Piše: Gašper Blažič
Po tistem, ko je nekdanji premier Robert Golob pompozno predstavil svojo t. i. vlado v senci, velja spomniti na tisto prvo iz leta 1990. Takrat je namreč Emil Milan Pintar, ki je kasneje zapustil SDP (predhodnico sedanje SD), vodil »alternativno ekipo«, ki jo je sestavila opozicija.
Zanimivo je sicer, da je bil za mandatarja v primeru zmage prenovljenih komunistov predviden Janez Kocijančič, vendar slednji nato ni prevzel vlogo »senčnega premierja«, pač pa je ta vloga pripadla poslancu SDP Emilu Milanu Pintarju. Ta vlada v senci je imela osem resorjev, enega od njih – zunanje zadeve – je celo pokrival tedanji mladi poslanec Borut Pahor, ki je bil pred tem svetovalec za zunanje zadeve v kabinetu predsednika CK ZKS Milana Kučana. Pahor se sicer spominja, kako je po diplomi iz mednarodnih odnosov na FSPN (sedanja FDV) imel pripravljene kovčke za podiplomski študij v ZDA, vendar so ga zadržali v domovini.
Vendarle pa je Pintarjeva senčna vlada na nek način vsaj nekoliko bolj konstruktivno sodelovala z oblastjo kot pa sedaj Robert Golob. Ne glede na to pa je treba spomniti, da je bila tedanja opozicija načeloma zelo napadalna do Demosa, čeprav je bilo v osamosvojitveni vladi tudi kakšen član SDP (denimo Franc Godeša, Jožica Puhar …) in bi po teh merilih lahko šlo za vlado narodne enotnosti. Vendar tiste prave enotnosti ni bilo, še največ sodelovanja so pokazali socialisti, pa še to ne vedno. Najbolj agresivno pa so nastopali demoliberalci pod vodstvom Jožefa Školča.
SDP je kot neposredna naslednica ZKS »furala« politiko »vzporednih pogajanj« z Antejem Markovićem, saj je upala, da bodo nekateri njeni notranji zavezniki iz Demosa spodnesli vlado še pred napovedanim dnevom D, torej osamosvojitve. Največji zaveznik opozicije je bil prav Milan Kučan, a pravzaprav je bil prav on tisti pravi šef opozicije, pa čeprav z »zamrznjeno knjižico«. Trojica opozicijskih strank, preoblikovanih družbeno političnih organizacij, torej SDP, demoliberalcev in socialistov (SZDL), je namreč sledila direktivam zadnjega šefa CK, ki je bil takrat že predsednik predsedstva RS. Kot je znano, so postavili ostre pogoje za izvedbo plebiscita, ovirali priprave na osamosvojitev, še zlasti pa nagajali pri vzpostavljanju obrambe in že v začetku leta 1991 lansirali razvpito Deklaracijo za mir. Znano je tudi, da je Kučan vsaj pasivno dovolil, da je JLA pobrala veliko večino orožja TO Slovenije prav v času »interregnuma«, torej v sredini maja 1990.
Seveda pa je bilo jasno, da je bila Demosova vlada na nek način prisiljena skleniti s Pintarjevimi »senčniki« nekakšen pakt o minimalnem sodelovanju, saj je bila Demosova večina v tedanji republiški skupščini zelo šibka. Predvsem je to veljalo za zbor združenega dela, kjer je bilo veliko poslancev na papirju »neodvisnih«, dejansko pa so izvrševali ukaze stare nomenklature. Povrh vsega pa je uradna linija SDP pod vodstvom Kučana in njegovega formalnega naslednika Cirila Ribičiča zagovarjala preureditev Jugoslavije v t. i. “asimetrično federacijo” ali ohlapno konfederacijo suverenih republik. Čeprav je tudi Demos javno govoril o konfederaciji, je bilo to predvsem posledica dejstva, da je tujina večinoma nasprotovala osamosvojitvi Slovenije tudi po izvedenem plebiscitu. Znano je, da se je SDP veliko dogovarjala o skupnem sodelovanju s kolegi iz Hrvaške in BiH, kjer so iz zveze komunistov prav tako nastale »prenoviteljske« stranke – namen sodelovanja je bila ohranitev Jugoslavije v skladu z vsebino Temeljne listine Slovenije iz leta 1989 (gre za dokument SZDL kot protiutež Majniški deklaraciji). Polna osamosvojitev Slovenije je bila za SDP menda »preveliko tveganje«. Ne glede na to pa je Pintar privolil, da je potrebno rešiti državo pred morebitnim gospodarskim in socialnim šokom, zato je bil izven medijskih žarometov bolj kooperativen, kot je to kazal medijski videz. Bil je vendarle bolj realist kot večina njegovih strankarskih kolegov.
