Ko se je premier Marjan Šarec v ZDA slikal z Donaldom Trumpom in Melanijo, se je šef svetovne velesile znašel pod plazom obtožb, da zlorablja položaj. Opozicijski demokrati so ga v kongresu celo uradno obtožili. Na ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskija je menda pritiskal, da bi iz Ukrajine očrnili Joa Bidna. Biden se trudi, da bi postal Trumpov tekmec na predsedniških volitvah, ki se naglo bližajo. Trumpova verzija je povsem drugačna.
Za dogajanje v ZDA, kjer je bil Zelenski prava zvezda posnetkov s Trumpom, Šarec ni kriv. Je pa za slovensko, kjer so sumi zlorab po pisanju medijev tudi velikanski, le političnih strank je tukaj več, glavni igralci, ki nam jih mediji slikajo, pa se zdijo sumljivo nenavadni.
Za Donalda Trumpa nam predstavljajo celo novinarja Bojana Požarja. Ta menda oblastno zlorablja državna podjetja, ki mu bogato financirajo kampanje in medijsko kariero, so nam zadnji teden slikali največji mediji v državi. Lep del jih je v državni lasti ali v lasti z oblastjo povezanih tajkunov.
A Požar komandira v državi?
Da imamo premiera Šarca in kup strank, ki imajo res oblast, je bilo v zgodbah nekoliko skrito. Še bolj pa, da Požar v resnici nima nobene oblasti. Se pa premier Šarec, ki jo ima, dobro zaveda, kako koristno je lahko vodenje vlade, kar je dokazal že lani s pozivom direktorjem državnih podjetij, naj premislijo, kaj financirajo v medijih, s katerim je podprl kampanjo Doma Saviča, ki so ga motili oglasi Telekoma na Novi24TV.
Savič je s kampanjo proti sovražnemu govoru takrat navduševal del politikov na oblasti in medijev, ker je sporočal, da je prav, da se opozicijskih medijev ne financira. Tega je del elite vajen iz titoističnega socializma, da o Hitlerjevem nacizmu ne govorimo. Da živimo v sistemu, v katerem je opozicija nekaj normalnega in povsem normalno tudi, da ima kak medij, ki za delo potrebuje financiranje, je za tiste, ki si želijo vrnitev v preteklost, pač nenavadno.
Premierov poziv, kot se je zdaj pokazalo, ni deloval. Ali pa ni deloval v pravo smer. Državna podjetja so na veliko oglaševala pri Bojanu Požarju. Ki tudi ni čisto pravi. Ni naš. Državni in paradržavni mediji so poročali celo, da je politik Požar zlorabljal denar največjih državnih podjetij za svojo volilno kampanjo in medijske obračune s samim šefom vlade Šarcem.
Da so državna podjetja Požarju nakazovala nesorazmerno veliko denarja, je potrdil tudi predavatelj iz Fakultete za družbene vede Marko Milosavljevič, ki pa ni postregel s primerjalnimi podatki, koliko so dobili drugi. Kar bi bilo zanimivo. A za druge oblast ne objavlja številk. Hkrati nas je ob Požarju Milosavljevič presunil z opozorilom o nezdružljivosti vlog novinarja in politika “tako z etičnega kot verjetno tudi s pravnega vidika”.
Da je Požar politik, je bedarija. Požar si je lani želel postati politik, a mu je spodletelo na celo črti. Na volitvah. Ni funkcionar in nima nobene oblasti v tej državi. Ima jo Šarec, ki je nekoč kot komik delal na javni RTVS. Da Milosavljevič to spregleda, je zanimivo.
Sumljiva transparentnost le pri enem
Je pa Požar na volitvah kandidiral z lastno stranko, po porazu pa ostal novinar. A kandidiralo je za politične stranke leve sredine še cel kup znanih novinarjev iz največjih medijev. Dobili smo novo evropsko poslanko Ireno Jovevo, ki je k Šarčevi LMŠ prišla iz POPTV tik pred volitvami, dobili smo že staro poslanko SD Tanjo Fajon, ki je bila pred izvolitvijo do SDS nepristranska dopisnica RTV Slovenija iz Bruslja. Da ne govorimo o tem, da se je po volitvah kup prej neodvisnih novinarjev nenadoma zaposlilo v vladi in parlamentu. Zaradi koalicijskih strank, s katerimi so povezani, seveda. To so preprosto dejstva.
Požar je pravzaprav eden redkih, ki ni preskočil. Številni v medijih ga sovražijo. Tudi sam sem z njim v preteklosti že imel kak konflikt. Požar gre pogosto do meje, je rumen, zadnje čase pa je sprožil ali vsaj pisal o praktično vseh aferah sedanje vlade, ki so kup ministrov stale položajev. Veliki mediji so številne spregledali, kar je bilo zanje precej nerodno. Ministrov pa ni odstavljal Požar kot se včasih govori. Marjan Šarec jih je.
Nazadnje je Šarec sprejel odstop generalnega sekretarja svoje stranke Braneta Kralja, ki ga še ni zares zamenjal. Udaril pa mu je Požar še po sekretarju za nacionalno varnost, nekdanjemu obveščevalcu Damirju Črnčecu, ki je vodenje svojega zasebnega podjetja prepustil predstavnici Westinghausa v državi. V času, ko Šarec napoveduje gradnjo drugega bloka nuklearka, kar je cilj države že od časov prve vlade Janeza Janše, je to zanimiva izbira direktorice.
