Piše: Miro Petek
Končno poročilo Urada Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi za demokratične institucije in človekove pravice (OVSE/ODIHR) o parlamentarnih volitvah 22. marca 2026 se začne s pretežno pozitivno oceno. Volitve so potekale v pluralističnem okolju, ob spoštovanju temeljnih svoboščin in razmeroma visokem zaupanju javnosti, volilna administracija pa je svoje naloge opravila strokovno in pregledno.
Toda v nadaljevanju poročila je zapisana ugotovitev, ki občutno spremeni začetno podobo. Slovenska zakonodaja po oceni mednarodnih opazovalcev ne zagotavlja jasne ločitve med rednim delovanjem oblasti in volilno kampanjo ter ne preprečuje dovolj učinkovito zlorabe javnih sredstev za volilne namene. Takšna ureditev ni skladna z mednarodno dobro prakso.
OVSE v poročilu ne omenja Black Cuba
OVSE, ki volitve spremlja po številnih državah sveta in njihovo demokratičnost presoja po enotni mednarodni metodologiji, je v poročilu svojih opazovalcev o parlamentarnih volitvah v Sloveniji opozorila tudi na ravnanje Roberta Goloba, Alenke Bratušek in Matjaža Hana. Ti so svoje ministrske oziroma vladne funkcije prepletali s strankarskimi predvolilnimi dejavnostmi ter si z nastopi na uradnih dogodkih in promocijo državnih projektov zagotavljali politično prednost. Ugotovitve OVSE tako kažejo na zlorabo javnih funkcij in brisanje meje med delovanjem države ter kampanjo vladajočih strank. V končnem poročilu OVSE/ODIHR ni zaznati omembe izraelske družbe Black Cube, čeprav je bila ta med kampanjo predmet političnih in medijskih polemik. Iz poročila torej ni mogoče razbrati, da bi misija njeno domnevno delovanje ocenila kot dejavnik, ki je vplival na potek ali poštenost volitev; opazovalci so očitno prepoznali ta medijski spin in prevaro.
Pri Golobu, Bratuškovi in Hanu je misija zaznala podoben vzorec: isti dogodek je bil na uradnih kanalih predstavljen kot delo vlade oziroma ministrstva, na strankarskih kanalih pa kot dejavnost kandidata. Še več, kar je posebej sprevrženo in hinavsko: državne projekte so predstavljali kot dosežke političnih strank.
Seveda pa to ni zgolj vprašanje različnih zapisov na socialnih omrežjih. Ko uradni dogodek organizira javni organ ter zagotovi protokol, prevoz, varovanje, fotografe in komunikacijsko podporo, politična stranka pa vse to uporabi za promocijo svojih kandidatov, se odpre vprašanje, kdo je v resnici plačal kampanjsko korist. Ta kampanja je potekala mimo volilnega računa stranke. Namesto stranke je država poskrbela za organizacijo, izdelala je profesionalno promocijsko gradivo, zagotovila infrastrukturo in plačala dogodek.
Golobovi dve identiteti
Prvi primer, ki ga navaja OVSE, je obisk predsednika vlade Roberta Goloba v osrednjeslovenski regiji 24. februarja 2026. V uradnem sporočilu za javnost je bil dogodek predstavljen kot obisk vlade. Na Facebookovih profilih Roberta Goloba in Gibanja Svoboda pa je bil isti obisk prikazan kot del strankarske kampanje, objave pa so vključevale kampanjski avtobus in Golobovo srečanje s podporniki.
Isti dogodek je tako dobil dve politični identiteti. Na vladnih kanalih je Golob opravljal funkcijo predsednika vlade, na strankarskih pa je nastopal kot kandidat in vodja kampanje. Vladni obisk in strankarska dejavnost sta se zlila v eno, pri čemer ni več jasno, kateri del je plačala država in katerega politična stranka. Obstaja utemeljen sum, da stranka ni prispevala niti centa.
