Piše: Jože Biščak
»Poslali smo veliko vabil, še več smo jih osebno poklicali in povabili, da si uredijo status. Odziv je bil slab, v nekaterih primerih sovražen do Slovenije, češ, kaj nam bo to, saj bo Slovenija kmalu spet del Jugoslavije.«
Nekako tako je pred dobrimi tridesetimi leti avtorju teh vrstic razlagal Slavko Debelak, takrat državni podsekretar in vodja sektorja za upravnopravne notranje zadeve. Žal že pokojni pravnik je bil časten, pošten in dober človek. Desetletje kasneje ga je zelo prizadelo, ko so ga označili za glavnega izvršitelja malodane genocida nad 25 tisoč ljudem, ki jih je medijski mainstream poimenoval »izbrisani«. »Delali smo korektno, pošteno in v skladu z zakonom,« je v začetku tisočletja izjavil za medije. In namesto da bi Debelaka postavili na piedestal junakov, danes v središču slovenske prestolnice, v kateri je že tujerodni župan, »izbrisanim«, ki to sploh nikoli niso bili, postavljajo spomenik v obliki črke »ć«; črke, ki je Slovencem tuja in je ni v slovenski abecedi.
»Izbrisani« so imeli možnost
Čas okoli osamosvojitve je bil nevaren čas. Z orožjem je rožljala jugoslovanska armada, rohnelo je jugoslovansko predsedstvo, v socialne demokrate preoblečeni komunisti so samostojni Sloveniji nasprotovali, grozili so različni »mitingi resnice«. Do osamosvojitve so bili v register stalnega prebivalstva Slovenije vpisani vsi, ki so imeli v takratni jugoslovanski republiki Sloveniji stalno prebivališče, ne glede na to, od kod so prihajali.
Ob osamosvojitvi 25. junija 1991 (dan kasneje je jugoslovanska vojska napadla Slovenijo) so tisti, ki so imeli republiško državljanstvo (bolj ali manj so bili to po narodnosti Slovenci) avtomatično pridobili državljanstvo nove države – Republike Slovenije. Drugi so si morali po 40. členu Zakona o državljanstvu status šele urediti in so imeli za to več mesecev časa. Tisti, ki tega niso naredili ali pa jim je bila ob prošnji izdana negativna odločba, so 26. februarja 1992 postali tujci. To je pomenilo, da so si morali pridobiti dovoljenje za prebivanje. Teh ljudi (danes se govori o številki 25.671) ni nihče »izbrisal«, pač pa so bili vodeni kot kategorija prebivalcev, ki nima urejenega statusa. In še vedno so imeli možnost, da si uredijo status v skladu z 81. členom Zakona o tujcih. Tudi tega niso naredili in so se začeli pritoževati, da so jih izbrisali.
Pravica suverene države
Ustavno sodišče je nato z dvema odločbama (1999 in 2003) dalo prav pritožnikom in ugotovilo nezakonitost, leta je kršitev človekovih pravic ugotovilo Evropsko sodišče za človekove pravice, leta 2013 je bil sprejet tudi zakon o odškodninah za »izbrisane«. A dvom, ali je samostojna Slovenija res kršila pravice tistim, ki so imeli možnost, da si uredijo status, pa si ga niso, ostaja. Pokojni publicist in esejist Viktor Blažič je v začetku tisočletja dejal, da odločba ustavnega sodišča iz leta 2003 »prezira naš zgodovinski spomin« in ne upošteva okoliščine, v katerih naj bi nastal domnevno sporen zakon.
Slovenija, ki se je osamosvojila, je morala ukrepati, saj je obstajala resna nevarnost, da bi takratni Beograd zlorabil prebivalce iz drugih republik v Sloveniji za peto kolono in z njihovo pomočjo preprečil ali izničil osamosvojitev. Ustavni sodniki tudi niso upoštevali temeljnega načela suverene države, ki ima pravico, da postavlja pogoje, pod katerimi je pripravljena sprejeti ljudi, ki so prišli od drugod – ali jim dati dovoljenje za stalno prebivanje ali državljanstvo.
»Zakaj pa bi?«
Čeprav bi lahko, osamosvojitvena Demosova vlada nikomur ni odrekala pravice do življenja v samostojni Sloveniji. Kdor si je želel, si je uredil status – stalno prebivališče ali državljanstvo. Celo več. Demosova vlada je tudi pripadnikom agresorske armade ponudila, da si uredijo življenje v Sloveniji, če se opredelijo za samostojno državo. Večina ljudi iz drugih republik, ki je v tistem času prebivala na ozemlju Slovenije, se je potrudila in si v skladu z zakonodajo uredila vse potrebno. Teh je bilo okoli 170.000. Drugi (najprej se je govorilo o številki 18.000, danes o nekaj več kot 25.000) si ga niso.
Zagotovo se je komu zgodila krivica in si statusa v roku ni mogel urediti. To je treba popraviti, vendar bi bilo treba vsakega posebej (individualno) obravnavati. Po dolgem in počez govoriti in se opravičevati več tisočim, med katerimi je bilo veliko tistih, ki so kalkulirali in niso verjeli v samostojno Slovenijo, je sramotno in ponižujoče za Slovence. Debelak je pred dvema desetletjema dejal, da je samo takratni ljubljanski sekretariat za notranje zadeve poslal več kot 7.000 vabil posameznikom, ki si niso uredili niti državljanskega niti tujskega statusa, in da so jih referenti tudi osebno poklicali, da si uredijo svoj status. »Odzvalo se je le nekaj več kot 500 oseb,« je poudaril. Očitno nekako v slogu zastavonoše »izbrisanih« in ljubljenca nevladnih organizacij Aleksandra Todorovića (leta 2014 je naredil samomor), ki je na vprašanje nekdanjega notranjega ministra Andreja Štera na TV omizju, zakaj si ni uredil statusa, odgovoril: »Zakaj pa bi.« Bilo je jasno, da gre za kljubovanje in domišljanje, da mu status avtomatično pripada. Tako kot Todorović je najbrž razmišljala tudi večina drugih.
Žaljivke za referente
»Če bi vse tiste, ki se niso opredelili za državljanstvo, pustili v registru stalnega prebivalstva in bi avtomatično postali tujci, bi kršili osnovni princip, ki velja v statusnem pravu, to je načelo prostovoljnosti,« se je pred leti spominjal Debelak. Zato so prebivalcem iz drugih republik prepustili, da se sami odločijo, in jim dali vse možnosti. Večina je to izkoristila, drugi ne, čeprav so bili pozvani, naj si uredijo status. A so bili referenti, ki so jih klicali, deležni tudi žaljivk. Da Slovenija ni država, da se nikoli ne bodo sprijaznili z osamosvojitvijo Slovencev, da bodo že videli hudiča, ko se bo jugoslovanska armada vrnila, da bodo vse pozaprli in internirali, so morali poslušati uslužbenci.
Ko je postalo jasno, da gre Slovenija naprej po poti samostojnosti in suverenosti, so se nenadoma spomnili, da so žrtve, in zahtevali pravice, ki jim niso več pripadale. Zatekli so se k nevladnim organizacijam, ki so kasneje želele celotnemu slovenskemu narodu pripisati »kolektivno krivdo« za domnevno etnično čiščenje. Seveda so bile take trditve zlonamerne, uperjene proti osamosvojitvi in namenjene omalovaževanju Slovenije, toda medijski mainstream je v tem videl priložnost za napad na desnico, zato je pritegnil s »prebrisanimi«, kot se je na domoljubni strani prijelo ime za »izbrisane«. In to poimenovanje bolj ustreza resnici, saj so prebrisano preračunavali, kaj se jim bolj izplača. Ko so se opekli, so bili krivi drugi.
Je to še Slovenija?
Tovrsten odnos do slovenstva, ki je v teh krajih avtohton, so tujerodni kar ohranili. Vuk Ćosić, ki je soavtor spomenika »prebrisanim« v obliki črke »ć«, je po poročanju portala RTV Slovenija izjavil: »Naša tema je seveda izbris, a širša tema je nacionalizem, ki postaja vse bolj militanten. Spomenik bo v tem primeru rdeča cunja za naše sodržavljane, ki jih je treba izzivati.« Sodržavljane, med katerimi so (za zdaj sicer še) Slovenci v večini, je torej treba »izzivati«. Očitno znajo samo to, čeprav je krivično trditi, da so taki vsi. So pa provokatorji najglasnejši in kot taki dobijo tudi največ medijskega prostora, čeprav gre za podpovprečne umetnike (karkoli v njihovem besednjaku to pomeni).
