Piše: Ddr. Anton Stres
Škandalozni del dolge slovesnosti ob odprtju olimpijskih iger v Parizu, ki so ga mnogi razumeli in doživeli kot norčavo in prezirljivo parodijo na zadnjo večerjo in s tem na krščanstvo nasploh, je zbudil vprašanje, kam gre francoska in sploh evropska kultura. Svoj glas so dvignili tudi nekateri razumniki, na primer Michel Onfray, ki je sicer eden najvidnejših francoskih zastopnikov ateizma. A tudi zanj je bilo to preveč.
Slovesnost je označil kot »prebujenski kičasti Disneyland« (un Disneyland wokiste kitsch), ki s svojim porogljivim oponašanjem Jezusove zadnje večerje in obujanjem revolucijske strahovlade, ko je obglavila kraljico Antoaneto, ne napoveduje nič dobrega, saj ščuva k sovraštvu do tega, kar predstavlja našo evropsko in krščansko preteklost. »Pisanje scenarija za ta spektakel s strani belega, petdeset in nekaj let starega judovsko-krščanskega moškega je bila vaja v sovraštvu do … belega, petdeset in nekaj let starega judovsko-krščanskega moškega!« Onfray vidi v tem poziv k novi strahovladi za uničenje temeljev naše civilizacije. »Razumeli smo, da moramo narediti konec tej religiji, ki je religija naše civilizacije! Toda kako? Z vrnitvijo k terorju, obglavljanju, revolucionarnemu sodišču in giljotini … Napadanje krščanstva in slavljenje smrtne kazni za žensko, katere edina krivda je bila, da je bila žena svojega kraljevega moža − to so res zlovešča znamenja.«
Tega rušenja lastne istovetnosti, ki se je s slovesnostjo ob odprtju svetovnih olimpijskih iger povzpelo na svetovni oder in se vsemu svetu predstavilo kot cvetober francoske in evropske kulture, ni treba Francozom prav nič zavidati. Mi smo nekaj takega uprizorili že davnega leta 1998 z zloglasno podgano, ki jo je skupina »Strelnikoff« dala namesto Jezuščka v naročje Brezjanski Materi Božji. Če je takrat kdo pričakoval, da se bodo tej pritlehni nestrpnosti uprli kulturniški krogi, je bil hitro razočaran. Namesto kritike so avtorji želi priznanje, kritike pa so padale po tistih, ki so v tem prepoznali napad na enega naših spoštovanja vrednih krščanskih simbolov. Pač v skladu s prebujensko ideologijo, da je treba sesuti vse svetinje, povezane z dosedanjim kulturnim izročilom. Še več. Da ne bi ta podvig šel v pozabo, je RTV Slovenija ob 25. obletnici te kulturne sramote hvalisavo obudila spomin nanjo v januarju 2024. Torej so slovenski kulturniki četrt stoletja pred francoskimi, le da dogodki v podalpski provinci, ki jo njeni ljubitelji in spoštovalci imenujejo tudi »raj pod Triglavom«, pač ne pridejo na svetovni oder. Ta priložnost se je z olimpijskimi igrami ponudila francoskim prebujencem, kar med drugim opozarja na to, kako si prebujenska ideologija z vsemi silami prizadeva prisvojiti si najodmevnejše evropske dogodke. Ne samo kulturnih, kakor v zadnjem primeru evrovizijskega pevskega tekmovanja, ampak sedaj tudi odprtje najbolj prestižnega svetovnega športnega dogodka, kar olimpijske igre so.
Kakšen kulturni presežek pa to, kar so spočel Strelnikoff pred 25 leti v Celju in pariška prebujenska druščina letos v Parizu, ni bil. Onfray ga označuje kot »navsezadnje precej konvencionalno in medlo parodijo zadnje večerje«. Nič drugega kot provokativna in žaljiva objestnost, kar nikakor ne more zadoščati, da bi ta spektakel obveljal za vrhunski kulturni dogodek, kakršnega bi od Pariza smeli pričakovati. Do sedaj prebujenska kultura še ni ustvarila nič novega in boljšega od tistega, v kar se zaganja in kar sesuva. Svojo opevano svobodo uresničuje samo z rušenjem brez pridržka. Toda od rušilnosti ni mogoče živeti. Kaj bi počeli, ko bi ne imeli preteklih stvaritev duha in civilizacije, v katere se zaganjajo?
Emancipirani »novi človek«, ki ga naznanjajo podobno kot Nietzsche svojega »nadčloveka«, je v fazi rušilnosti. To je raven negativne svobode, svobode zanikovanja in odmetavanja. Ikonoklazem (razbijanje ikon), ki mu ne sme biti nič sveto, ker je sam svet in ljubosumen. Kot tak je zelo priročen ideološki spremljevalec in podpihovalec vseh drugih, političnih in družbenih nestrpnosti in izključevanj. V bistvu je torej kljub vsej svoji radikalni emancipacijski retoriki čisto navaden politični in plačani oportunizem v podporo levičarske avtoritarnosti in kulturne hegemonije.
Zato ob sebi ne trpi nič svetega in nedotakljivega. Predvsem pa nič resnično ustvarjalnega. Sicer pa je ta zadrega po svoje tudi razumljiva. Kljub vsem stranpotem, ki jih je krščanska civilizacija ubrala v svoji dvatisočletni zgodovini, je v sebi nosila vero v vrednoto, ob kateri si težko predstavljamo, da bi bilo mogoče iznajti kaj boljšega in jo nadomestiti. Vanjo se sicer lahko besno zaganjajo in se z njo celo okoriščajo, ko ideal človekovega dostojanstva z njegovimi neodtujljivimi pravicami zlorabljajo, da terjajo svobodo za rušenje tega istega dostojanstva. Pozitivnega nadomestila, kaj višjega in boljšega od nje, pa ne zmorejo izumiti. Krščanska vrednota brezpogojne in zastonjske ljubezni Boga, ki ne more ne ljubiti, je rokavica, vržena z Jezusovega križa odpuščanja in sprave, katere ne zmore pobrati noben prebujenec. Lahko jo kot rimski vojaki in farizeji sramoti, česa drugega pa ne more. Mogoče ima prav Ch. Delsol, ko pravi, da je napočil konec krščanske civilizacije. Še bolj pa ima prav ruski duhovnik Aleksander Men, ki so ga leta 1990 agenti KGB s sekiro pobili, ko pravi, da se krščanstvo šele začenja.