Nekoliko sumljivo je, da so takoj po tem iz državnih podjetij k Vladimirju Vodušku prišli podatki, koliko tam sofinancirajo Požarja. Ni pa nujno povezano le z Črnčecem, Požar ima veliko nasprotnikov.
Preostali mediji, ki imajo več denarja in novinarjev in ki so bili ob nenavadnih dogajanjih v vladi zadnje leto neopazni in komaj kaj vplivni, so zgodbo o Požarju pograbili. Večina teh medijev se sooča s hudim izgubljanjem naklad in zaupanja javnosti in s tem tudi s finančnimi težavami in ta mešanica je številne najbrž zanesla in so nam Požarja prestavili kot nekakšno oblast in velikansko medijsko silo, ki zlorablja državna podjetja za financiranje svojih volilnih kampanj in medijev. A ta zgodba velikih medijev zanesljivo ne bo rešila. Slika, ki nam jo rišejo, je namreč njihova lastna.
Višji prispevek za RTV
Požar ni glavni igralec. Požar nima velikega medija, pa tudi nima neposrednega vpliva na državna podjetja. Nekdo drug ima vse to. Oblast je Šarec in njegova koalicija petih strank, ki ji večino zagotavlja Levica. Ti imajo vpliv na delitev denarja države in državnih podjetij in tudi na številne medije.
Požarjeva neuspešna kampanje za poslanca je bila lani, obratno od tega kar pišejo mediji, slabo financirana. Bogato, glede na število volivcev, so trošile vladajoče SMC, DeSUS in SD. V uradnem in neuradnem delu. SMC in DeSUS celo denar ni pomagal. Takšna je uradna slika stroškov vseh strank in njihovih dosežkov:
Foto: Spletni časopis
Stroški kampanj pred volitvami v DZ
Očitki v medijih, da so Požarjevo kampanjo podprla državna podjetja, so bili izmišljotina na ravni Janija Möderndorferja in celo bolj rumeni kot je občasno Požar sam. So pa državna podjetja, ki jih obvladujejo kadri koalicijskih strank, gotovo oglaševala v Požarjevih medijih. Kot še v številnih.
V primerjavi s strankami, ki nam vladajo, Požar ni imel veliko možnosti v kampanji. Vladajoči so si uzakonili velike dotacije iz državnih proračunov, drugim pa prepovedali, da bi karkoli dobili od pravnih oseb na račune za kampanje ali poslovanje strank. Požarju državna podjetja na stranko ali volilni račun niso smela nakazala niti centa. Če bi, bi se ta podjetja in direktorji znašli v težavah. Doletele bi jih kazni zaradi kršitve zakona in ne le kritika, da so financirali napačnega. Ne našega.
Da je na volitvah tudi brez denarja mogoče doseči veliko, je dokazal Šarec. Ali mandat pred tem še veliko bolj Miro Cerar. Oba sta vodila prej nepomembno stranko in uspela. A podprli so ju veliko večji mediji s proračuni drugih dimenzij, ki jih napajajo država in oglaševanje državnih podjetij.
Dejanski problem večine teh večjih medijev pa je, da so v precejšnjih težavah. Tisk zaradi hudega upada naklad, ki je še krepko hujši kot drugod v zahodnem svetu. Ljudje jim, zdi se, preprosto več ne verjamejo. Zato je Požar, pa čeprav je rumen in še vse mogoče, nevaren. Ljudje mu nekako občasno še verjamejo. Ali drugače: veliko večji in bolje plačani mediji so slabši.
Na javni RTV, pa imajo drugačne težave. S sto milijoni evrov zbranih prispevkov so varni pred “izgubljanjem naklad”, za reklame dobijo še dodatno, je pa direktor Igor Kadunc zadnja leta razveselil sindikate z obsežnimi zaposlovanji kadrov, ki ne izpolnjuje pogojev, da bi smeli tam delati, a že dolgo delajo. Vlada pa je vsem tam zaposlenim v zadnjem letu še krepko povišala plače. Zdaj pa se vladajoči upirajo, da bi povišali prispevek za RTV, da bi ljudje to vladno velikodušnost plačali. Ker ta del pa nikoli ni popularen.
Za vpitjem o Požarju zadnji teden se, tako se zdi, pripravljajo rešitve za vse te probleme. Za tisk bo oblast znižala stopnjo DDV na pet odstotkov. Iz Dela Stojana Petriča, ki ima, ko gre za dnevnike, monopolni položaj, Forum 21 že dalj časa zahteva ukrepe. Za elektronske izdaje so poslanci DDV zadnji teden že znižali iz 22 na 9,5 odstotka. In ni vrag, da bo Šarec poskrbel tudi za višji prispevek za RTV, ki ga, kar pomnim, zahteva direktor Kadunc.
Požarja tudi, če mu povsem ustavijo reklame državnih podjetij, najbrž ne bodo utišali. Ga bodo pa poskušali bolje preglasiti. Državni denar pomaga.
Peter Jančič, Spletni časopis
