorih Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, tja pa tudi vabi preiskovance na pogovore in preglede. To pomeni, da ji država velikodušno in zastonj daje razkošne poslovne prostore za njeno zasebno prakso. V tem se sicer ne razlikuje od svojega gojenca Petra Preglja, ki zasebne preglede za namene sodnega izvedenstva prav tako občasno opravlja v prostorih Univerzitetne psihiatrične klinike. Kdor lahko, pač lahko.
Družba Pregelj, d. o. o., od februarja letos zagotavlja in daje psihiatrično podporo prosilcem za azil za 77.295 evrov davkoplačevalskega denarja.
Novi zakon
Marca 2018 je državni zbor sprejel Zakon o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (ZSICT), ki se bo v celoti začel uporabljati s 1. januarjem 2019. Zakon po naši oceni sodi v skupino nepotrebnih poskusov pretiranega normiranja vseh por življenja, hkrati pa ne odpravlja največjih nepravilnosti in težav v zvezi s sodnimi izvedenci. Močno poslabšuje tudi položaj strank v postopkih oz. načelo enakosti orožij. Zakon namreč omejuje pravico sklicevanja na status izvedenca samo na takrat, kadar je izvedenec v konkretni zadevi postavljen od sodišča ali upravnega organa. S tem se torej dokončno ukinja možnost, da bi sodni izvedenec izdelal, pečatil in podpisal neodvisno strokovno mnenje brez sodnega naročila, in sicer za potrebe udeležencev sodnih in drugih postopkov, ter ga podpisal kot sodni izvedenec. Stranke na sodiščih in pred upravnimi organi so namreč doslej lahko predložile tudi drugo mnenje, ki so ga same naročile, podpisal pa ga je sodni izvedenec. Gre torej za občutno poslabšanje možnosti strank v postopku, da bi se enakopravno, z enakim orožjem zoperstavile sodnemu izvedencu, ki ga je izbralo sodišče, kar je avtorica članka opisala tudi v Pogledu.
Petra Janša
