12.5 C
Ljubljana
ponedeljek, 26 septembra, 2022

Slovenska vojska potrebuje sistem dodiplomskega in podiplomskega študija ter sistem znanstvenoraziskovalnega dela s področja vojaških znanosti

Piše: dr. Tomaž Kladnik

V nasprotju z operativnim delom Teritorialne obrambe (TO), ki so ga po obrambni vojni »samo« preoblikovali iz vojnega v mirnodobno stanje, je bilo treba sistem izobraževanja in usposabljanja starešin TO postaviti popolnoma na novo.

Že 16. decembra 1991 so začeli delo častniki in podčastniki, ki so pripravili vse potrebno za začetek izobraževanja in usposabljanja slušateljev na Šoli za podčastnike.

Vojaško šolstvo v samostojni Sloveniji

Prva generacija 58 slušateljev je začela šolanje 6. januarja 1992 in ga končala 16. maja istega leta. Načelnik šole je bil major Andrej Kocbek. Šola pa je bila temelj za poznejše oblikovanje Izobraževalnega centra Ministrstva za obrambo Republike Slovenije (IC MORS) kot organizacijske enote v sestavi Ministrstva za obrambo Republike Slovenije oziroma Centra vojaških šol (CVŠ), ki je leta 1999 kot zavod postal sestavni del Slovenske vojske. V njegovi sestavi so kot prve delovale Šola za častnike, Šola za častnike (rezervnih) vojnih enot in Poveljniško-štabna šola. S tem je bil vzpostavljen temelj organiziranega izobraževanja in usposabljanja starešin oboroženih sil demokratične Slovenije, ki se kot interni način izobraževanja v bistvu ni spremenil do danes. So se pa z vstopom v zavezništva pripadnikom Slovenske vojske na široko odprla vrata za šolanje na zavezniških vojaških izobraževalnih ustanovah.

Sprejem zadnje generacije Šole za častnike pri predsedniku Borutu Pahorju 17. 12. 2021 (foto STA / Nebojša Tejić)

Šolanje za častnike in za častnike vojnih enot je potekalo tako, da so diplomanti višjih in visokih šol odšli na služenje vojaškega roka v Šolo za častnike vojnih enot in tam služili sedem mesecev kot vsi drugi vojaški obvezniki. V tem času so bili štirje meseci namenjeni izvedbi programa, ki je bil strogo aplikativen za poveljnika oddelka in voda v vojni. Po štirih mesecih pa so tisti, ki so se opredelili za častnike vojnih enot, nadaljevali specializacijo in stažiranje v enoti. Tisti, ki pa so se opredelili za častnike stalne sestave, so nadaljevali s štirimesečnim poglobljenim programom v Šoli za častnike ter potem odšli na specializacijo in stažiranje. Šola za častnike je zaradi različnih pogojev za delo vzpostavila sodelovanje oziroma izmenjavo kandidatov za častnike z drugimi sorodnimi ustanovami.

Poveljniško-štabna šola je izvajala programe visoke kakovosti, zahtevnosti in odprtosti, ki so bili namenjeni višjim in visokim častnikom poveljnikom in poveljstvom bataljonov, brigad in korpusov ter častnikom, ki so opravljali zahtevnejše štabne naloge. Programe, ki so trajali od nekaj tednov do šest mesecev, so izvajali v manjših skupinah, s celodnevnim delom, ob primerni nastanitvi in študijskih razmerah. Delili so se na obnovitvene in pripravljalne na nove dolžnosti oziroma postavitve. Obe vrsti programov sta sledili načelu iz šolanja v prakso, iz prakse na poveljniško štabno izobraževanje in od tam spet na delo v poveljstvo ali štab. Programski poudarki Poveljniško-štabne šole so bili na taktiki in strategiji, vodenju enot in poveljstev ter poveljevanju vojnim operacijam, na logistični podpori ter srednjeevropskem političnem prostoru.

