Piše: prof. dr. Tine Valentinčič
Leta 2017 so na poti Roberta Blinca zgradili nov most čez Glinščico. Večino časa po izgradnji mostu je rešetka za večje kose naplavin ob mostu izgledala takole (Slika 1). Nihče je ni očistil. Mar naj Županu Ljubljane Zoranu Jankoviču, ki si je postavil svoj spomenik le 200 metrov od mosta (Slika 1), ob poti ob žici okupirane Ljubljane, zaupamo Ljubljansko vodo.
Napeljal bo kanalsko vodo iz Medvod preko glavnega zajetja pitne vode pri Klečah. Kdo verjame gospodu županu Jankoviču, da kanal ne bo puščal, da ga ne bodo minirali teroristi ali pretrgal potres, ki so v Ljubljani kar pogosti. Kdor to ne verjame, naj si pogleda posledice požarov na naftovodih v Sibiriji https://siberiantimes.com/other/others/news/explosion-in-gas-pipeline-from-siberia-to-europe-could-be-terrorism-say-ukrainian-officials/. Pa je gotovo, da so naftovodne cevi boljše kvalitete kot bodo kanalizacijske cevi v okolici Ljubljane.
Slika 1
Zato pozivam gospoda župana Jankoviča, da takoj prekine gradnjo kanalizacijskih cevi čez savske naplavine, ki so glavni vodonosnik Ljubljanskega vodovoda. Zaradi vodonosnika se kmetje že desetletja držijo omejitev uporabe gnojil in prepovedi uporabe poljedelskih strupov pri gojitvi vrtnin in drugih pridelkov. V kolikor bo gospod Jankovič še naprej ignoriral zahteve Ljubljančanov da ustavi gradnjo kanalizacije čez Ljubljanski vodonosnik in zahteve kmetov da ustavi gradnjo čez njihove njive, bo treba potegniti močnejše poteze. Kaj so močnejše poteze, na primer zahteva naših poslancev naslovljene na Evropsko unijo, da ustavi financiranje nezakonitega kanala.
V ljubljanskih osnovnih šolah smo se učili, da je treba ščititi vire pitne in sanitarne vode v Klečah. Ko je razmeroma majhna delavnica v Stegnah onesnažila talno vodo s kromom, so potekale akcije, da so onesnaževanje prekinili. Vsakomur od nas – Ljubljančanov je bil, od kar pomnim, pa tudi pred drugo in prvo svetovno vojno Ljubljanski vodovod svetinja, ki jo je treba na ščititi pred onesnaženjem. Nikar se ne čudite, da so nekateri inženirji in tehniki neobčutljivi na argumente zaščite pitne vode. V Rušah, na primer, so zajetje vodovoda postavili nad smetišče tovarne dušika, voda iz vodovoda ni bila pitna in so morali prebivalci Ruš kar nekaj let, zase in za živino, hoditi po vodo na potoke, ki tečejo s Pohorja,. Kako more biti ravno župan Ljubljane tisti, ki hoče uničiti mestni vodovod. To kaže na njegovo strahovito pomanjkljivo izobrazbo.
