Piše: Gašper Blažič
Sedaj ni več dvoma, da se je Slovenija znašla na stranskem tiru, kar zadeva zunanjo politiko. Z drugimi besedami: Golobove vlade praktično nihče več ne jemlje resno.
Res je sicer, da je problem zunanje politike deloma pogojen tudi s splošno evropsko impotentnostjo, ki jo je nedavno v svojem izjemno pomembnem govoru diagnostificiral ameriški podpredsednik JD Vance, dodatno pa pojasnil predsednik SDS Janez Janša v svojem članku o usodi Ukrajine. Toda v vladi si očitno domišljajo, da je Slovenija zaradi zdajšnjega nestalnega članstva v Varnostnem svetu OZN zelo pomemben dejavnik.
Napačna zunanjepolitična strategija
Če je premier Robert Golob še proti koncu lanskega leta novoizvoljenega ameriškega predsednika Donalda Trumpa v Parizu »lovil iz zasede«, je sedaj jasno, da mu lahko pri medijskem »obstoju« pomagajo le še naklonjeni mediji. Denimo portal 24ur.com, ki pravzaprav sploh ni povedal, da je bil Golob v urgentni sestanek voditeljev držav povezan le daljinsko, tako da je imel bralec občutek, da je Golob na obisku v Parizu, medtem ko zunanja ministrica Tanja Fajon s stalnimi misijami na Bližnjem vzhodu »brani« mednarodno pravo in se zavzema za »rešitev dveh držav«, razdelitve sedanjega Izraela na ožji Izrael in Palestino (vsaj tako naj bi si to predstavljali). Toda dejansko to opcijo v resnici podpirajo Kitajci, za rešitev krize na Bližnjem vzhodu pa to ne bo prineslo rešitve. Najprej že zaradi dejstva, da je bil Izrael leta 1948 tako ali tako mišljen kot država dveh narodov, drugič pa zato, ker imamo tam na eni strani Arabce, ki se ne branijo biti državljani Izraela, in t. i. palestinske državljane, ki so trdno prepričani, da bo rešitev nastopila šele z uničenjem Izraela in bo (muslimanska) Palestina segala »od reke /Jordan/ do /Sredozemskega/ morja«. Vse več diplomatov je tako prepričanih, da je za Palestince iz Gaze, kot je to predlagal tudi ameriški predsednik Donald Trump, najboljša preselitev. Res pa je, da se sosednje države, tudi Egipt, ki je nekdaj okupiral Gazo, tega zelo otepajo, na njihovi strani pa je tudi Tanja Fajon. Fajonova sicer aktivno »rešuje svet«, pozablja pa na slovenske nacionalne interese, kot da smo še vedno ideološko na strani »neuvrščenih«. Toda gibanju neuvrščenih je denimo leta 1990 uspelo doseči neodvisnost Namibije, nekdanje province Južnoafriške republike; razglasitve omenjene države se je udeležil tudi tedanji predsednik predsedstva SFRJ in predsedujoči neuvrščenim Janez Drnovšek osebno. Očitno so nekateri miselno še vedno v tistih časih.
ZDA se krepijo, EU pa še naprej slabi
Toda Fajonova ima še en problem: kot nekdanja dolgoletna dopisnica RTV Slovenija iz Bruslja, kasneje pa evropska poslanka, presneto dobro ve, kaj se dogaja v Bruslju. In nasploh na Zahodu, kjer je vse do prihoda Trumpa na oblast vladalo razsulo, medtem ko je prejšnji predsednik ZDA Joe Biden s svojo šibkostjo dejansko pomagal krepiti os Moskva−Peking, pri čemer so Kitajci močnejši globalni dejavnik od Rusov. Vse bolj je namreč jasno, da je do agresije Rusije na Ukrajino pred tremi leti prišlo predvsem zaradi tovrstne šibkosti Zahoda, sedaj pa bo nemogoče popraviti napake za nazaj. Kot je znano, je bil kmalu po napadu Rusije Janez Janša eden prvih evropskih voditeljev, ki je obiskal ukrajinsko prestolnico Kijiv*, ki ji je grozilo zavzetje, a so ga ukrajinske sile odbile. Zahod je žal ponovil napako Nevila Chamberlaina iz časa Hitlerjevega osvajanja Evrope in tiho računal na padec Ukrajine, ob tem pa požrl obljubo o vojaški pomoči Ukrajini, medtem ko je Putin svoj akt agresije začel s tihim dovoljenjem Kitajcev. Danes se na prvi pogled zdi, da je Trump bolj naklonjen Putinu, vendar je to lahko tudi taktika, ki bi voditelje evropskih držav spomnila na to, da so v odnosu do Putina lahko zelo ranljivi. Krepitev t. i. alt-right desnice znotraj EU (tudi s pomočjo ruskih finančnih injekcij) bi namreč lahko še bolj oslabila skupno evropsko povezanost in zdi se, da se v EU že zavedajo, da je vrag vzel šalo in da je lahko, če ZDA privoli v delitev Ukrajine, naslednja tarča denimo Poljska ter baltska trojica Litva, Latvija in Estonija. In to predvsem zato, ker niso od vsega začetka stavili na memorandum iz Budimpešte leta 1994, ki je Ukrajini v zameno za odpoved jedrskemu orožju jamčil nedotakljivost njenih meja. Ta memorandum, za katerega so jamčili »predstavniki Jalte«, še vedno velja!
Slovensko drsenje na rob
Za Slovenijo pa je nerodno, ker kljub menda bleščečemu članstvu v Varnostnem svetu OZN dejansko nima nobene besede in je morala predsednica republike Nataša Pirc Musar »naviti ušesa« evropskim voditeljem, ker očitno na nujne sestanke za prihodnost Evrope ne vabijo predstavnikov Slovenije. No, medtem pa Golob javnosti sporoča, da je moč Evrope v njeni enotnosti. V zvezi s tem je minuli teden izrazil prepričanje, da se mora Evropa čim prej usmeriti v zgraditev lastnih obrambnih sposobnosti in industrije. Je imel v mislih zvezo Nato in odgovor na kritike Bele hiše, da Evropa veliko premalo vlaga v krepitev svoje obrambe? Morda. Očitno bo držala ocena diplomata Toneta Kajzerja, da snovalci sedanje zunanje politike še vedno gojijo iluzijo, da se bo vse razpletlo v duhu povojne ureditve, ne da bi upoštevali geopolitično situacijo. Zato moralistični pristop Fajonove pravzaprav deluje zelo naivno in ga od velesil praktično nihče resno ne jemlje. To pomeni, da se je zunanjepolitični status Slovenije od marca 2022, ko je Janša še kot predsednik vlade obiskal Ukrajino, temeljito spremenil. Na slabše. In veliko je k temu pripomoglo tudi lansko priznanje (neobstoječe) Palestine.
