19.4 C
Ljubljana
ponedeljek, 24 junija, 2024

Projekcija kot vir konfliktov – standarden način delovanja slovenske levice v škodo desnice

Piše: Mag. Tadej Ian 

V prispevku govorimo o nevrotični projekciji v psihologiji. Gre sicer v prvi vrsti za pojav na ravni posameznika, ki pa je, kot kaže, v slovenski politični kulturi postal patološko množičen in je celo ugrabil politični sistem. Projekcija je postala standarden način delovanja slovenske levice v škodo slovenske desnice.

Nevrotična projekcija je v psihologiji eden od obrambnih mehanizmov, ki jih uporabljajo psihično labilni ljudje, da pred samimi seboj izpadejo boljši, kot so, in tako preprečijo eksistenčno krizo. Gre v bistvu za način, kako živeti, ne da bi se soočili z realnostjo, ki se tistim, ki projekcijo uporabljajo, zdi preveč boleča, da bi jo prenesli. V osnovi gre pri projekciji za beg oz. skrivanje pred samim sabo.

Tisti, ki izvaja projekcijo, pripisuje drugim ljudem hotenja, težnje, vzgibe, želje, misli itd., ki se njemu zdijo preveč negativni, zavrženi, nehumani, škodljivi itd., da bi jih lahko sprejel kot svoje in si jih priznal. V praksi to poteka tako, da tisti, ki je nasilen, nasilnost pripisuje drugim (čeprav sploh niso nasilni), medtem ko sebi in drugim pojasnjuje, da se on samo brani. Tisti, ki je netoleranten, netolerantnost pripisuje drugim (čeprav sploh niso netolerantni) in trdi, da se on s svojo netolerantnostjo samo bori proti negativcem, ki so zavrženi in si česa drugega kot netolerantnosti niti ne zaslužijo. Tisti, ki si želi nad soljudmi vzpostaviti diktaturo, sebi in drugim pojasnjuje, da imajo tisti, nad katerimi hoče vzpostaviti diktaturo, težnje, da bi nad njim vzpostavili diktaturo in da se on z vzpostavitvijo lastne diktature samo brani (čeprav njegovi nasprotniki diktature nad njim sploh ne želijo vzpostaviti).

Projekcija je modus operandi slovenske levice

Desnici so očitali, da ji ni mar za vodo, medtem ko sami ogrožajo pitno vodo za celotno ljubljansko območje. Na sliki dela na kanalu C0. (Foto: STA/Daniel Novakovič)

V Sloveniji so komunisti v letih 1941–nje1945 izvajali komunistično revolucijo. Komunistična revolucija je vedno nasilna in do številnih (večinoma nedolžnih) posameznikov nepravična, če že ne brutalna, kruta in zanje katastrofalna. Dokler so bili na Slovenskem komunisti trdno v sedlu oblasti, se o negativnih posledicah revolucije javno ni govorilo, ker zmagovalec pač vedno piše zgodovino. Ko pa je prišlo do osamosvojitve Slovenije in s tem uvedbe demokratične politične ureditve in tržnega gospodarstva, je postalo nazorno očitno, da je bila razvojno gledano komunistična revolucija v Sloveniji napaka ter nekaj popolnoma nepotrebnega in dolgoročno škodljivega za Slovenijo. Ko je to postalo jasno, so nekdanji oblastniki oz. njihovi politični potomci intenzivno začeli z uvedbo vsaj dveh strategij, katerih namen je bil njihova ohranitev ugleda in s tem možnost pridobivanja glasov na demokratičnih volitvah. Prva strategija je bila idealizacija preteklosti in s tem povezano pretiravanje pomena odpora proti okupatorju (NOB), ki je bil bolj ali manj krinka za komunistično revolucijo. V skladu s tem narativom Slovenci brez NOB sploh ne bi preživeli oz. imeli svoje države, kar je seveda nesmisel, saj bi sile osi izgubile drugo svetovno vojno tudi v primeru, če v Sloveniji ne bi počila niti ena partizanska puška. Slovenija bi v najslabšem primeru še naprej obstajala vsaj kot Dravska banovina v okviru Kraljevine Jugoslavije, kot je tudi pred drugo svetovno vojno. Druga strategija pa je bila točno tisto, o čemer govori ta prispevek: nevrotična projekcija svoje lastne negative v političnega nasprotnika (ki je v tem primeru slovenska desnica) z namenom njegove demonizacije.

Slovenska politično nezdrava družba

Kot smo zapisali, je projekcija obrambni mehanizem slabičev, ki si ne upajo soočiti se s samimi seboj. Dokler gre za dogajanje na ravni posameznika, to ni težava, saj je bolje, da posameznik uporablja projekcijo, kot pa da denimo zapade v depresijo ali celo samomorilnost – tako torej projekcijo uporablja kot tehniko lastnega preživetja. Težava pa nastane, ko v družbi projekcija postane množični vsakdanji način delovanja. Taka družba je namreč nezdrava in disfunkcionalna in, ja, lahko bi rekli, nevrotična. Slovenski osrednji mediji so zaradi političnega aktivizma zaposlenih in zaradi lobiranja levičarskih ozadij prevzeli projekcijo in že bolj ali manj rutinsko izvajajo demonizacijo desnice.

Slovenski desnici so ogorčeno očitali poskus prevzema Radiotelevizije Slovenija, sami pa so ga meni nič, tebi nič izvedli. (Foto: STA/Bor Slana)

Če si ogledamo nekaj primerov projekcije v slovenski politični (levi) kulturi, ne moremo mimo tega, da je sedanja vladna struktura prišla na oblast predvsem z izvajanjem projekcije. Janševi vladi so politični nasprotniki denimo očitali diktatorski poskus prevzema in uvedbe enoumja na RTV Slovenija, čeprav je šlo pri prizadevanjih prejšnje vlade samo za to, da RTV Slovenija postane uravnotežena in poroča v prid obeh političnih polov. Sedanja vlada pa je z novim zakonom o RTV izvedla prav to, pred čemer je svarila slovensko javnost v času prejšnje vlade. Drugi zelo zgovoren primer je odnos do vode. V času prejšnje vlade je leva opozicija očitala vladajočim neskrben odnos do vode kot nacionalnega bogastva, zdaj pa bo sedanja leva vlada dovolila postavljanje sončnih in vetrnih elektrarn na vodovarstvenih območjih, da o tem, da nihče od sedanjih vladajočih ne ustavi graditve škandaloznega kanala C0 nad ljubljanskim vodnim zajetjem, niti ne govorimo. Slovenska levica je od nekdaj grmela, da jo bo želela slovenska desnica utišati, ko bo prevzela oblast, a vendar so prav levičarji tisti, ki poskušajo ukiniti svobodo govora in poskušajo z različnimi prijemi znova uvesti verbalni delikt, ki je dobro znan iz svinčenih časov državnega socializma pred letom 1990. In še bi lahko naštevali, saj je podobnih primerov projekcije slovenske politične levice v škodo slovenske politične desnice ogromno. Še srditeje projekcijo izvaja radikalni del slovenske levice, ki koketira oz. od mrtvih obuja ter na novo preoblači radikalne leve ideologije iz 19. in 20. stoletja. Razlika med »zmerno« in radikalno slovensko levico je namreč v tem, da prva deluje tako, kot deluje, predvsem zaradi političnega kruhoborstva, druga pa si želi (trajno) ideološko in politično transformacijo slovenske družbe v smeri razvojne slepe ulice, saj bi rada ponavljala ideološke radikalno leve družbenopolitične eksperimente, ki so v zgodovini prav vsi katastrofalno propadli.

Politična projekcija pomeni konfliktnost

Politična projekcija je laž. Gre za projekcijo lastnih napak in pomanjkljivosti v druge. Če se nasprotna stran brani, tisti, ki izvaja projekcijo, odgovori še bolj srdito oz. agresivno. Gre za eskalacijo konfliktnosti, ki ni le družbeno disfunkcionalna, pač pa tudi nevarna, saj – če že drugega ne – onemogoča blaginjo. Blaginja se lahko namreč razvije le v primeru, če je politična kultura v neki državi racionalna. Projekcija pa je kajpak popolnoma iracionalno početje, saj gre za življenje v iluziji. Lahko bi rekli, da se jedro slovenske levice zaradi patološke uporabe projekcije obnaša nevrotično. Dokler ne bo večina slovenskih volivcev te nevrotičnosti zaznala in se odločila, da je ima dovolj, Slovenije ne čaka nič dobrega. Zdravi in močni posamezniki sami sebe sprejmejo takšne, kakršni so – z vsemi dobrimi in slabimi lastnosti ter tako dojemajo in sprejemajo tudi druge. Le tako se lahko stkejo zdravi odnosi, ki ni nujno, da so le harmonični, pač pa so lahko tudi tekmovalni, vendar na neki normalni in zdravi ravni. Posamezniki, ki pa so slabiči in samih sebe ne sprejemajo takšnih, kakršni so, ter zato, da bi jim bilo življenje lažje, demonizirajo druge, nikoli ne morejo vzpostaviti zdravega odnosa. Za slovenski nacionalni razvoj oz. napredek ter blaginjo je nujno, da slovenska politična kultura postane zdrava oz. racionalna ter da v Sloveniji nehamo s politično nevrotičnostjo.

Opomba: intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine