9.5 C
Ljubljana
petek, 29 marca, 2024

Predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada dr. Jožef Muhovič: Nastop Makarovičeve ni bil kulturne narave, ampak je šlo za politično uzurpacijo

Piše: Tanja Brkić (Nova24tv.si)

V zadnjih dneh je veliko prahu dvignil izsiljen nastop Svetlane Makarovič, ki je “ukradla” svojih pet minut slave. Dr. Jožef Muhovič, predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada, je v intervjuju z dr. Jožetom Možino pojasnil sosledje dogodkov in zakaj vrnitev nagrade ni bila mogoča, hkrati pa razkril, da o njenem “prikritem” načrtu na Upravnem odboru niso vedeli in da so imele vpliv na razplet, kot je dejal, “zunanje povezave”.

Potem ko je Svetlana Makarovič izsilila svojih pet minut slave na državni proslavi ob kulturnem dnevu in podelitvi Prešernovih nagrad, se je v luči te “afere” oglasil tudi predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada dr. Jožef Muhovič. V oddaji Intervju na RTV Slovenija je povedal, da obžaluje, da je moral  v javnost stopiti iz omenjenega razloga, razkril pa je tudi, zakaj Makarovičevi niso ugodili, čeprav so mediji in politika pritiskali nanje.

Za ponovno vročitev ni bilo osnove
Čeprav si je Makarovičeva prizadevala za vrnitev Prešernove nagrade, ki jo je leta 2000 zavrnila, dr. Muhovič pojasni, da obstajata dva neposredna razloga, da njeni prošnji Upravni odbor (UO) ni ugodil, in sicer je prvi ta, da se Makarovičeva ni pravočasno obrnila na UO, saj je to posredno storila šele dan pred podelitvijo, kot drugi razlog pa Muhovič navede razlog institucionalne in zakonske narave. “V nobenem dokumentu v 68-letni tradiciji podeljevanja Prešernovih nagrad nista opredeljeni dve težko predstavljivi situaciji – ni nobenih institutov za odvzem Prešernove nagrade in za vročitev namerno zavrnjene nagrade.” Kar je voditelja dr. Jožeta Možino zanimalo, je bilo sosledje dogodkov, nakar je Muhovič pojasnil, da se je kar naenkrat pojavila novica v osrednjih mediji, da bo Makarovičeva prejela nagrado, ki jo zavrnila, pri tem pa se noben medij ni obrnil na Upravni odbor po resnične informacije, zato so se po 14 dneh odločili, da le dajo izjavo za javnost. V njej so obrazložili, da nagrade Makarovičevi ne morejo vrniti, saj, da za to ni osnove, in da v primeru, da bi to le storili, bi ga moral državni zbor takoj odpoklicati.

Jaša Jenull, Svetlana Makarovič in Boris A. Novak so z nepovabljenim prihodom na oder onečastili svečano prireditev podelitve Prešernovih nagrad. (Foto: STA)

Muhovič: Njen nastop je v nasprotju z demokratičnimi uzancami
Njen izsiljen nastop na državni proslavi Muhovič opiše kot “nenavadno zadevo”, ki ni značilna za demokratično državo. “Nastop, ki ga je na koncu le izsilila, je povsem v nasprotju z demokratični uzancami, zlasti Prešernove proslave, to je praznik nečesa velikega, praznik, da Slovenci v kulturnem resorju poberemo najboljše od najboljšega, svetinja. Za to svetinjo v smislu odločanja o nagradah kot v smislu organiziranja priredite odgovarja UO Prešernovega sklada. Tukaj te kompetence niso mogle biti izživete, saj so povezane od zunaj ignorirale kompetence UO”, je dejal Muhovič. Ob pogovoru z ministrico za kulturo Asto Vrečko so se tudi vsi strinjali, da je vročitev nemogoča in neznana tematika, potem pa se je na proslavi zgodilo to, kar se je. Dr. Muhovič pa zanika vsakršno vpletenost v izsiljen nastop, “izgleda, da je bil za to neki tihi načrt, da je na koncu Svetlana Makarovič dosegla svoje“.

