6.7 C
Ljubljana
torek, 18 maja, 2021

Sistematičen pristop k osamosvojitvi

Piše: Metod Berlec

Aprila 1991 je bil čas, ko se je kljub številnim političnim pretresom in napetostim tako v razpadajoči Jugoslaviji kot v Sloveniji sistematično pristopilo k osamosvojitvenim prizadevanjem. Nastal je Integralni projekt osamosvojitve Republike Slovenije.

 O tem je v knjigi Osamosvojitev Slovenije − »Ali naj republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« (2007) in v knjigi Osamosvojitvena vlada – Kako so gradili državo (2012) pisala zgodovinarka dr. Rosvita Pesek. V sredo, 3. aprila 1991 naj bi se bil po spominu Igorja Bavčarja prvič sešel ožji vladni krog in se odločil za začetek načrtnega projekta osamosvojitve. Temu sestanku so sledile projektne skupine, ki so pripravljale osamosvojitev. Bavčar: »Sestanku so 9., 10., 11. in 12. aprila na Brdu pri Kranju sledile seje projektnih skupin, ki so pripravljale osamosvojitev. Tako smo pripravili ogrodje projekta. Projektne skupine sva začela postavljati z Janezom. Želela sva evidentirati vsa odprta vprašanja in določiti naše naloge: ker sem vodil sestanke, nisem dopuščal nobenih vsebinskih diskusij, ampak sem samo zahteval, da ljudje, s katerimi smo se pogovarjali, naštejejo vse probleme, ki bi jih morala vlada med osamosvajanjem reševati. Šele takrat mi je postalo, kakšna oblast sploh smo, kaj vse imamo pod sabo in kaj vse moramo upravljati. To je bila generalna revizija, nekaj, kar bi morali narediti drugi dan po tem, ko smo prevzeli oblast.«

 Štirinajst ključnih področij

Podlaga za delo teh skupin je bil dokument »Integralni projekt osamosvojitve Slovenije« s 15. aprila 1991, ki ga je Bavčar izročil Peskovi. V dokumentu je uvodoma pisalo, da bo integralni projekt voden projektno in bo glede na to, da nimajo izkušenj, tudi inovativen. Na prvi strani dokumenta so našteta ključna področja osamosvojitve, njihov osrednji cilj pa je osamosvojitev Slovenije. Pri tem je bil določen rok 23. junij 1991. Določenih je bilo tudi trinajst področij (in »razno«), ki so si sledila v naslednjem vrstnem redu. Prvo področje je bilo področje razdruževanja. Projektno skupino so sestavljali trije predsedniki Milan Kučan, Lojze Peterle in France Bučar. Kdo je skupino vodil, iz dokumenta ni jasno. Drugo področje oziroma skupina je bila zadolžena za gospodarski sistem. Skupino je vodil Jože Mencinger, po njegovem odstopu pa Andrej Ocvirk. Tretje področje so bili gospodarski odnosi s tujino. Skupino je vodila Vojka Ravbar. Četrto področje osamosvojitve so bile finančne povezave s tujino. Skupino je vodil Boris Pleskovič. Peto področje so bile zunanje zadeve. Skupino je vodil Dimitrij Rupel. Šesto področje je bilo  sodelovanje z republikami. Skupino je vodil minister za trg Maks Bastl, ki je vodil tudi sedmo skupino oziroma področje preskrbe. Osmo področje je predstavljala infrastruktura. To skupino je vodil minister Marjan Krajnc. Deveto področje je predstavljala industrija. Skupino za to je vodil minister Izidor Rejc. Deveto področje, to je vprašanje mej, je vodil minister za notranje zadeve Igor Bavčar. Enajsto področje (obramba in varnost) je vodil minister Janez Janša. Dvanajsto področje, ki je pokrivalo zakonodajo, je vodil minister Lojze Janko. Trinajsto projektno skupino, ki je pokrivala področje medijev je vodil Jelko Kacin. Pod točko 14 pa je bilo napisano »razno«, kar pomeni, da so se snovalci »integralnega projekta« zavedali, da ni mogoče vseh aktivnosti predvideti vnaprej. To skupino je vodila Olga Jakhel.

