Piše: Gašper Blažič
Poročali smo že, da se je trojica poslank Gibanja Svoboda – Urška Klakočar Zupančič, Lena Grgurevič in Tamara Vonta – odločila za tožbo proti Demokraciji. Uradnega obvestila o tem še nismo prejeli, tako da ni mogoče reči, ali gre samo za zastraševanje.
Kmalu po objavi januarske naslovnice se je namreč pojavil namig, da naj bi trojica poslank oklevala s tožbo predvsem zaradi zelo majhne možnosti uspeha. Če bodo namreč na sodišču dobili na vpogled vse videoposnetke nastopa vseh treh poslank v odnosu do opozicije, bo naslovnica prepoznana kot primer satiričnega odziva na početje teh poslank. Še posebej zato, ker ena od njih zavzema posebej vpliven položaj – položaj predsednice državnega zbora, kar tako rekoč pomeni položaj podpredsednika RS (ki ga ustava sicer uradno ne pozna, ga pa opredeljuje “med vrsticami”). In navsezadnje, če se je ob dnevu upora proti okupatorju predsednica DZ pojavila v modri obleki iste znamke, ki je izdelovala uniforme za naciste, bi to lahko vplivalo tudi na sodni razplet.
Nedotakljiva Urška
A najprej se velja vprašati, zakaj je ta naslovnica sprožila toliko hude krvi. Nekaj je jasno: če bi se trojica poslank znašla v uniformah kakšnih Titovih generalov z rdečo zvezdo, bi šla zadeva mimo brez večje pozornosti. Verjetno bi bile celo ponosne na to.
Tako pa smo z izbiro kolekcije iz “vojaške mode” Huga Bossa dejansko zadeli v občutljivo točko, še zlasti zato, ker na uniformah ni bilo vidnih kakšnih nacističnih simbolov, kar bi lahko organi pregona po novem sankcionirali. Druga okoliščina, ki je pri trojici poslank in celotni tranzicijski levici sprožila “šok”, pa je dejstvo, da se doslej noben tabloidni medij ni upal niti malo dregniti v “kult osebnosti” denimo Urške Klakočar Zupančič, ki je v glavnem deležna osladnega prilizovanja istih medijev. Na Zahodu bi bila verjetno deležna precej drugačne obravnave. Verjetno je tudi to razlog, od kod “jok in škripanje z zobmi” ob objavi “naci” naslovnice.
Zakaj sploh takšna naslovnica?
Avtor vrstic, ki jih berete, je takoj po aferi v kolumni na spletni strani Demokracije (naslovnica, ki je postala neprijetno ogledalo) med drugim zapisal: “V razmerah, v kakršnih smo, je bila takšna vrsta satire zasilni izhod in tudi neke vrste klic države na pomoč. Ne verjamem sicer, da bo upodobitev treh ‘gestapovk’ iz slovenskega hrama demokracije prinesla kakšno streznitev. Morda prej kakšno maščevanje. To tveganje sprejemamo. Pomembno je tudi vedeti, da tega nismo delali zato, ker na takšen način deluje anarholevičarski tednik Mladina. Prej obratno: to smo naredili kljub Mladini. In v tihem upanju, da si bo kateri od Golobovih ‘plesalcev’ začel malo izpraševati vest.” Naslovnica je bila tako simptomatična. Je simptom in hkrati posledica nenormalne države.
Bodo zlorabili sodišča za svojo “udarno pest”?
Toda v resnici v tem primeru ne gre za čast in dobro ime, ampak za še eno priložnost, kako zlomiti opozicijske medije. Navsezadnje moramo to videti v kontekstu siceršnjega sodnega obračunavanja z opozicijo. Denimo v zadevi Trenta, ki bi se na prvi stopnji končala drugače, če ne bi o poteku sojenja sproti obveščali javnosti. Po sodni poti zadeva Trenta še ni končana, saj bo zaradi pritožbe tožilstva na oprostilno sodbo sedaj odločalo višje sodišče, ki (vsaj teoretično) lahko razplet zgodbe povsem obrne. Vendar se je vmes zgodila ključna stvar: v želji po obdavčitvi nepremičnin je vlada dosegla spremembo vrednotenja nepremičnin v evidenci GURS, kar je dvignilo ceno nekdanjega Janševega posestva v Trenti na normalno, tržno raven. In to bodo morali višji sodniki upoštevati. In ne slediti dosedanji “sf**atorski” logiki, ki se je pojavljala v zadevi Patria. No, po mnenju predsednika Vrhovnega sodišča RS, Miodraga Đorđevića, ki ga nekateri imenujejo “pištoljeros”, so kritike v zvezi z delom sodišč v zadnjem obdobju presegle mejo sprejemljivega. Pri tem gre namreč dostikrat za spodbujanje k nespoštovanju sodnih odločitev in posledično k rušenju pravnega reda. Očitno je predsednik vrhovnega sodišča vznemirjen zaradi javnega razkritja načrtov “stricev”, ki sicer operirajo s pravosodjem.
