Piše: Tanja Brkić
Po letih spremljanja slovenske politične in kulturne scene bi se morala že navaditi dvojnih meril, a sem vedno znova presenečena.
Tokrat nad selektivnim ogorčenjem Svetlane Slapšak, ki je na RTVS pridigala o patriarhatu, »valu sadizma globalistične elite«, ki v preobilju išče perverzne užitke v mučenju, o spolnosti kot orodju moči in Epsteinu kot simptomu degeneracije moči in denarja. Zanimivo, kako je zmožna vse to obsoditi drugje, pa vendar molči, ko se podoben vzorec pojavi doma.
Spomnimo, da se Slapšakova ni oglasila, ko so leta 2022 izbruhnila anonimna pričevanja o sistemskem spolnem nasilju v ljubljanski alternativni sceni, povezani z društvom Fotopub. Ni moralizirala, ko je v javnost prišla informacija, da sta Dušan Smodej in Roman Uranjek mlade ženske domnevno omamljala z GHB, jih priklepala, davila, ožigala s cigaretami in poniževala. Morda zato, ker so bile žrtve novačene na zabavah »kulturne smetane«, ki je ideološko obarvana z »njeno« barvo?
Šlo je namreč za isti sadizem, o katerem danes moralizira, razlika je bila le v naslovu – ne globalni milijarderji, temveč domača »progresivna« levičarska umetniška elita, scena blizu Levice in Slapšakovi. Kje je bil njen klic k revoluciji? Kje je bila takrat obsodba sadizma elite? Nič. Nada. Niente. Absolutna tišina.
Ta »patriarhat« (ki danes služi le kot »buzzword«) in sadizem sta zlo očitno le, ko sta uporabna za napad na »globalistično« (desno/kapitalistično) elito. Pri lastnih se zgodba utiša, MSM jo potisnejo v ozadje, intelektualci raje pridigajo o Epsteinu. Daleč od tega, da bi zagovarjali grozljivko, razkrito v Epsteinovih datotekah, a v tem primeru gre za vidno hinavščino scene, ki se (ironično) tako rada postavlja kot moralno superiorna, hkrati pa dokazuje, da je njen »feminizem« v resnici le selektivno politično orožje.
