Piše: Sara Bertoncelj (Nova24tv)
Upravno sodišče Republike Slovenije je v Sodbi v imenu ljudstva št. I U 536/2015-10 z dne 19. 11. 2015 potrdilo stališče, da državljan, ki se znajde pred sodnikom, ne more oziroma ne sme vedeti, ali ima sodnik veljavno opravljen pravosodni izpit – sodnica Petra Stanonik Bošnjak je bila mnenja, da pravosodni izpit ni neposredno povezan z opravljanjem sodniške funkcije – pa čeprav je izpit pravzaprav pogoj za opravljanje sodniške funkcije. Dostop do spisov pa je poleg ministrstva za pravosodje zavrnila tudi takratna informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar – češ da naj bi dokumenti vsebovali osebne podatke. Videti je, da diploma oziroma pravosodni izpit Branka Masleše ni prvi primer, ko je praktično nemogoče priti do verodostojnih dokumentov, ki jih pred javnostjo očitno skrivajo tudi nekateri državni organi. Ali pa morda niti ne obstajajo.
Že pred leti so se pojavili dvomi, da imajo vsi sodnice in sodniki zakonito opravljen pravosodni izpit – tako je državljan Rade Stanić želel pridobiti vpogled v spise o pravniškem državnem izpitu za več sodnikov višjega sodišča v Ljubljani. Zanimal ga je tudi pisni del naloge, torej ali je kandidat nalogo napisal sam in ali je pri tem uporabil podatke iz konkretnega primera, o katerem je pisal nalogo. Na izpitu je namreč treba v pisnem delu spisati sodbo v konkretnem, že rešenem sodnem primeru. A se mu je pri njegovi zahtevi zalomilo – med drugim je bila tudi takratna informacijska pooblaščenka nasprotnega mnenja kot sedanja. Mojca Prelesnik je bila namreč pred kratkim jasna, naj Vrhovno sodišče glede diplome Branka Masleše na vprašanja medijev odgovori v sedmih dneh in dodala, da imajo 20 dni časa, da pokažejo dokumente o diplomi in pravosodnem izpitu.
Aleš Primc je pred leti pisal, da je državljan najprej zaprosil za vpogled na Ministrstvu za pravosodje. To je njegovo zahtevo zavrnilo zaradi varovanja osebnih podatkov. Stanič se je nato pritožil informacijski pooblaščenki, ki je bila v tistem času Nataša Pirc Musar, ki pa je prav tako zavrnila dostop do teh spisov. Na koncu je vložil tožbo še na Upravno sodišče – to pa je v celoti pritrdilo Ministrstvu za pravosodje in Pirc Musarjevi. “Dokler Ministrstvo za pravosodje, informacijski pooblaščenec in Upravno sodišče ne bodo dovolili vpogleda v spise o opravljenih pravosodnih izpitih, bo ostal utemeljen sum in dvom vsake državljanke in državljana, da mu ne sodi sodnik, ampak goljuf. S tem se dela neizmerna škoda vsem poštenim sodnicam in sodnikom, ki so pošteno opravili izpit. Državljanke in državljani imajo pravico vedeti, da jim ne sodijo “sodniki” goljufi. To je temeljni pogoj za zaupanje v pravosodni sistem,” je zapisal Primc.
Sodišče se je v celoti strinjalo z razlogi, ki jih je toženka navedla za svojo ugotovitev, da gre pri informacijah, ki jih zahteva tožnik, za varovane zasebne podatke, ki niso neposredno povezani z opravljanjem javne funkcije in zato niso dostopni javnosti. Tako je Upravno sodišče – senat so sestavljali Petra Stanonik Bošnjak, Andrej Kmecl in Lara Bartenjev – v upravnem sporu o tožbi zoper odločbo informacijskega pooblaščenca odločilo, da se tožba zavrne. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Ministrstva za pravosodje, s katero je slednje v okviru odločanja o dostopu do informacij javnega značaja zavrnilo njegovo zahtevo za dostop do spisov o pravniškem državnem izpitu za več sodnikov Višjega sodišča v Ljubljani.
Šlo naj bi za varovane osebne podatke, ki neposredno niso povezani z opravljanjem javne funkcije sodnikov
Zahtevani dokumenti – med drugim je šlo tudi za pisni test in mnenja mentorjev o delu sodniških pripravnikov – naj bi vsebovali osebne podatke, kot so rojstni podatki, ocena pravosodnega izpita, delovna doba in pretekle zaposlitve – za kar pa po mnenju sodišča ni bilo pravne podlage za njihovo posredovanje javnosti. Organ je zavrnil tudi dostop do podatkov o opravljanju pripravništva. “Gre za varovane osebne podatke, ki neposredno niso povezani z opravljanjem javne funkcije sodnikov. Ko so tu dokumenti nastali, osebe, na katere se nanašajo, še niso opravljale javne funkcije,” so zapisali, ob tem pa je toženka poudarila, da k opravljanju PDI lahko pristopi vsak, ki izpolnjuje zakonske pogoje. “Dokumenti, ki pri tem nastanejo, niso prosto dostopni, ker vsebujejo številne osebne podatke,” so še odločili.
Tožnik uspeha v postopku ni nikoli pričakoval – gre za po vzoru Zveze komunistov politično enako misleče ljudi
Tožnik se z odločitvijo ni strinjal in je med drugim tudi navedel, da razpolaga z dokumentacijo, ki kaže na to, da številni slovenski sodniki PDI v resnici niso opravljali sami. Pisne izpitne naloge naj bi jim namreč izdelali drugi. Zato je pač želel izvedeti, kdo mu sodi v postopku – a mu Ministrstvo za pravosodje ni dovolilo vpogleda v celotne spise o PDI za navedene sodnike. “Uspeha v postopku ni nikoli pričakoval, ker se zaveda, da ima opravka s skupino ljudi, ki so med seboj sorodniki, prijatelji, sošolci in po vzoru Zveze komunistov politično enako misleči,” je zabeleženo v obrazložitvi in dodano, da ti ljudje nimajo nobenega interesa dognati resnice o goljufijah v slovenskem pravosodju. Gora zakonov in predpisov očitno služi le prekrivanju pravosodnih kriminalcev pri izvajanju pravosodnega kriminala in korupcije.
Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri razlogih izpodbijane odločbe in predlagala sodišču, naj tožbo zavrne, medtem ko je tožnik vztrajal, da odločanje na podlagi slovenske zakonodaje o pravnih razmerjih oziroma pravosodnih izpitih, ki so nastala v času obstoja Jugoslavije, pomeni retroaktivno uporabo te zakonodaje. Zaradi nasprotovanja njegovi zahtevi do vpogleda je tožnik tudi za toženo stranko menil, da nima zakonito opravljenega pravosodnega izpita – podatke je zahteval tudi zanjo. Sodišče je ugotovilo, da tožba ni utemeljena in se je, kot že rečeno, v celoti strinjalo s toženko. Pritožba zoper to sodbo po prvem odstavku 37. člena ZUS-1 ni bila dovoljena.
To je tako še en prikaz, kako se akterji slovenskega pravosodnega sistema med seboj zaščitijo, ko je to očitno potrebno. Pred kratkim smo se na Okrožno sodišče v Ljubljani obrnili tudi s podobnim vprašanjem glede sodnice Jasmine Trklje. Dobili smo namreč podatek, da naj bi omenjeno sodnico v Slovenijo v devetdesetih letih pripeljal Masleša, bolj bistvena informacija pri tem pa je ta, da je tako kot Masleša tudi ona opravljala pravosodni izpit v BIH in da obstaja velika verjetnost, da je v Sloveniji neveljaven. Kar pomeni, da je potemtakem nezakonita sodnica. Na okrožno sodišče smo torej poslali vprašanja in prošnjo za podatke o opravljenem pravniškem državnem izpitu, prejeli pa le skop odgovor: “Odgovarjamo, da je sodnica Jasminka Jaša Trklja leta 1987 v takratni državi SFRJ opravila pravniški državni izpit, takrat imenovan pravosodni izpit.”