Vojaško znanje in veščine

Okoliščine in razmere, v katerih se vojaki in vojaške enote izobražujejo in usposabljajo, se v zadnjih letih vedno hitreje spreminjajo, spreminjajo pa se tudi okoliščine, zaradi katerih sta izobraževanje in usposabljanje čedalje zahtevnejša. Kompleksnost kriznih razmer in negotovost poteka konfliktov sta bistveni značilnosti sodobnih in tudi prihodnjih okolij, v katerih bo delovala vojska oziroma njeni posamezniki in enote. Vojska se že danes pripravlja za številne, med seboj prepletene in raznolike naloge, ki zagotavljajo nacionalno obrambo, sodelovanje pri zaščiti in reševanju, delovanje v okviru kolektivne obrambe in sodelovanje v operacijah pod vodstvom Nata, EU in OZN.

Slovenska vojska je v Republiki Sloveniji edini nosilec razvoja vojaškega znanja, vojaških ved in s tem vojaškega poklica. V nacionalnem izobraževalnem in znanstvenoraziskovalnem sistemu pa se mora, čeprav ne razvija sistematično vojaških znanstvenih disciplin z ustreznimi nosilci, ki bi se vključevali v javno in mednarodno izobraževalno in znanstveno raziskovalno dejavnost z vojaškega področja, ter nima akreditiranih izobraževalnih programov, v ta namen ustrezno preoblikovati. Kot sta zapisala dr. Žabkar in dr. Svete, je ključni dejavnik, brez katerega se ne more oblikovati in organizirati nacionalni vojaški izobraževalni in znanstvenoraziskovalni sistem, kakovostni predavateljski in raziskovalni kader s področja vojaških ved, ki naj predstavlja »gravitacijsko jedro« nacionalne vojaške znanosti.

Vojska in bolonjski izobraževalni sistem

Sodobno vojaško izobraževanje in znanstvenoraziskovalno delo se ne pri nas ne v tujini ne more oblikovati in delovati brez spoštovanja zakonskih aktov in norm, ki veljajo za področje izobraževanja in znanstvenoraziskovalnega dela ter brez odpiranja javnosti. Tako bi bilo nujno, da se v Slovenski vojski vzpostavi sistem dodiplomskega in podiplomskega študija ter sistem znanstvenoraziskovalnega dela s področja vojaških znanosti, pri čemer bi se ta moral povezati v sistem tovrstnih nacionalnih in mednarodnih ustanov. Imeti mora lastne kakovostne predavateljske in raziskovalne kadre z javno pridobljenimi (priznanimi) visokošolskimi in znanstvenimi nazivi, ki morajo prav tako tesno sodelovati s civilnimi univerzami in raziskovalnimi inštituti. In temelj tega je znanje, ki ga posamezniki in s tem vojska pridobijo skozi sistemsko načrtovano aktivno znanstveno in raziskovalno delo na področju vojaških ved, z izmenjavo tega znanja z nacionalnim in mednarodnim okoljem ter izmenjavo in prenos v prakso oziroma v sistem izobraževanja in usposabljanja enot in posameznikov v vojski.

V ta namen pa je prav, da se v Slovenski vojski vzpostavi visokošolski izobraževalni sistem, ki bo v skladu z bolonjskimi standardi izvajal izobraževalne programe bodisi samostojno, bodisi v povezavi z javnimi nacionalnimi ter vojaškimi izobraževalnimi in znanstvenoraziskovalnimi ustanovami zavezništev, skozi znanstvenoraziskovalno delo na področju vojaških ved pa omogočil resen razvoj in napredek slovenske vojaške stroke in z njo vojske. V povezavi z zavezništvi bo ta omogočila, da bo poslanstvo, ki ga opravlja, temeljilo na lastnem zanju, ki ga bo na enakopravnih temeljih delila z drugim institucijami, vojaškimi in civilnimi, tako doma kot v tujini.

 

Viri in literatura:

Doktrina vojaškega izobraževanja in usposabljanja.

NATO Education and Training Directive (E&TD).

Anton Žabkar in Uroš Svete, Šolanje vojaških profesionalcev med Scilo tradicije in Karibdo modernizacije.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine