Piše: Gašper Blažič
Prepričanje, da živimo v normalni demokratični državi, kjer je dovoljeno javno izražati svoje mnenje, zadnja leta vse bolj slabi. Kakšno je stanje v mainstream medijih z RTV Slovenija na čelu, vemo. Ne samo zaradi vedno bolj zaostrene protivladne gonje, ampak tudi zaradi povsem odkritih poskusov komunistične cenzure. Eden od njih se je zgodil tudi v Pomurju.
Radio Murski val, osrednja regionalna radijska postaja v Pomurju, je namreč ostro reagirala, ker je v okviru oddaje o duhovnosti Boris Kučko, župnik v Beltincih in dekan lendavske dekanije, prebral pastirsko pismo slovenskih škofov za postni čas. Kot je znano, vsako leto Slovenska škofovska konferenca objavi pastirsko pismo slovenskih škofov pred začetkom postnega časa, berejo pa ga duhovniki pri mašah v dveh delih, torej dve nedelji pred pepelnico. Letos je bilo to 7. in 14. februarja, saj je bila pepelnica 17. februarja, njej pa je sledila prva postna nedelja. Obe nedelji pred začetkom postnega časa sta torej priložnost, ko škofje s pastirskim pismom, ki je objavljeno tudi v sredstvih javnega obveščanja (tednik Družina, spletna stran SŠK, župnijska oznanila…), opozorijo na določene vidike duhovnega življenja, tudi v povezavi z dogajanjem v družbi. Letos so tako nekaj več pozornosti posvetili epidemiji koronavirusa (prvi del pisma) ter razmeram v državi ob tridesetletnici osamosvojitve Slovenije (drugi del pisma).
Če ne bo šlo drugače, bomo cenzurirali!
Očitno pa je prav drugi del pisma močno zmotil cenzorje na radiu Murski val, čeprav je vprašanje, ali so sploh vedeli, da gre za pastirsko pismo škofov. »Spoštovani župnik Boris Kučko! Ob poslušanju in ponovni analizi oddaje Misel in čas, ki je bila predvajana v nedeljo, 14. februarja, in ki jo je pripravil oziroma posnel Boris Kučko, menimo, da je bila vsebina neprimerna. Oddaja Misel in čas je namenjena izključno verski vsebini in ne komentarju aktualnega in preteklega političnega dogajanja. Za zdaj cenzure za oddajo nismo uvedli, bi pa prosili, da ne zlorabite našega zaupanja ter se v prihodnje držite tematike oddaje,« sta v dopisu, izdanem 25. februarja letos, zapisali vršilka dolžnosti urednice Lidija Cer Magdič ter direktorica Maja Gjergjek.
Pismo, naslovljeno na župnika, je v vednost prejel tudi murskosoboški škof Peter Štumpf, ki je direktorici Gjergekovi tudi odgovoril in opozoril, da je šlo za pastirsko pismo slovenskih škofov. »Pismo je odziv škofov na aktualne razmere v slovenski družbi in smo ga napisali v duhu socialnega in družbenega nauka Katoliške cerkve. Pismo ni komentar aktualnega ali preteklega političnega dogajanja, temveč je odmev na stanje duha v naši družbi in poziv k solidarnosti in vzajemnosti v teh težkih časih,« je zapisal škof Štumpf. Kot pravi, krščanska vera »nalaga dolžnost, da o teh stvareh govorimo o luči evangelija«. Ob tem je posebej opozoril, da so škofje izpostavili tudi kratenje demokratične svobode govora in verske svobode, kar izraža ravno pismo z Murskega vala. Vendar pa si škof še naprej želi plodnega sodelovanja z radiom Murski val in pričakuje, da cenzure ne bo, saj v tem primeru ne gre za sovražni govor, ki bi bil usmerjen proti človekovemu dostojanstvu.
Na pismo obeh vodilnih iz radia Murski val se je uradno odzval tudi škofijski ordinariat v Murski Soboti. »Predstavniki Škofije Murska Sobota smo vedno pripravljeni sporočati vsebine, ki jih oznanjamo tudi po naših cerkvah ali v veroučnih učilnicah ali kako drugače. Za sporočanje uporabljamo vse možne poti: tiskane medije, različne radijske in TV postaje ter sodobne elektronske medije. Pripravljeni smo sodelovati tudi z Radiom Murski val. Pričakujemo pa, da sprejemate vsebino, ki jo sporočamo in ne ocenjujete njeno primernost. Za primernost verskih vsebin je v prvi vrsti odgovoren krajevni škof. Če pa se vam zdijo vsebine, ki jih posreduje Katoliška cerkev, za Radio Murski val neprimerne, bomo pač za sporočanje uporabljani druge poti,« je zapisano v odzivu.
Je bilo pismo preveč neposredno?
In kaj je najbolj zmotilo cenzorje? V drugem delu pisma (v celoti ga lahko preberete TUKAJ) so namreč škofje opozorili na določene družbene vidike. »Pred tremi desetletji smo upali, da se bo Slovenija uveljavila kot demokratična domovina medsebojnega spoštovanja, svobode, sožitja in sodelovanja. A po prvih treh desetletjih imamo vtis, da smo od tega cilja še zelo oddaljeni. Tudi način, kako se spopadamo s sedanjo krizo, kaže na to. /…./ Epidemija tako vzbuja bojazen, da stanje duha v naši državi po treh desetletjih samostojnosti in lastne državnosti še ni državniško. Državniška drža, ki jo moramo vsi imeti in še posebej zahtevati od politikov, če hočejo, da jim zaupamo odgovornost za državo, je v prvenstveni skrbi za obče dobro, za blagor državljanov, ne pa pohod na oblast za vsako ceno,« so med drugim zapisali škofje. A morda je še najbolj izstopal naslednji odstavek: »Miselnost materialističnega potrošništva imenuje papež Frančišek »kultura odmetavanja«. Najbolj surov primer odmetavanja sta splav in evtanazija. Papež sv. Janez Pavel II. je tako miselnost imenoval »kulturo smrti«. K njej spada tudi izključevanje. Vse to v naši domovini doživljamo že od druge svetovne vojne sèm. Upali smo, da v svobodni in demokratični Sloveniji izključevanja ne bo več, ampak bo na mesto njega stopilo medsebojno spoštovanje in enakopravno vključevanje vseh, ki so pripravljeni sodelovati. Pa smo v zadnjih mesecih doživeli prizore izključevalnega sovraštva, kar je zlovešča grožnja mladi državi Sloveniji. Izključevanje vodi v enoumnost in siromašenje, ne pa v obetavno prihodnost.« Namreč, brž ko nekdo omeni ubijanje nerojenih otrok, to učinkuje tako, kot bi biku pomahal z rdečo cunjo.
Ni kaj, ton pisma z radia Murski val je zelo podoben kot v času prejšnjega režima, ko je SZDL – slednja je skrbela za odnose z verskimi skupnostmi – pošiljala podobna pisma, agenti SDV pa so skrbno obiskovali tiskarne, kjer se je npr. tiskala Družina, prebirali članke in za vsako najmanjše odstopanje od strogo verskih vsebin na zagovor klicali urednike in pisce. Da se to dogaja tudi v letu 2021, pa je nepojmljivo. Iz samega pisma je razvidno, da si nekateri spet želijo cenzure, za kar pa ni nobenega razloga. Je šlo torej res samo za nesporazum ali pa ljubitelji totalitarne prakse nekdanjih časov znova dvigujejo glave?
Alergija na pastirska pisma ni nekaj novega
Sicer pa je alergija na »preveč odkrita« škofovska pastirska pisma ali izjave posameznih škofov že dokaj uveljavljena praksa v zadnjih tridesetih letih. Spomnimo se medijskih napadov na nekdanjega ljubljanskega nadškofa Franca Rodeta, pa tudi na medijsko histerijo ob pastirskem pismu slovenskih škofov pred začetkom šolskega leta, objavljeno konec avgusta 1998. Učinek medijske histerije še pred javno objavo celotnega pastirskega pisma je bil tolikšen, da so na nedeljo, ko so to pismo brali duhovniki, nekateri verniki demonstrativno zapustili mašo, še preden se je pismo začelo brati. Vrh histerije je dosegel s komentarjem Borisa Ježa v Delu (»Kdaj bo Cerkev začela izstreljevati rakete«, 15. september 1998), kjer je med drugim zapisal: »Ne razumem pastirskega pisma slovenskih škofov, da je Slovenija država zagamanih ljudi, tako rekoč nevrednih življenja, ker naj bi jih komunizem docela spridil. Cerkev žali ljudi, ki v nedeljah prihajajo v cerkev! In žali še vse druge ljudi! Žali našo izobrazbo, ki smo si jo pridobili v minulih dvajsetih, tridesetih, štiridesetih letih.« Na ta pamflet se je z dokaj obširnim komentarjem v Družini odzval prevajalec in publicist Matej Leskovar (»Ježa ježa na Parnas ali destrukcija destrukcije«) in Delovega sedaj že pokojnega komentatorja povsem dotolkel, saj se je izkazalo, da je Jež v svojem poskusu, da bi izpadel čim bolj intelektualno, ustrelil kar nekaj krepko velikih kozlov.
A nič bolje se ni godilo niti nerežimskim intelektualcem, ki so v devetdesetih letih in nato tudi po letu 2000 sestavljali in podpisovali javne izjave, kot so denimo Ura evropske resnice za Slovenijo (1997), Majniška izjava (1999) in Nekaj je treba storiti (2003). Zaradi stopnjujočega sovraštva pristašev komunizma so se mnogi od teh intelektualcev utrujeno in apatični umaknili iz javnosti…