Šlo je za politično manifestacijo
Gost in voditelj sta se strinjala, da njen nastop ni bil “kulturne” narave, ampak da je šlo za politični aktivizem oziroma politično uzurpacijo. Kot se spomnimo, je na oder prišla s simbolom rdeče zvezde, in to z dvema aktivistoma, ki sta jo spremljala. Glede na aplavz, ki ga je dobila po nastopu, se Muhovič ne strinja, da je bil iskren odziv na situacijo, saj je Makarovičeva na socialnih omrežjih dobila precej kritike. “Šlo je za politično manifestacijo na eminentni proslavi, kar je paradoks in je nespodobna, sploh, če je bila vsiljena, kot je bila”.

“Obstaja način, da umetnik ostaja povezan z umetnino, s tistim, kar v njem ni vrhunskega,” je dejal Muhovič, ko je želel pojasniti svoj odgovor na vprašanje voditelja, ali sta umetnik in umetnina ločena. Pri tem se je skliceval na dvojna merila kulturne ministrice, ki je zahtevala, da se patru Rupniku nagrada odvzame zaradi domnevne sporne afere, medtem ko želi, da se Makarovičevi ta vroči, četudi je postala sinonim za sovražni govor.

Muhovič je v nadaljevanju povedal nekaj stavkov o svojem izjemnem monumentalnem delu, ki je nastajalo dvajset let. Gre za tako izjemno delo, da ga bo prevedla nemška založba kot svoje referenčno delo, kar je velika čast. Leksikon likovne teorije obsega okoli 800 gesel s področja likovne teorije in njenih poddisciplin – fotologije, teorije barv, likovne morfologije, likovne kompozicije, teorije likovnega jezika, likovne semiotike in formalne likovne analize. To je prvi izvirno slovenski leksikon likovne teorije, v katerem je avtor pri obdelavi gesel med seboj povezal tako terminološke kot leksikografske elemente.

 

Dr. Jožef Muhovič in dr. Jože Možina (Foto: zajem zaslona)

Ob tem sta se dotaknila tudi umetniškega slikarskega projekta O čem razmišljaš, Antigona? Muhovič je bil namreč član omenjenega likovnega projekta, sam pa je mnenja, da zgodba Antigone spodbuja razpravo vprašanja dostojnega pokopa tudi nam neljubih oseb. Muhovič je po mnenju in po besedah Možine človek, znan po korektnosti, spoštljivosti in človečnosti. Za to je poleg ostalih izkušenj zaslužna tudi Muhovičeva težka osebna družinska izkušnja. Njegova hči Maša je namreč rojena s Pitt-Hopkinsovim sindromom, za katerega so značilne motnje v duševnem razvoju in zaostanek v razvoju, težave z dihanjem, ponavljajoči se napadi (epilepsija) in izrazite poteze obraza. Da je Muhovičeva ta izkušnja osebno obogatila, povedo njegove besede, da je kljub začetnemu strahu in negativnim mislim Maša danes tista, ki mu nariše nasmeh na obraz in zavedanje, da po tej izkušnji ne more priti nič hujšega. Z omenjenimi navdihujočimi mislimi sta prisotna tudi zaključila svoj intervju.

Jožef Muhovič (1954) je študiral slikarstvo, umetniško grafiko, likovno teorijo in filozofijo na Univerzi v Ljubljani (1973–1986). V letih 1993‒1996 je v okviru postdoktorske štipendije Fundacije Alexandra von Humboldta (Alexander von Humboldt-Stiftung, Bonn) deloval kot raziskovalec na Inštitutu za filozofijo Univerze Otto-von-Guericke v Magdeburgu (prof. dr. Wolfgang Welsch) in na Inštitutu za filozofijo, smer hemenevtika Svobodne univerze v Berlinu (prof. dr. Albrecht Wellmer). Je redni profesor za likovno teorijo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine