1.2 C
Ljubljana
nedelja, 29 januarja, 2023

Se na levi oblači? Levica je bojkotirala Svet za nacionalno varnost, manjkala tudi Fajonova

Piše: Gal Kovač (Nova24tv)

Če bi spremljali le dominantne medije, bi dobili vtis, da sestanek Sveta za nacionalno varnost ni postregel z velikimi presenečenji in da ima Slovenija enoten pogled na dogajanje v Ukrajini. Tako je govoril predsednik vlade Robert Golob in tako so nato ponovili režimski mediji. Kar še ne pomeni, da je to nujno res. Tako državno vodstvo kot mediji so namreč “pozabili” omeniti, da je sestanek sveta bojkotirala vladna stranka Levica, na sestanku pa je manjkala tudi predsednica Socialnih demokratov Tanja Fajon. 

Predsednik vlade je po posvetu podal izjavo, da Slovenija nima pravice (resnici na ljubo niti moči op.a.) diktirati Ukrajini, naj sede za pogajalsko mizo, dokler ima ta voljo do vojaške obrambe. Pustimo ob strani, da je izjava logični nesmisel, namreč, če Ukrajina ne bi imela več vojaške moči in volje do njene uporabe, je nihče ne bi rabil siliti v pogajanja, ker bi ta kapitulirala. Golobovim mislim se je pridružil predsednik republike v odhodu Borut Pahor in predsednik NSi, Matej Tonin. Težka vprašanja, predvsem za koalicijo, je na sestanku postavljal predsednik SDS Janez Janša. Na vprašanje, zakaj so se poslanci levice v Evropskem parlamentu vzdržali glasovanja pri resoluciji, je predsednik vlade ponudil nenavaden odgovor, in sicer, da je politika vlade do podpore Ukrajini enotna in da vlada ni dajala nobenih navodil, kako naj glasujejo. Janša je nato za medije pojasnil: “Se pravi je bilo to glasovanje v nasprotju s politiko vlade. Ostaja odprto samo še vprašanje, ali je bila ta koordinacija narejena na ministrstvu za zunanje zadeve. Ministrice sicer tukaj ni bilo. Manjkala sta dva predsednika vladnih strank.” 

Tako Levica kot Socialni demokrati so v preteklosti dali javnosti jasno vedeti, kaj menijo o napadu Rusije na Ukrajino. Skrajna stranka Levica s svojim zunaj ustavnim programom že od samega začetka ruske agresije zagovarja takojšnja mirovna pogajanja. Teh si sicer želijo vsi, ki so na takšen ali drugačen način vpleteni v konflikt. Njihova pozicija bi bila, zunaj konteksta geopolitičnih okoliščin, brezpomenska. V kontekstu le-teh pa je jasno, da se besedna zveza “mirovna pogajanja” uporablja kot evfemizem za takojšnjo kapitulacijo Ukrajine, ki bi morala Rusiji predati del okupiranega ozemlja, ali pa pristati na satelitski režim, ki bi v prvi vrsti odgovarjal Kremlju in ne ukrajinskemu narodu. Dejstvo je, da Ukrajinci za ceno lastnih življenj niso pripravljeni na tak “kompromis”.

Socialni demokrati na robu demokratičnega konsenza
Socialni demokrati, ki se v Evropi in svetu predstavljajo kot levosredinska stranka, so bili, sicer komaj verjetno, še bolj eksplicitni v tem, kdo je kriv za vojno v Ukrajini. Na nedavnem kongresu SD na Ptuju je bilo jasno slišati, sicer ne s strani ožjega vodstva stranke, da so po njihovem mnenju krivci za vojno v Ukrajini kar Američani in Nato. Napak bi bilo misliti, da ožje vodstvo stranke goji drugačne poglede kot njeno članstvo. Razlika je le v tem, kako te iste poglede ubesedijo. O tem priča nedavno pojasnilo evropskega poslanca Milana Brgleza, zakaj ni glasoval za resolucijo, ki Rusijo označuje kot državno sponzorko terorizma. V izjavi pojasni, da tako kot Milan Kučan, je krivda za vojno enakomerno porazdeljena na obe strani. Nekako tako, kakor da bi krivdo enakomerno porazdelili na nacistično Nemčijo in Poljsko.

Evropski poslanec Milan Brglez (Foto: STA)

Glasovanje socialnih demokratov sicer ni bilo nobeno presenečenje. Predsednica stranke Tanja Fajon je še kot evropska poslanka glasovala proti čimprejšnji podelitvi statusa kandidatke Ukrajini. Resolucija na srečo ni uspela. Približno isti čas je v Nemčiji snemala nenavadne video nagovore, v katerih je obsojala nekdanjega predsednika vlade Janšo, da se je skupaj s poljskimi in češkimi kolegi odpravil v Kijev v vojnih razmerah. Ko je postalo bolj varno, se je tja odpravila še sama in na tak način priznala svojo zgodovinsko zmoto. To je z zamikom ugotovil tudi obrambni minister Marjan Šarec, ki je Janšo med obiskom pozival, naj obleče svojo vojaško uniformo in se poda v vojne jarke, Slovence pa pusti pri miru. Pred dnevi je sam obiskal Kijev, kjer pa se z njim obrambni minister Reznikov ni hotel slikati. Kot se s Fajonovo ni hotel slikati Zelenski. Ukrajinci, za razliko od slovenskega medijskega prostora, pomnijo.

Koordinator stranke Levica Luka Mesec (Vir: STA)

Kako je to sploh možno?
Pri tem se zastavlja vprašanje, kako je sploh možno, da sta na tako pomembnem sestanku manjkali dve vladni politični stranki. Različnim pogledom na vojno v Ukrajini navkljub. Svet za nacionalno varnost je eno izmed najpomembnejših varnostnih teles v Republiki Sloveniji. Pričakovali bi, da bi vladna stranka svojo odločitev pojasnila vsaj s kakšno izjavo za medije ali objavo na socialnih medijih. Lahko bi dejali, da je de-facto predsednik stranke Luka Mesec preveč zaposlen z ustanavljanjem direktorata za “ekonomsko diplomacijo” ali posiljevanjem naroda z jugoslovanskim samoupravljanjem. Ne. Levica je ostala tiho. Tiho so ostali tudi Socialni demokrati.

Razpoke v koaliciji
Povsem verjetno je, da so se tako Socialni demokrati kot tudi stranka Levica sestanku izognili v imenu mirnega sobivanja v koaliciji. Kot smo videli zgoraj, so njihova intimna stališča enostavno preveč divergentna, skrajna, da bi lahko sooblikovala enotno stališče naroda. Prav možno je, da imajo tudi v Golobovem Gibanju Svoboda podoba stališča, a kot daleč največja vladna stranka teh stališč enostavno ne morejo več izraziti javno. Cena za Slovenijo bi bila v mednarodnem prostoru prevelika. Socialni demokrati in Levica imajo kot majhne stranke več manevrskega prostora. Z neudeležbo na sestanku so tako ubili več muh na en mah. Slovenija je tudi po sestanku Sveta za nacionalno varnost ohranila pozicijo, ki jo pri vprašanju vojne v Ukrajini uvršča v sredo zahodnih držav, Levica in Socialni demokrati pa so lahko ohranili svojo bolj ali manj latentno protizahodno držo. Ob vsem tem pa se je zaenkrat ohranil mir v hiši (beri: koaliciji).

Kaj se bo zgodilo, ko bodo razpoke med vladnimi strankami vendarle prevelike? Skrajno stranko Levica bi lahko nadomestila Toninova NSi, ki te dni ne skriva ambicij, da bi ponovno nastala vladna stranka.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine