Piše: mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist
Levičarska gibanja in ideologije privlačijo ljudi temnih osebnosti in ljudi z duševnimi motnjami. Ker so bile levičarske ideologije pretvorjene v novodobne sekularne religije, so odlično leglo za odklonske osebnosti t. i. temne tetrade, ki so narcisisti, psihopati, sociopati in sadisti, ljudje z oportunistično osebnostjo torej in s pomanjkanjem empatije.
Ljudje, ki imajo leva politična prepričanja, seveda niso vsi osebnosti t. i. temne tetrade in prav tako ne ljudje s psihičnimi motnjami. Na drugi strani je tudi med desničarji dosti ljudi, ki imajo težave z duševnim zdravjem. Res pa je, da so bile izvedene znanstvene študije, ki kažejo, da imajo ljudje, ki podpirajo leve politične ideologije, v povprečju večje težave z duševnim zdravjem, kot jih imajo tisti, ki podpirajo desne politične ideologije. Ena od znanstvenih razlag (ki prihajajo s politične levice), zakaj naj bi bilo to tako, je v tem, da so ljudje, ki so politični desničarji, v večjem odstotku religiozni in je posledično njihovo duševno zdravje zato na neki način zaščiteno, ker najdejo osebnostno stabilnost v pripadnosti religiji, medtem ko za levičarje, ki naj bi bili v večji meri ateisti, to ne drži. Argument je smiseln in vsaj delno pojasnjuje to razliko v duševnem zdravju, a za večjo mentalno stabilnost desničarjev obstajajo tudi drugi razlogi. Niso namreč vsi desničarji religiozni in niso vsi levičarji ateisti. Poleg tega imajo težave z duševnim zdravjem tudi ljudje, ki so religiozni. Resnični vzrok, zakaj imajo desničarji boljše duševno zdravje, je v razlikah med desno in levo ideologijo, za katero se eni in drugi odločijo.
Nove leve ideologije privlačijo oportuniste …
Narava desnih ideologij je takšna, da privlači duševno stabilnejše in navsezadnje tudi razumne ljudi. Na drugi strani pa je narava levih ideologij takšna, da po eni strani bolj privlači osebnostno nestabilne ljudi, ki imajo pogosto težave z duševnim zdravjem, po drugi pa privlači tudi oportunistične osebnosti s pomanjkanjem empatije do ljudi: v tem primeru gre predvsem za narcisiste, psihopate, sociopate in sadiste. Zakaj je to tako? Desne ideologije so nekoč imenovali konservativne, leve ideologije pa progresivne. Konservativnost je v časih, ko ljudje še niso živeli v družbeno nestabilnem narobe svetu, kot ga poznamo danes, pomenila ohranjanje statusa quo in/ali dopuščanje le majhnih in kontroliranih sprememb. To pa je okolje, ki ne privlači oportunistov, ki bi se radi okoristili z revolucijami, ki stanje družbe čez noč postavijo na glavo. Nič nenavadnega ni, da je jugoslovanski komunist Moša Pijade na prvem zasedanju Avnoja med komunistično revolucijo, ki se je zamaskirala v narodnoosvobodilni boj, govoril o »velikem ropu« komunistov. Leve ideologije zahtevajo korenite spremembe, in to čez noč, zato so naravni magnet in izgovor za sociopate in druge temne osebnosti, ki rušijo družbo predvsem zaradi osebnega koristoljubja, kot je bilo to pri veliki večini komunističnih vodstev, ki so se najprej s prijateljskim ognjem in drugače znebila idealistov v lastnih vrstah, da ni bilo več nikogar, ki bi jim onemogočal plenjenje za osebno okoriščanje po zmagi v komunističnih revolucijah.
… in so magnet za bolne oz. šibke osebnosti
Na drugi strani pa leve ideologije niso privlačne samo za oportuniste, ki bi se radi materialno okoristili. Goreči levičarski aktivisti so pogosto tudi navidezno veliki in nesebični pravičniki, ki bi radi rešili ves svet in svoje ideje vsilili vsem drugim. V resnici pa gre za take in drugačne narcisiste, ki v politični zmagi iščejo potrditev iluzije lastne grandioznosti. Pri osebnostih temne triade, med katerimi so najbolj znani narcisisti in psihopati, velja, da gre za ljudi, ki verjamejo, da so nezmotljivi in zaradi svoje lastne veličine, o kateri ne dvomijo, upravičeni do tega in onega. Kaj je torej boljšega za take ljudi, kot da v zavetju levih radikalnih ideologij vsemu svetu pridigajo o tem, kako mora celo človeštvo nehati uporabljati fosilna goriva ali pa da morajo biti pripadniki nebelih ras zdaj brezpogojno privilegirani, ker so bili v preteklosti (dozdevno) zatirani s strani bele rase. Prebujenstvo (wokeizem) je kot naročeno za osebnosti temne triade, ki lahko brez zavor zadovoljijo oz. izživljajo svoje nagone, in to ob tem, da žanjejo javno hvalo, namesto da bi jih zaradi njihovega nehumanega početja razsodna družbena večina stigmatizirala. V svetu zdaj vladajoče politike in osrednjih medijev Zahoda, ki so oboji nasedli prebujenstvu, uspevajo različni levičarski politični aktivisti, ki so pogosto, a ne izključno, ljudje, ki mislijo, da so pomembni in vredni več od drugih oz. da je njihovo mnenje pomembnejše od mnenja drugih. To bi lahko rekli za številne zagovornike radikalnega feminizma in kritične rasne teorije ter radikalne aktiviste, ki so samooklicani voditelji skupnosti LGBT+. Mnogi neomarksisti in anarhisti kot samooklicani revolucionarji razglašajo, da bodo rešili človeštvo pred trpljenjem v sponah kapitalizma (čeprav je prav kapitalizem tudi njim omogočil materialno blaginjo, kakršne zgodovina prej še ni poznala), a gre pri njih predvsem za to, da fantazirajo o moči, uspehu in lastni privlačnosti. Številni moderni podnebni aktivisti, ki grmijo proti ogljikovem dioksidu, ki je na tem svetu plin življenja, pričakujejo, da jih bodo ljudje ves čas hvalili in jih občudovali ter jim nikoli nasprotovali. Pogosto kažejo svoje (včasih vidno zaigrane) emocije in dramatizirajo, da bi pridobili pozornost. Mnogi demokratični socialisti zavidajo drugim in to svojo osebnostno nevrlino poskušajo »prodati« javnosti kot vrlino, ker se zavzemajo za pravičnost, čeprav je v njih zgolj preprost egoistični interes, da bi odvzeli tistim, ki imajo to, česar oni nimajo. Vsem radikalnim levičarskim aktivistom je skupno to, da govorijo udarno, a prikažejo le malo ali nič neizpodbitnih dokazov, ki bi podpirali to, kar trdijo. Na drugi strani je povprečni slepi sledilec levih ideologij šibka in negotova osebnost, na katero zelo enostavno vplivajo drugi – v svinčenih komunističnih časih so totalitarni oblastniki takim lahkovernim sledilcem rekli »koristni idioti«.
Slabo stanje civilizacije poslabšuje duševno zdravje
Svetovno ugledna in nagrajena socialna psihiatrinja Savita Malhotra je objavila študijo, v kateri trdi, da je zdajšnja civilizacija v mnogih pogledih prišla v nasprotje z biološkim ciljem preživetja človeške vrste. Civilizacije so si od nekdaj prizadevale za preživetje ljudi, daljšo življenjsko dobo, družbeni razvoj, umirjeno življenje in individualni razvoj. Vzporedno z evolucijo civilizacije se po besedah Malhotre dogaja tudi evolucija možganov, ki se morajo ves čas prilagajati in reorganizirati zaradi civilizacijskih sprememb. Zato ima civilizacija velik vpliv na razvoj možganov in duševno zdravje. Ker je moderna civilizacija izgubila kompas, ki kaže v smeri preživetja človeštva, zdaj prihaja do škode za razvoj možganov pri številnih posameznikih, ki so se v tej civilizaciji rodili. Neustrezen razvoj sodobne civilizacije je tako postal dejavnik tveganja za posameznike, katerih duševno zdravje je zaradi tega potencialno ogroženo.
Z rušenjem stoletne oz. tisočletne tradicije zahodne civilizacije in posledično z revolucionarnim preoblikovanjem civilizacije so leve ideologije in njihova dominacija v zadnjem času odločilno pripomogle k temu, da ima dandanes vse več posameznikov težave z osebnostno stabilnostjo in duševnim zdravjem. Taki poškodovani oz. deformirani posamezniki se potem pogosto oprimejo teh levih ideologij – ne vedoč, da so v resnici njihove žrtve.