Sistematično in profesionalno

Integralni projekt je vodil projektni svet, ki mu je predsedoval predsednik vlade Lojze Peterle, člani pa so bili še ministri Mencinger (po njegovem odstopu Ocvirk), Bavčar, Janša in Janko. Koordinacijo je skliceval in vodil predsednik projektnega sveta vsak torek ob 16. uri, za tehnično-organizacijski vidik je skrbel šef Peterletovega kabineta Tomaž Kunstelj, za vsebinskega Olga Jakhel, tajnica projekta pa je bila Milena Rizvič. Informacija je vsebovala tudi rok za izdelavo planov projektov, in sicer naj bi bili posamezni projekti pripravljeni do 17. aprila, integralni projekt pa do 19. aprila. Vsa gradiva so bila zaupne narave, označena pa so bila tudi z imenom »Integralni projekt« ter dnevom in uro oddaje. Informacija 1 s 15. aprila nima naslovnika niti podpisnika dokumenta, je ob tem zapisala Peskova. Dela so se lotili zelo profesionalno in tehnično, kot se v svoji knjigi Skrivnost države leta 1992 spominja Dimitrij Rupel. »Tomaž Kunstelj nam je razdelil svinčnike in flomastre, postavil v koči na Brdu posebno papirnato tablo, Petere pa je pisal nanjo. Janša je tipkal, kar smo se zmenili, v nov prenosni macintosh. Nato se je krog razširil na namestnike in druge tehnike.«

Terminski plan osamosvojitve

Drug pomembnejši in natančnejši dokument, vezan na projekt osamosvojitve, ki ga je v knjigi Osamosvojitvena vlada povzela Peskova (2012), je »Plan Integralnega projekta osamosvojitve Slovenije od 1. aprila do 1. julija 1991«. Nastal je 19. aprila in nima podpisnika. Prva faza plana je bila vezana na mesec april, druga faza na mesec maj in je najobsežnejša, tretja faza pa na mesec junij. V prvi fazi je več priprav seznamov (vseh zveznih zakonov, republiških zakonov, mogočih zapletov), konceptov sporazumov med Slovenijo in posameznimi republikami, priprava predlogov zakonov, ustanovitev komisije za preskrbo, ugotovitev stanja pri preskrbi, stanje blagovnih rezerv, analiza gospodarskih povezav z drugimi republikami, pregled prednosti in slabosti osamosvajanja Slovenije za velike poslovne sisteme itd. V drugi fazi, vezani na mesec maj, so med prednostne naloge spadale priprave odlokov o razveljavitvi ali prevzemu nekaterih zveznih zakonov, aktivnosti za pridobivanje finančne pomoči za vzdrževanje plačilne bilance, zakoni o gibanju v mejnem pasu, o mejni kontroli, o potnih listinah državljanov, o cenah, zasnova deklaracije ob razglasitvi neodvisnosti, osnutek ustavnega zakona o neodvisnosti, koncept urejanja pravic iz intelektualne lastnine, pogajanja po republikah, dopolnjevanje blagovnih rezerv, priprave za uveljavitev mednarodnega statusa Slovenskih železnic, priprave na ureditev statusa državne pripadnosti letal in ladij in še bi lahko naštevali. Tretja faza je potekala v mesecu juniju. Se pravi, da je šlo za dneve tik pred osamosvojitvijo Slovenije 25. junija 1991. V integralnem projektu so bile recimo za 20. junij določene naslednje aktivnosti: uvedba fleksibilnega tečaja za prebivalstvo, rezultati pogajanj za finančne kredite in prodajo državnih vrednostnih papirjev, zasnova politike tečaja nove slovenske valute po osamosvojitvi, predlog prevzemanja obveznosti za devizne vloge občanov, priprava koncepta uvajanja denarne neodvisnosti itd.

Mogoče variante razdružitve

Kako delovno in napeto je bilo takrat ozračje, je v svoji knjigi Premiki – Nastajanje in obramba slovenske države 1988−1992 spomladi 1992 razkril Janez Janša. Takole se je spominjal dneva, ko je 18. aprila slovenska skupščina sprejela zakon o vojaški dolžnosti, zadnji nujni sistemski akt za osamosvojitev na obrambnem področju. »Delo projektnih skupin pri vladi se je šele dobro začenjalo. V avtomobilu na poti domov iz parlamenta sem intenzivno razmišljal o tem, kako bi nadomestili izgubljeni čas. Postajalo mi je jasno, da ne bo mogoče čakati na druge resorje in po izdelavi njihovih ukrepov delati načrte za njihovo zavarovaje. Treba si bo zamisliti mogoči položaj ob dnevu razglasitve, predvideti morebitne odzive Beograda in predvsem armade ter na podlagi projekcije izdelati načrte ukrepov tako zavarovanja posameznih projektov osamosvojitve kot tudi načrte obrambe v primeru oboroženega posega JA.« Iz avtomobila je odšel naravnost k računalniku in »naslednji dan ob treh zjutraj mi je tiskalnik izpisal dokument z delovnim naslovom: Možne variante razdružitve z obrambnega področja«. V celoti ga je na dobrih desetih straneh mogoče prebrati v Janševih Premikih. Ja, to je bil res čas, ki je terjal izjemne napore in tudi ljudi, ki so bili vse to pripravljeni tudi operativno izvesti.

Zadnje novice

Sorodne vsebine