Piše: Ddr. Štefan Šumah, dipl. ing., publicist
Z Maduritovim povišanjem minimalne plače se je o tej temi znova začelo veliko govoriti. Sicer bo od tega dviga tako in tako največ profitirala država skozi davke, delavci na minimalni plači pa zaradi posledic, ki jih bo ta dvig prinesel, malo ali nič.
Po nekaterih izračunih pa bo marsikdo (pravzaprav vsi mi) celo na slabšem, saj bo uvedba minimalne plače zagotovo imela inflacijski učinek, hkrati pa bo ob nespremenjenem cenzusu za pridobitev katerega koli socialnega korektiva le-tega zmanjšalo (otroški dodatek, subvencije za vrtec, šolsko prehrano …). Četudi se o minimalni plači veliko govori, pa malokdo ve, kaj sploh je, kje in zakaj se je pojavil ta institut in kakšne so njene slabosti (sploh ob njenih velikih dvigih).
Minimalna plača je najnižji zakonsko dovoljeni znesek, ki ga mora delodajalec plačati delavcu za opravljeno delo v določenem časovnem obdobju (npr. na uro, dan ali mesec), oziroma je najnižja vsota denarja, ki jo zakon ali kolektivna pogodba določa kot obvezno plačilo delavcem za opravljeno delo, ne glede na njihovo produktivnost ali dogovorjeno pogodbo. Namen minimalne plače je zaščititi delavce pred izkoriščanjem, zagotoviti dostojno preživetje in zmanjševati socialne razlike.
Prevladujeta dve zmotni različici
Glede koncepta minimalne plače prevladujeta dve zmotni različici; prva je, da je koncept minimalne plače »izum socializma«, in druga, da so minimalno plačo prvi uvedli v ZDA. V resnici pa je bila Nova Zelandija prva država na svetu, ki je zakonsko uvedla minimalno plačo, in sicer že daljnega leta 1894. Minimalna plača je bila uzakonjena z zakonom »Industrial Conciliation and Arbitration Act 1894«, ki je vzpostavil obvezno arbitražo v industrijskih sporih in vključil določanje obveznih minimalnih plač prek posebnih razsodišč. Naslednja jo je uvedla Avstralija z znamenitim sodnim primerom Harvester Case leta 1907, ko je sodnik Henry Bournes Higgins določil, da mora biti »poštena plača« taka, da »zadostuje za vzdrževanje delavca in njegove družine v skromnem, a dostojanstvenem življenju«. To je pomenilo uradno uvajanje življenjskega standarda kot merila za določitev minimalne plače. Tema dvema državama je sledila Velika Britanija. Ta je leta 1909 sprejela zakon »Trade Boards Act«, ki je določil minimalne plače v tistih industrijah (npr. v tekstilni industriji), v katerih je bilo veliko zelo slabo plačanih ozirom podplačanih delavcev, zlasti žensk.
Z zakonom »Fair Labor Standards Act« (FLSA), ki je bil del reform New Deal predsednika Franklina D. Roosevelta, so ZDA minimalno plačo uvedle leta 1938. Začetna zvezna minimalna plača je znašala 0,25 ameriškega dolarja na uro. Pri čemer je treba navesti, da je bila uvedba minimalne plače hkrati tudi rasno motivirana (predvsem na jugu ZDA), saj je moral Roosevelt zakon uskladiti z interesi močnih belskih delavskih sindikatov, predvsem z American Federation of Labor (AFL). Na ameriškem jugu so bili mnogi temnopolti delavci pripravljeni delati za nižje plače, saj so bili sistematično izključeni iz sindikatov, imeli so manj dostopa do izobrazbe in prisotna je bila diskriminacija pri zaposlovanju; beli sindikalisti so pogosto pritiskali na vlado, naj uvede minimalno plačo, da bi omejili konkurenco črnih delavcev, ki so zanje predstavljali t. i. »cheap labor threat«.
Fašistični režim Benita Mussolinija (1922–1943) ni posebej uvedel zakonsko določene minimalne plače v liberalno-demokratičnem smislu, temveč je vzpostavil korporativni sistem, v katerem so bile plače dogovorjene med državnim sindikatom in delodajalci. Nacistični režim pod Adolfom Hitlerjem (1933–1945) ni uvedel minimalne plače, ampak je popolnoma odpravil prosto kolektivno pogajanje in sindikalno organiziranje, pri čemer so bili ključnega pomena razpustitev sindikalne ureditve in nadomestitev le-te z Nemško delavsko fronto (Deutsche Arbeitsfront – DAF) ter določitev plač s strani države ali DAF, pogosto na lokalni ravni, prek t. i. delovnih častnih knjig (Arbeitsbuch). V Sovjetski zvezi (1922–1991) je obstajala minimalna plača, vendar v okviru centralno-planskega sistema, v katerem je bila celotna struktura plač določena s strani države. Minimalna plača je bila uradno uvedena leta 1928, z začetkom prve petletke, z namenom spodbujanja dela in zmanjševanja razlik med delavci, vendar pa je bil sistem plač strogo hierarhičen – različen za industrijo, poklice, regije ipd., pri čemer plače niso bile rezultat tržnih mehanizmov, ampak del socialnega in ideološkega inženiringa (npr. spodbujanje dela v industriji, kaznovanje »parazitizma«). Razlike v plačah so obstajale, a so bile formalno upravičene z »družbeno koristnostjo dela«.