Branko Grims, poslanec SDS, je potegnil vzporednico z ukinitvijo Muzeja slovenske osamosvojitve. Ukinitev in zdaj vsiljevanje spomenika s črko »ć« imata po njegovo enak cilj – »umazati pomen osamosvojitve Slovenije in diskreditirati osamosvojitelje«. Vsekakor zavrženo početje ljudi, ki jih je Slovenija sprejela, pa ji kot suvereni državi tega sploh ne bi bilo treba. K blatenju se je pridružil tudi levi del politike, med katerimi je prednjačila predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič, ki je dejala, da so »izbrisani« žrtve (pravnega) genocida. Tudi zato so poslanci SDS zapustili dvorano plenarne seje DZ. In imeli so prav. Vsekakor se bo treba prej ali slej spoprijeti z manipulacijami in lažmi, ki jih želi levica vsiliti v zadevi »prebrisani«. Odpraviti bo treba to strašno zmešnjavo, ki je zaradi tega nastala.
Pred dobrimi tremi desetletji smo na tem koščku zemlje, tako čudovitem, kot bi ga Bog delal zase, videli samostojno in sijočo slovensko deželo. Žalostno je, da se moramo danes spraševati, ali je to še Slovenija.
Odmevi na spomenik
Razkritje, da bo v Centru Rog spomenik »izbrisanim«, in to v obliki črke »ć«, kar namiguje, da so nekateri po osamosvojitvi ostali brez statusa zaradi svojih priimkov, je v javnosti zbudil precejšnje začudenje in tudi ogorčenje. Tukaj je nekaj komentarjev.
Stane Granda, zgodovinar, za Nova24TV: »Krivice je treba, če je le mogoče, vedno popraviti, se opravičiti ali pa celo dati odškodnino. Pri spomeniku izbrisanim bi bilo treba najprej ugotoviti resnico, dejanske razmere in potem ukrepati. Spomenik dobivajo predvsem oni, ki so pljuvali po Sloveniji.«
Davorin Kopše, nekdanji policist, na Facebooku: »V naši državi so revni upokojenci in nekateri drugi bolj izbrisani kot kdorkoli drug. Spomenik je navadno norčevanje in namerno povzročanje napetosti. Zanj ni nobene potrebe.«
Borut Rončević, profesor sociologije, na Twitterju: »Jaz nikoli nisem prejel grožnje zaradi priimka. Nikoli. Sem pa na ulici prejel grožnje levičarjev zaradi svojih stališč. Pa iz tega tudi nisem delal kake drame, ker ni bilo drame vredno.«
Branko Grims, poslanec DZ, na Facebooku: »Ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve in vsiljevanje spomenika ć tako imenovanim izbrisanim imata isti cilj: umazati pomen osamosvojitve Slovenije in diskreditirati osamosvojitelje. Nesprejemljivo, sramotno in zavrženo početje tistih, ki jim Slovenija nikoli ni bila intimna opcija.«
Aleš Hojs, nekdanji minister za notranje zadeve, na Twitterju: »Najprej Denis AvdiĆ označuje politike desnice za pse, potem Zoran PotiĆ vodstvo RTV označi za pujse, zaključi Helena MilinkoviĆ, ki pravi, da so poslušni psi. Kaj imajo ti družbeno-politični delavci, poleg živalske farme, skupnega? Sedaj naj bi ‘izbrisani’ dobili še spomenik v obliki Ć. Res živalska farma.«
Dober posel za Vuka Ćosića
Snovalci spomenika v obliki črke »ć« v »Parku izbrisanih« v Centru Rog, ki bo stal 28.500 evrov, so Vuk Ćosić, Aleksander Vujović in Irena Woelle. Predvsem tujerodni Ćosić, ki se je v devetdesetih letih pred Miloševićevim režimom zatekel v Slovenijo in bil lepo sprejet, v Sloveniji kar dobro služi z denarjem davkoplačevalcev.
Po poročanju portala Nova24TV je Ćosić, eden od radikalnih levih aktivistov, med drugim sodeloval kot soustanovitelj ali direktor v podjetjih, ki so si prislužila davkoplačevalski denar. Iz državnega proračuna so te družbe dobile najmanj dobre tri milijone evrov.
Ćosić je sorodnik srbskega nacionalista Dobrice Ćosića in soustanovitelj Ljubljanskega laboratorija za digitalne medije (Ljudmila) in podjetja Case Sensitive. Po podatkih aplikacije Erar sta ti dve podjetji v preteklosti od države prejeli 1,3 milijona evrov. Pomembno vlogo kot direktor in predavatelj je imel še v podjetjih Renderspace, Literal in E-laborat. Vsa tri podjetja so od države prejela skupno 1,8 milijona evrov.