Dimitrij Rupel, zunanji minister osamosvojitvene vlade, se stvari spominja nekoliko drugače. Kot je zapisal v kolumni leta 2020 na Nova24tv.si, je na prvo sejo vlade ki je zasedala v veliki temačni dvorani v prvem nadstropju Gregorčičeve 27, prišel tudi Emil Milan Pintar. »V dvorani je bilo veliko sedežev in veliko prostora, saj so bili na sejah prejšnjih vlad navzoči novinarji, najrazličnejši sekretarji in uradniki, tako, da se nam navzočnost opozicije sprva niti ni zdela nenavadna. Vendar smo kmalu, zdi se mi, da že na prvi seji, sklenili, da navzočnost vlade v senci, na seji dejanske vlade ni zaželena,« je zapisal Rupel. Pintar je 12. decembra 2004 za 24ur.com pojasnil, da so prvo vlado v senci ustanovili v zelo kritičnih trenutkih, ko je Demos prišel na oblast in ko je Lojze Peterle oblikoval novo vlado. “Jaz sem z njim sklenil dogovor in naša naloga oziroma želja je bila, da pomagamo pri strokovni obdelavi dokumentov in trajala je do tistega usodnega jutra, ko je jugoslovanska armada zapustila vojašnice v Sloveniji in takrat sem sporočil Peterletu, da vlado v senci ukinjamo, ker je pomembnejši nacionalni element,” je takrat dejal Pintar.
Kot je znano, je Pintar konec leta 1991 po ukinitvi vlade v senci tudi zapustil SDP, krajši čas je deloval v Socialdemokratski stranki Slovenije kot zunanji sodelavec, kasneje pa se je umaknil iz politike. Je pa ostal dejaven v civilni družbi in leta 2014 javno podprl tedanjega premierja Mira Cerarja. Deloval je tudi kot pogajalec v imenu avtoprevoznikov. Iz kasnejših intervjujev je bilo razvidno, da je bil velik idealist, ki je nato doživel razočaranja, vendar bi se s sedanjo vlado v nekaterih točkah vendarle dobro ujel. Je namreč prepričan nasprotnik korupcije, birokracije in tudi draženja infrastrukturnih projektov. Navsezadnje je sodeloval pri nadzoru nad projektom drugega tira Divača-Koper, a očitno pri tem ni bil prav uspešen, saj so botri projekta zadevo izpeljali po svoje. Se pa s svojo kritiko »strankokracije« dobro ujema s Kučanom.
In ostale senčne vlade? S projektom vlade v senci je kasneje poskušal tudi Anton Rop, potem ko mu ni uspelo zmagati na volitvah leta 2004. Vendar njegova doba ni trajala dolgo časa. Se je pa pred kratkim spet vrnil v politiko z napovedjo angažiranja v ljubljanski mestni politiki kot izzivalec Zorana Jankovića. Posamezne stranke, zlasti SDS in NSi, vlade v senci niso sestavljale, so pa imele svoje strokovne svete, ki so predstavljali alternativne predloge in programe za posamezne resorje.
Sedaj, ko se z idejo vlade v senci vrača Robert Golob, se postavlja vprašanje, če bodo tudi njega, tako kot Ropa, v kratkem »odstopili« z vrha stranke. To bi pomenilo, da bi vlada v senci nehala delovati. Vse skupaj pa sedaj spominja na skupinico, ki naj bi sestavljala nekakšno »begunsko vlado«, a jo očitno celo medijski mainstream ne jemlje resno.