Palestinska misija Pirc Musarjeve
Je pa treba ta obračun dojemati tudi v kontekstu zdajšnjega dogajanja. Po tem, ko je SDS na kongresu potrdila zavezanost k temu, da bo skušala na volitvah doseči cilj, ki se ta čas zdi utopičen – to je ustavno večino razuma –, so se napadi nanjo še okrepili, medtem ko javnomnenjske agencije beležijo dvig podpore Gibanju Svoboda. Postavlja se vprašanje, ali ni bil nedavni neposrečeni nastop predsednice Nataše Pirc Musar v Evropskem parlamentu nemara zrežiran za notranjepolitične potrebe. Spomnimo: Pirc Musarjeva je spomnila na “izraelski genocid”, kar sicer ni presenečenje, saj je že januarja letos ob obisku Auschwitza dajala znamenja, da od Poljske pričakuje aretacijo izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja, če bi se pojavil tam – češ da je treba upoštevati priporni nalog Mednarodnega kazenskega sodišča. Jasno je bilo, da je tokratni nastop Pirc Musarjeve sprožil veliko negativnih odzivov v mednarodni javnosti – z ovacijami so jo podprli samo skrajnolevičarski evropski poslanci −, medtem ko se “palestinska agenda” zlorablja za “friziranje” javnega mnenja v Sloveniji. Cilj tega je vzpostaviti vtis, da je podpora Palestincem in obsodba menda nečloveškega početja izraelske vojske očitno znamenje, da ima skrajna levica prav in da je desna stran spet na “napačni strani zgodovine”.
Propaganda ne spoštuje dejstev
S to sprevrženo igro poskuša tranzicijska levica oprati samo sebe, še zlasti v luči 80. obletnice konca druge svetovne vojne, ki je hkrati tudi obletnica velike tragedije slovenskega naroda, ko je povojna vojaška komunistična hunta poskrbela za likvidacijo okoli 15 tisoč Slovencev, medtem ko je bilo pripadnikov drugih narodov, ki so jih pobili na slovenskem ozemlju, precej več. In seveda, propalestinska propaganda naj bi v javnem mnenju utrdila moralno superiornost levice in hkrati inferiornost desnice. Seveda je spet tu tarča SDS, medtem ko se nekateri drugi skušajo distancirati in se politično korektno nekoliko blažje izražajo, ko kažejo s prstom na Izrael. Avtor vrstic, ki jih berete, je svoje kritično stališče do teze o genocidu obširno pojasnil na spletni strani Demokracije tudi s pomočjo novejše zgodovine, saj je bil Izrael leta 1948 ustanovljen kot država dveh narodov (judovskega in arabskega), s čimer pa se arabske sosede niso sprijaznile in so takoj udarile po novi državi, jo delno celo okupirale do leta 1967. Sosednja Jordanija se je v osemdesetih letih nato odrekla Zahodnemu bregu, ki naj bi ga bil “okupiral” Izrael, in priznala suverenost Izraela, palestinski gverilci pa so smatrali, da je bilo to ozemlje podarjeno njim. Tudi zato so leta 1988 na hitro ustanovili “državo Palestino”, ki jo je Slovenija lani uradno priznala, medtem ko levičarski diplomati danes povsem prostodušno čvekajo o “rešitvi dveh držav”, ne da bi se zavedali, o čem pravzaprav govorijo. Čeprav gre tu za zunanjepolitično temo, pa jo skuša tranzicijska levica instrumentalizirati za notranjepolitične potrebe, pri tem pa besno napada tiste, ki odstirajo vpogled v bližnjo zgodovino Izraela in tamkajšnje realne razmere.
Še naprej hočejo izčrpavati Slovenijo!
Vse skupaj pa je seveda le priprava terena za “vročo jesen”, ko bo vladajoča koalicija šla na vse ali nič. Vladajoča nomenklatura se namreč zaveda, da bo šlo na volitvah za “biti ali ne biti”. Zato lahko pričakujemo zelo umazan pristop, vključno s finančnim izčrpavanjem opozicijskih medijev, kar bi pomenilo tudi diskreditacijo vsega njihovega kritičnega poročanja, hkrati pa bi javno mnenje skušali nagniti v smer, ki bi na volitvah prinesla nov mandat vladanja Gibanju Svoboda in nadaljnje izčrpavanje Slovenije.