Prav pri predsedniku vlade je takšno prepletanje posebej občutljivo. Njegove uradne obiske spremljajo kabinet, protokol, varovanje, službeni prevozi, sodelovanje ministrstev ter delo javno plačanih komunikacijskih služb. Če se v tak obisk vključijo kampanjski avtobus, strankarski podporniki in vsebine za strankarske profile, ni dovolj samo vprašati, kdo je plačal avtobus. Preveriti je treba, kdo je pripravil celoten program, izbral kraje, organiziral udeležence, izdelal fotografije in odločil, kako bodo uporabljene.
Han ni izjema: iz državnega proračuna za politično korist
Podoben primer je OVSE zaznala pri Matjažu Hanu. Njegov obisk Univerze v Mariboru 11. marca 2026 je ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport na Facebooku predstavilo kot ministrov uradni terenski obisk. Socialni demokrati pa so isti dogodek na svoji spletni strani prikazali kot dejavnost predsednika stranke in kandidata.
Na ministrskem kanalu je bil Han član vlade, na strankarskem predsednik SD in kandidat. Minister ima zaradi funkcije dostop do institucij, protokola in medijske pozornosti, ki ga drugi kandidati nimajo. Ko stranka uradno organizirani obisk uporabi kot kampanjsko dejavnost svojega predsednika, mora biti jasno, kdo je plačal nastalo politično korist.
Če je ministrstvo organiziralo obisk, pripravilo fotografije in pridobilo medijsko pozornost, SD pa je vse to uporabila v kampanji, je stranka dobila stvarno korist. Ta obstaja tudi, če denar ni bil nakazan in račun ni bil izstavljen. Vredna je najmanj toliko, kolikor bi morala stranka plačati za organizacijo primerljivega dogodka, dostop do institucije, fotografa, snemalca in distribucijo vsebine.
Alenka Bratušek, zvezda slovenske politične korupcije
Najizrazitejši primer pa je Alenka Bratušek, v zadnjih letih zvezda slovenske politične korupcije. OVSE je dokumentirala, da je ministrica 18. marca 2026 na odprtju nove cevi predora Karavanke nastopila v vlogi ministrice. Gibanje Svoboda je isti dogodek na svoji spletni strani in na Facebooku predstavilo kot strankarski dosežek, Bratuškovo pa označilo hkrati kot ministrico in kandidatko.
Odprtje velikega državnega projekta štiri dni pred volitvami ima tako očitno promocijsko vrednost, še bolj problematična pa je strankarska prisvojitev projekta. Karavank ni financiralo Gibanje Svoboda. Predora niso zgradili strankini aktivisti, temveč projektanti, izvajalci in delavci, plačan pa je bil z javnim denarjem. Projekt se je pripravljal in izvajal skozi več vladnih obdobij.
Ministrica ima pravico predstaviti delo, za katero je politično odgovorna. Toda državni projekt ne more samodejno postati dosežek politične stranke, še zlasti če stroški otvoritve, produkcije in promocijskega gradiva niso vključeni v strankarski volilni račun.
Predvolilna podoba uspeha postane še bolj vprašljiva, ko jo primerjamo s finančno zgodovino Karavank. Pogodba za gradnjo slovenskega dela druge cevi je bila leta 2020 sklenjena s turško družbo Cengiz, začetna pogodbena vrednost pa je znašala približno 98,5 milijona evrov brez DDV.
Do poletja 2025 je Alenka Bratušek skrojila več aneksov. Prvi, drugi in četrti naj bi bili pokriti iz pogodbene rezerve, tretji in peti pa sta vrednost projekta dodatno povečala. Peti aneks je dela podražil za približno 8,9 milijona evrov, skupna pogodbena vrednost pa je narasla na približno 114,5 oziroma 115 milijonov evrov brez DDV. Podaljšal se je tudi rok gradnje.
Govoranca Bratuškove je takrat seveda prekrila finančno zgodovino projekta. Volivec vidi ministrico v dokončanem predoru, ne vidi pa pogodb, dodatnih milijonov in razlogov za zamude. Bratuškova je svetilnik politike navideznih uspehov, s promocijo na proračunske stroške si kupuje lepo medijsko podobo, vsi zapleti in korupcijska praksa pa ostanejo zakopani v kakšnem predoru – kar bomo v prihodnje raziskovali in odkopavali. Navedba Vesne Vuković o domnevnih 2,5 milijona evrov z drugega tira za podkupovanje Alenke Bratušek razkriva sum, ki sega v samo jedro njenega političnega delovanja, obtožba Vukovićeve pa je takšne teže, da bi morala sprožiti široko kriminalistično preiskavo, ne pa izginiti v predoru političnega in medijskega molka.
