Piše: C. R.
V mojem otroštvu v Zahodni Nemčiji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja so bile stvari preproste. Religija ni igrala nobene vloge, film “Monty Python’s Life of Brian” pa je nadomestil vsakršen teološki pouk. Vsak, ki je molil, je bil star, vsak, ki je hodil v cerkev, pa je veljal za eksotika. Bog je imel tako stransko vlogo, da se o njem ni niti govorilo niti razpravljalo. Krščanstvo in z njim konzervativizem sta izgubila tla pod nogami, levi liberalizem pa se je povzpel in postal prevladujoča perspektiva.
Ta način razmišljanja, ki so ga spodbujali vodilni misleci na univerzah, v kulturnem sektorju in medijih, je postajal vse bolj radikalen, kar nas je sčasoma pripeljalo v “prebujensko” dobo. Še vedno smo v njej. Presenetljivo nam je prinesla tudi rasizem, prikrit v antirasizem. Barva kože na novo definira človeka: tvoj um ni nič, tvoj melanin je vse. Posameznik je v prvi vrsti viden kot avatar etnične skupine in ne kot posameznik.
Nobena družba ne more dolgoročno prenašati takšne moralne destruktivnosti, ki preprečuje veselje, srečo in lahkotnost.
Zato ni presenetljivo, da se »doba prebujenstva« končuje pred našimi očmi. Ljudje imajo dovolj njegovega jeznega moralizma. Presenetljivo pa je, kam zdaj ljudi, zlasti mlade, vodi zavračanje ideologije prebujenstva. Prvič, odkar so Briana križali, ko je neutrudno žvižgal »Vedno glej na svetlo stran življenja«, cerkve doživljajo opazen preporod. Kulturni vetrovi se obračajo, kar dokazujejo številke. Generacija Z zdaj predstavlja eno največjih skupin vernikov v ZDA. V Veliki Britaniji zdaj 49 % mladih verjame v Boga; pred manj kot desetimi leti jih je bilo le 28 %. Francija pa doživlja spektakularno rast števila krstov odraslih, 30 % na leto v zadnjih 3 letih.
Doživljamo nekaj takega kot metafizični propad levičarskega zahodnega načina življenja, ki je desetletja ironiziral, kritiziral in zasmehoval vse konzervativno. Zakon, družina, religija – levica je razvrednotila vse. Samoprevara levičarskega Zahoda je bila v poveličevanju vse večje osamljenosti ljudi skozi samsko življenje.
Ta samoprevara se bliža koncu. K temu je nehote prispevala tudi prebujenska ideologija, ki je patologizirala osamljenost mnogih ljudi. Pomoč mladim moškim in ženskam, ki so se počutili preobremenjene, ni bila v repertoarju ultralevičarskih woke-ideologov. In vsi, ki so prepoznali težaven položaj mladih, so bili napadeni. Psiholog Jordan B. Peterson je postal osovražena figura bele levice, ker se je ukvarjal s krizo identitete mladih moških in ponujal rešitve.
Ljudje niso ustvarjeni za življenje brez upanja. In prav takšno strupeno življenje jim je ponujal radikalni levičarski moralizem: življenje vzajemnega prezira, sovraštva in občutka sramu. Prebujenska ideologija je večna depresija. Ki je noben normalen človek ne želi živeti. Ker tudi trg idej deluje v skladu s ponudbo in povpraševanjem, je krščanstvo zdaj spet v središču pozornosti. Spodbuja odpuščanje, ljubezen do bližnjega, upanje na boljši jutri in večno življenje. Ni čudno, da smo priča vse večjemu premiku od levičarske retorike »Sram nas bodi« h krščanski »Vsi smo Božji otroci«.
Izpoved krščanstva je predanost družini. Je želja po stabilnosti in vrednotah. Ali bo ta pojav postal dolgoročen trend, je negotovo.
To je začetek kulturnega protigibanja, usmerjenega ne le proti levici, temveč tudi proti vzponu islama na Zahodu, ki ga zaradi svojih odkritih pretenzij po prevladi dojemajo kot grožnjo. Vplivnež Charlie Kirk, ki so ga ubili lansko jesen, je mnogim vzornik. Ves čas je govoril: »Poroči se. Ustvari družino. Ustvari zapuščino. Prenesi svoje vrednote naprej.« Enako vplivna ameriška medijska osebnost Ben Shapiro to pove še bolj jedrnato: »Pojdi v cerkev. Cerkev je dobra zate!«
Starejši ljudje s presenečenjem opazijo, kako mladi zdaj odkrivajo krščanstvo. Izkusili so drugačno Cerkev, ki je bila bolj avtoritarna, bolj nestrpna in bolj nasilna kot danes. Toda Cerkev je tudi odraz svojega časa. Spremenila je tudi svoj videz in vedenje. Danes Cerkev močno poudarja ljubezen kot svojo najpomembnejšo vrednoto, medtem ko se je v prejšnjih časih bolj zanašala na strah: strah pred večnim mučenjem v peklu kot posledico življenja v grehu.
Časi se torej spreminjajo. Prevladujoče krščanstvo na Zahodu je za mnoge ljudi nepričakovano postalo kraj hrepenenja. Hrepenijo po obredih, po duhovnosti, po identiteti in po odnosu z Bogom – po vsem, kar je levica v preteklih desetletjih na Zahodu namerno uničila.
To gibanje zagotovo deluje bolje kot levi “prebujeni” radikalizem. Za to obstaja dokaz: ko je bil Charlie Kirk javno ustreljen, središča ameriških mest mesece niso gorela. Njegovi privrženci so mirno molili. Nobeno okno ni bilo razbito, nihče ni bil pretepen do smrti. Torej se to lahko stori tudi tako. Po vseh levičarskih revolucijah, množičnih pobojih, gulagih in levičarskih “poljih smrti”.
Shapiro ima prav: Cerkev je resnično dobra za nas.