Koncept ima lahko tudi negativne vplive
Vendar pa: če ima po eni strani koncept minimalne plače veliko pozitivnih lastnosti za delavce, ima ob (pre)visoki minimalni plači lahko negativne vplive tako na celotno gospodarstvo kot tudi v končni fazi na ljudi, ki naj bi jih minimalna plača zaščitila.
Ena izmed pogostih kritik je, da previsoka minimalna plača (npr. če se približa ali celo preseže 60 odstotkov povprečne plače) lahko zmanjša motivacijo za izobraževanje, dodatno prizadevanje ali napredovanje, saj razlike med manj in bolj zahtevnimi delovnimi mesti postanejo premajhne. To demotivira produktivne delavce in negativno vpliva na kakovost dela, saj ko razlika med minimalno in povprečno plačo postane premajhna, se poruši logika delovne motivacije, kar zmanjšuje interes in iniciativo za napredovanje ali prevzem zahtevnejših nalog.
Vpliv na mlade in manj izkušene
Ekonomske raziskave pogosto tudi opozarjajo, da previsoka minimalna plača lahko vodi do manjšega povpraševanja po nizkokvalificiranih delavcih, saj delodajalci ne morejo upravičiti večjih stroškov dela. To še posebno prizadene mlade, manj izkušene in marginalizirane skupine. Povišanje minimalne plače ima statistično značilen negativen učinek na zaposlovanje mladih in manj kvalificiranih delavcev, saj se poveča strošek njihovega zaposlovanja. Povečanje minimalne plače brez ustreznega nadzora tudi spodbuja delodajalce, da se zatečejo v neformalni sektor, zlasti v državah z visokimi stroški dela in šibko institucionalno strukturo (ILO, 2016). Torej, če je minimalna plača previsoka glede na produktivnost določenih sektorjev, predvsem v storitvah ali malih podjetjih, podjetja začnejo zaposlovati na črno, da se izognejo dodatnim stroškom. S tem se zmanjšujejo davčni prihodki države in slabšajo delavske pravice.
Vpliv na cene in inflacijo
Med negativnimi vplivi (pre)visoke minimalne plače je treba omeniti še učinek na inflacijo in cene ter povzročanje rigidnosti na trgu dela, saj povišanje minimalne plače pogosto povzroči višje cene v sektorjih, ki močno temeljijo na nizko plačanem delu, kar vodi do inflacijskih pritiskov. Tako lahko višje minimalne plače povzročijo povečanje stroškov za podjetja, ki te nato prenesejo na potrošnike v obliki višjih cen blaga in storitev. Ta učinek se imenuje stroškovna inflacija in lahko oslabi kupno moč prebivalstva. Prav tako (pre)visoke minimalne plače ustvarjajo določeno rigidnost pri prilagajanju stroškov dela, kar lahko negativno vpliva na prilagodljivost podjetij v času krize, saj visoka minimalna plača zmanjšuje fleksibilnost trga dela ter podjetjem onemogoča hitro prilagajanje stroškov dela ob gospodarskih nihanjih, pri čemer v času recesij to vodi do več odpuščanj ali manj novega zaposlovanja.
Primer Španije in Francije
V Španiji so leta 2019 minimalno plačo močno dvignili (za 22 odstotkov, s 736 evrov na 900 evrov bruto mesečno). Ukrep je bil sicer dobrodošel za številne delavce, vendar je imel tudi negativen učinek na trg dela, zlasti v regijah z nižjo produktivnostjo in med mladimi ter nizkokvalificiranimi delavci. Analize so pokazale, da se je v določenih sektorjih zaposlovanje zmanjšalo. Povečalo se je tudi zaposlovanje za krajši delovni čas in v sivem sektorju.
Relativno visoka minimalna plača v Franciji zmanjšuje zaposlitvene možnosti mladih in ustvarja premajhne razlike v nagrajevanju, kar zavira mobilnost navzgor, je ugotovil OECD. Francija ima dolgo tradicijo visoke zakonske minimalne plače (SMIC). Leta 2024 je bruto minimalna plača znašala okoli 1.766 evrov mesečno, kar je približno 60 odstotkov povprečne plače. To ustvarja majhne razlike med minimalno in povprečno plačo, kar vodi v demotivacijo za prevzem odgovornosti ali dodatno izobraževanje. Zaradi velikih stroškov dela so podjetja manj naklonjena zaposlovanju mladih in začetnikov, kar povzroča dolgotrajno brezposelnost med mladimi.
Argentina je klasičen primer
Vendar pa minimalna plača povzroči tudi težave v drugi smeri. Tako ILO (2023) ugotavlja, da v Argentini minimalna plača že dolgo ne zagotavlja minimalnega življenjskega standarda, saj inflacija hitro izničuje njeno vrednost. Argentina je klasičen primer, kako inflacija in politična nestabilnost uničujeta funkcijo minimalne plače. Čeprav vlada redno zvišuje nominalno minimalno plačo, realna kupna moč hitro upada, saj inflacija presega 100 odstotkov letno (2023–2024). Zaradi tega postane minimalna plača simbolična in ne more več zagotavljati dostojnega preživetja.
Škodljivi Madurito
Torej, ni vse zlato, kar se na prvi pogled sveti. Madurito s svojimi brki »latino loverja« s tem dvigom ni ravno naredil usluge delavcem, vsaj ne v taki meri, kot se zdi na prvi pogled. Je pa res, da posledice neumnih gospodarskih ukrepov vedno pridejo z zakasnitvijo; ko njega ne bo več na oblasti, se bo s posledicami njegovega populističnega ukrepa ukvarjala že nova vlada.