Leva politična elita uveljavlja prakso, po kateri datum politične slovesnosti ni nujno povezan z dejanskim tehničnim mejnikom. Zato bi morala vlada pri odprtju pred volitvami razkriti, kdaj in zakaj je bil določen prav 18. marec, katere druge možnosti so bile obravnavane ter ali je bil termin usklajen s kampanjo Gibanja Svoboda. Draga predvolilna burleska z naslovom Peljemo se mi po drugem tiru, vključno z banalnim fotografiranjem Goloba in Bratuškove na lesenih stopnicah, prislonjenih ob vagon, v tem poročilu ni zabeležena. Tudi tega političnega spektakla se bo zato treba v prihodnje lotiti temeljito – do zadnje decimalke.
Infrastrukturna odprtja po vzoru avtoritarnih oblasti
Ravnanje slovenske tranzicijske levice ob letošnjih volitvah spominja na prakso, ki jo poznamo tudi iz držav z avtokratskimi oblastmi. Na kratko poglejmo nekaj primerov, po katerih so se zgledovali Golob, Bratuškova in Han. Turška vlada je aprila 2023, manj kot tri tedne pred predsedniškimi in parlamentarnimi volitvami, odprla hitro železniško progo Ankara–Sivas. Prometni sindikat je opozoril, da signalnovarnostni sistem na delu proge še ne ni dokončan in da je bila proga odprta zaradi volilnih potreb. Oblast je hkrati napovedala mesec dni brezplačnih voženj.
Recep Tayyip Erdoğan je že leta 2014 približno dva tedna pred predsedniškimi volitvami odprl hitro povezavo med Istanbulom in Ankaro, čeprav celotna načrtovana povezava še ni bila dokončana. Reuters je dogodek neposredno povezal z Erdoğanovo predvolilno predstavitvijo velikih infrastrukturnih projektov.
V Srbiji je tako imenovana funkcionarska kampanja, katere osrednji obraz je že vrsto let predsednik Aleksandar Vučić, dobila tako velike razsežnosti, da zakon v obdobju pred volitvami omejuje medijsko poročanje o odpiranju cest, avtocest, železniških prog, mostov, tovarn, bolnišnic in drugih infrastrukturnih oziroma javnih objektov, kadar na takšnih dogodkih nastopajo javni funkcionarji. Toda OVSE/ODIHR je tudi ob parlamentarnih volitvah leta 2023 ugotovil, da je Vučić, čeprav sam ni bil kandidat, izrazito prevladoval v kampanji, vladajoča Srbska napredna stranka pa je zaradi prepletanja državnih funkcij, javnih sredstev in naklonjenega medijskega poročanja uživala sistemsko prednost. Primerjava s slovensko prakso se ponuja sama: tudi pri nas so bila uradna odprtja in predstavitve državnih infrastrukturnih projektov uporabljena za brezplačno predvolilno promocijo vladajočih strank. Razlika je predvsem v obsegu in intenzivnosti, mehanizem pa je podoben: država plača dogodek, funkcionar pobere politični učinek, mediji pa uradno dejavnost prenesejo kot novico, ne kot plačano volilno kampanjo.
Država kot vzporedni volilni štab
Politične koristi takšnih dogodkov ni mogoče natančno prevesti v število pridobljenih glasov. Mogoče pa je ugotoviti, kaj vladajoča stranka prejme. Dobi brezplačno prizorišče, ekskluziven dostop do javnega projekta, avtoriteto državne funkcije, profesionalno izdelane fotografije in videoposnetke ter medijsko pozornost, ki je opozicijska stranka ne more doseči pod enakimi pogoji.
Enostavno in jasno je: uradno odprtje mediji obravnavajo kot novico. Strankarski shod bi obravnavali kot kampanjski dogodek ali pa mu ne bi namenili enake pozornosti. Če oblast kampanjo predstavi kot opravljanje državne funkcije, tako pridobi tudi uredniški prostor, ki ga ni treba kupiti.
Hkrati si prisvoji projekt, ki se je gradil več mandatov. Drugi tir, Karavanke, železniške postaje in drugi veliki projekti so financirani z javnim denarjem ter so rezultat dela številnih institucij in vlad. Ob odprtju pa aktualni minister stopi pred kamere in projekt predstavi kot dosežek svoje stranke – kar glede na moralno ozadje Bratuškove niti ni kakšno presenečenje.
Ugotovitve OVSE so nadvse pomembne, saj razkrivajo, da so Golob, Bratuškova in Han državo uporabljali kot vzporedni volilni štab. Država je zagotovila prizorišče, protokol, varovanje, snemalce, fotografe in medijsko zgodbo. Stranka je tej zgodbi dodala svoj logotip in fotografijo kandidata, račun pa smo plačali vsi davkoplačevalci.
Prikrito financiranje iz javnih sredstev?
Dokler ne bodo razkriti vsi stroški teh dogodkov, komunikacija med ministrstvi, javnimi podjetji in strankarskimi volilnimi štabi ter način, kako so stranke uporabljale posnetke, fotografije in izjave, lahko utemeljeno trdimo, da so Golob, Han in Bratuškova državni proračun uporabili za promocijo svojih strank. Treba je ugotoviti, kdo je dogodke načrtoval, kdo je določal čas njihove izvedbe, kdo je pripravljal scenarije in sezname govorcev ter ali je bilo njihovo umeščanje tik pred volitve usklajeno s potrebami kampanje. Razkriti bi morali tudi stroške prevozov, varovanja, tehnične izvedbe, snemanja, fotografiranja, oglaševanja in dela javnih uslužbencev ter izračunati tržno vrednost medijske izpostavljenosti, ki so jo politiki in njihove stranke dobili brez nakupa oglasnega prostora. Ključno je vprašanje, ali so bile fotografije in posnetki, ustvarjeni z javnim denarjem, pozneje uporabljeni na strankarskih profilih, v oglasih in drugih predvolilnih vsebinah ter ali je bila ta korist prijavljena med stroške kampanje. Če je država plačala dogodek, logistiko in produkcijo, stranke pa so brezplačno pobrale politični in medijski učinek, govorimo o prikritem financiranju kampanje z javnimi sredstvi. Prav zato bi morali računsko sodišče, Komisija za preprečevanje korupcije in volilni nadzorni organi ugotoviti tudi, kolikšna je bila konkretna finančna in politična korist za Svobodo in SD.
Misijo vodila Helga Stevens
Ocenjevalno misijo OVSE/ODIHR je vodila Helga Stevens, belgijska pravnica, nekdanja članica belgijskega senata in Evropskega parlamenta ter članica svetovalnega odbora ODIHR; pred tem je vodila tudi ocenjevalno misijo ODIHR ob britanskih volitvah leta 2024. Poleg Helge Stevens so bile v misiji še tri mednarodne strokovnjakinje iz treh drugih držav članic OVSE, katerih imena in države, iz katerih prihajajo, v končnem poročilu niso navedeni. Misija je bila v Sloveniji od 4. do 26. marca 2026, sedež je imela v Ljubljani, obiskala pa je tudi Domžale, Grosuplje, Litijo in Škofjo Loko. Skupina se je osredotočila predvsem na volilno zakonodajo, delo pristojnih institucij, predvolilno kampanjo, uporabo javnih funkcij in državnih sredstev, financiranje kampanje, medije, spletno politično oglaševanje ter morebitne hibridne in tuje vplive. Članice misije so se pogovarjale tudi s predstavniki državnih ustanov, volilnih komisij, sodstva, političnih strank, kandidatov, medijev, nevladnih organizacij, akademske skupnosti in diplomatskih predstavništev. Deli poročila so zapisani kot neposredne ugotovitve misije, drugi pa kot stališča, pomisleki ali opozorila slovenskih sogovornikov.
