Piše: A. H. (Nova24TV.si)
Pred leti so se na portalu Nova24TV.si razpisali o tem, da je Evropska komisija pričela preiskavo o nedovoljeni državni pomoči v višini 35 milijonov evrov, ki jo je Mestna občina Ljubljana (MOL) podelila javnemu podjetju Lekarna Ljubljana. Gre za načrtno izpodrivanje in slabljenje konkurence, zaradi česar Lekarna Ljubljana veča svoj monopol v prestolnici in okoliških občinah. Takrat je na Evropsko komisijo pritožbo vložila lastnica Lekarne Kosobrin Petra Flašker, potem ko ji je župan občine Škofljica, Ivan Jordan, onemogočil poslovanje. Na razpisu so namreč favorizirali Jankovićev javni zavod Lekarna Ljubljana.
“Bistvo je, da veljajo pravila državnih pomoči tudi za javne zavode, kar pomeni, da veljajo vsa konkurenčna pravila EU. V posledici so zdravstveni izvajalci oziroma javni zavodi izenačeni z d.o.o.,” v zvezi z nedavnim izrekom sodbe Sodišča Evropske unije izpostavlja Dejan Flašker, ki se je vrsto let ukvarjal s pravnimi zadevami v zvezi s pritožbo na Evropsko komisijo, ki je bila posledica favoriziranja Jankovićevega javnega zavoda Lekarna Ljubljana.
Dejan Flašker, ki je tukaj pomagal pri pravnih zadevah, je pojasnil, da gre pravzaprav za dve pritožbi. Ena je pritožba za podelitev nedovoljene državne pomoči, druga pa na splošno davčno neenakost javnega zavoda. “Če smo zelo natančni, se pri pomoči MOL, ki je predmet te pritožbe, pravzaprav govori o državni pomoči Slovenije. Niti ni bistveno ali je to MOL ali je to Občina Vrhnika, saj se to na koncu vendarle pripiše državi. Slovenija se je v okviru pogodbe delovanja v EU zavezala, da takšnih anomalij ne bo dovoljevala, naša država bi morala zato takšno kršenje zakonov preprečevati. Takšne anomalije pa so leta in leta očitne predvsem na področju lekarniških storitev,” je tedaj opozoril sogovornik.
Flaškerjeva je tedaj izrazila pričakovanje, da bo Evropska komisija odločno pozvala Slovenijo, naj svojo zakonodajo na tem področju uredi in najde morebitne kršitelje. Javnih sredstev se namreč ne sme dodeljevati po lastni volji in interesu, kot to počnejo številne slovenske občine. Ljubljanska je samo najbolj izpostavljena, ker je največja in tako tudi najbolj vplivna. Flašker je opozoril, da to uničuje konkurenčnost podjetij in dodal, da Lekarna Ljubljana “uničuje konkurenco z javnim denarjem, gradi monopol in dviguje cene, kupci pa kupujejo izdelke slabše kakovosti”.
“10 let in vsaj 3.500 dni hoje čez ogenj … črne princese slovenskega lekarništva in zdravstva … sama proti državi Sloveniji in nato še proti Evropski komisiji … “Tista ženska”. 1.000 porazov in smrti ob tej poti … ko sem padla … padla pod papirji uradnic, županov, sodnic …, ko so z zlorabo štampiljke in moči ministri, direktorji občinskih uprav, zvijali zakone, da so me povozili in posredno razbili moje življenje in mojo družino … 1.000 slovenskih porazov in ena zmaga na Vrhovnem sodišču EU v Luksemburgu … Sodba je pravnomočna in zapisana med zvezdice CURIE,” je v nedavnem odzivu v znak zadovoljstva na družabnem omrežju Facebook zapisala lastnica Lekarne Kosobrin, ki meni, da bo ta sodba spremenila Slovenijo na bolje.
V Ljubljani je bil leta 1979 ustanovljen subjekt z imenom Lekarna Ljubljana p.o., ki je bil pooblaščen za distribucijo farmacevtskih izdelkov prek lekarn. Slovenski organi so Komisiji posredovali podatke, da so bila temu subjektu zagotovljena “sredstva”, da je lahko opravljal svoje naloge. Tožeča stranka na prvi stopnji (Petra Flašker) je ob tem pojasnila, da je bil ta “subjekt organizacija združenega dela”, ki ni izvajala tržne dejavnosti in ni mogla biti lastnik premoženja. Leta 1997 je Mestna občina Ljubljana ustanovila javni lekarniški zavod Javni zavod Lekarna Ljubljana in ob tem določila, “da je ta pravni naslednik Lekarne Ljubljana p.o. ter da je prevzel njene pravice in obveznosti”. Flaškerjeva se je s pritožbo, ki je bila uradno vložena pri Komisiji 27. aprila 2016 po predhodnih stikih z njenimi službami, pritožila zaradi obstoja državne pomoči v korist Lekarne Ljubljana. Leta 2018 pa je bila slednja podprta še s strani šestnajstih drugih zasebnih lekarn iz Slovenije.
24. marca 2020 je Komisija na Republiko Slovenijo naslovila (sporni) sklep. Ta sklep je bil sprejet, ne da bi Komisija začela postopek temeljitejše preiskave. Flaškerjeva je 19. junija 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa. Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo “ugodilo tretjemu tožbenemu razlogu in sporni sklep razglasilo za ničen v delu, v katerem se nanaša na sredstva v upravljanju Lekarne Ljubljana”. Kot je ugotovilo sodišče, je Komisija zgolj navedla trditev slovenskih organov, “da so bila vsa sredstva v upravljanju, ki sta jih Lekarna Ljubljana p.o. in Lekarna Ljubljana prejeli po letu 1979, pridobljena po tržnih pogojih in brez kakršne koli javne podpore, čeprav slovenski organi v utemeljitev te trditve niso predložili nobenega konkretnega dokaza”. Splošno sodišče je nato preučilo različne dokumente in med drugim prišlo do ugotovitve, da “zgolj na podlagi teh javnih bilanc ni mogoče ugotoviti, kaj od sredstev, dodeljenih v upravljanje Lekarni Ljubljana, so nepremičnine, ki ji jih je neodplačno ali pod ugodnejšimi pogoji zagotovila Mestna občina Ljubljana, nepremičnine, ki jih je Lekarna Ljubljana pridobila po tržnih pogojih, ali finančna oziroma denarna sredstva”.
V konkretnem primeru nedavne sodbe je bila Republika Slovenija tista, ki je želela doseči razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 27. aprila 2022 in kot utemeljitev navedla štiri razloge, med drugim je Splošnemu sodišču očitala domnevno napačno uporabo prava. Republika Slovenija je vztrajala, “da z nobenim od dokumentov in dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka na prvi stopnji, kot jih je Splošno sodišče analiziralo v točkah od 45 do 48 izpodbijane sodbe, ni bilo mogoče objektivno dokazati obstoja morebitne državne pomoči”. Splošno sodišče naj bi po mnenju države “zmotno uporabilo pravni standard resnih težav”.
Sodišče (prvi senat) je v omenjeni sodbi v zvezi z očitki Slovenije izpostavilo, da je “Splošno sodišče edino pristojno, prvič, za ugotavljanje dejstev, razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene, in drugič, za presojo teh dejstev. To pomeni, da presoja dejstev, razen v primeru izkrivljanja dokazov, predloženih Splošnemu sodišču, ni pravno vprašanje, ki bi bilo kot tako predmet nadzora Sodišča”. V eni izmed točk izpodbijane sodbe je bilo po mnenju sodišča pravilno opozorjeno, da mora Komisija pri presoji ukrepov pomoči v smislu, če so združljivi z notranjim trgom, “začeti formalni postopek preiskave, če po fazi predhodne preučitve ne more ovreči vseh težav, zaradi katerih ni mogoče skleniti, da so ti ukrepi združljivi z notranjim trgom”. Opozorjeno je bilo, da je bila “v spornem sklepu glede sredstev v upravljanju, ki sta jih Lekarna Ljubljana p.o. in Lekarna Ljubljana pridobili po letu 1979, navedena le trditev slovenskih organov, da sta ta subjekta vsa ta sredstva pridobila po tržnih pogojih”.
“Če pa bi bilo dvome glede obstoja ali združljivosti ukrepa pomoči mogoče tako preprosto odpraviti zgolj na podlagi trditev nacionalnih organov, ne bi bilo razloga za obstoj predhodnega postopka iz člena 108(2) PDEU, prav tako pa bi bila lahko ogrožena mehanizem nadzora državnih pomoči in vloga, ki je zaupana Komisiji,” je sklenilo sodišče, ki meni, da Splošno sodišče ni napačno “uporabilo prava s tem, da je v točki 48 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ni naloga tožeče stranke na prvi stopnji, da nedvoumno dokaže, da so med sredstvi v upravljanju Lekarne Ljubljana p.o. in Lekarne Ljubljana sredstva, ki ustrezajo državnim pomočem, ampak da mora Komisija v primeru negotovosti v zvezi s tem poglobiti svoje preiskave”. Ker niso ugodili nobenemu pritožbenemu razlogu, je bila pritožba v celoti zavrnjena, Republiki Sloveniji se je naložilo, da poleg svojih stroškov nosi stroške, ki so nastali Petri Flašker, Evropski komisiji pa je bilo naloženo pokritje lastnih stroškov.
