Piše: Gašper Blažič
Za znano misel, da se zgodovina ponavlja najprej kot tragedija, nato kot farsa, ste verjetno že slišali. Zapisal jo je Karl Marx, kar je svojevrstna ironija, saj so tovrstno ponavljanje zgodovine najbolj dosledno uresničevali prav njegovi učenci, ki so marksistično revolucionarno teorijo pretvarjali v prakso. Pa naj bodo to Lenin, Stalin, Tito, Pol Pot, Hodža, Mao, Castro in sedaj Kim Džong Un, Nicolas Maduro, Vladimir Putin in Aleksander Lukašenko. In zanimivo, prav vsi so se v nekem smislu vedno sklicevali na voljo ljudi, češ da zastopajo zatirane ljudske množice. Nič čudnega, da so tudi slovenski komunisti ves čas »predavali« o demokraciji, čeprav sprva niso mislili na večstrankarstvo. A ko je bilo to sprejeto, so se mu preprosto prilagodili – in vladali naprej.
A vendarle je bil Stalin toliko odkrit, da je tudi povedal resnico o vsakih volitvah: ni važno, kdo in kako voli, važno je, kdo šteje glasove. Če to povežemo s slovenskimi razmerami, imamo dovolj razlogov za skrb: ne samo da so glasove na prvih večstrankarskih volitvah šteli uslužbenci stare nomenklature, zdaj se je Državna volilna komisija odločila, da skrajša rok za izdajo poročila o izidu trojnega referenduma, ker se vladajočim pač mudi pri »osvobajanju« RTV, poleg tega pa je treba pod preprogo pomesti čim več nepravilnosti na DVK. In seveda je treba tistemu, ki šteje glasove, zaupati. Ker živimo v demokraciji. No, tudi Putinova Rusija je formalno demokratična država, kjer oblastnike izbirajo ljudje, zato je treba verjeti, da vse poteka regularno. A to je svojevrstna farsa (po Marxu), ki kaže, da sodobnim komunistom ni več treba izvajati revolucije za prevzem oblasti, saj ves čas zmagujejo z volitvami. Če ne bi bilo tako, bi volitve preprosto ukinili.
Vse to pa je tudi dovolj močan signal, da ne moremo sedeti križem rok ter po letošnjem debaklu z volitvami in referendumi čakati naslednjo priložnost, kjer se lahko ponovi že videno, čeprav nam skušnjavec prišepetava, da nam ni treba drugega, kot vzeti v roke vrečko s kokicami in čakati, kdaj bodo trupla priplavala po reki navzdol. Ne pozabimo namreč na prikrito sporočilo stare šale, da je Slovencev skupaj z Rusi okoli dvesto milijonov. Slovenija je torej vse bolj nekakšna Putinlandija sredi Evrope. Zavedati se moramo, da ima tranzicijska plenilska nomenklatura v rokah ne samo vse vzvode oblasti, pač pa tudi vse nadzorne mehanizme, vključno z ustavnim sodiščem – kar pomeni, da je nad njimi samo še modro nebo. In po trojni referendumski zmagi (če je to res bila) se nam lahko kaj hitro zgodi tudi referendum o izstopu iz EU in zveze Nato, s čimer bi padla še zadnja ovira za vrnitev totalitarne prakse. Kako je to, lahko vidimo v primeru ministra za zdravje, ki je dejansko vrh ledene gore: medtem ko javno zdravstvo crkava na obroke, minister grobo grozi zdravnikom in se nato izgovarja, da so ga »čustva malo zanesla«. Ljudstvo pa mu, ubogemu revežu, naivno ploska.
Prav zaradi skrb vzbujajočega stanja v Sloveniji je še toliko bolj nerazumljiv amaterizem Mateja Tonina, ki je na referendumski večer sicer v pravo smer namignil, da vzporedni mehanizem izvaja inženiring javnega mnenja z iracionalno in emocionalno zlorabo resentimenta »antijanša«. Vendar je zelo hitro podlegel usmeritvi, da mora biti NSi čim bolj prijazna do največje vladajoče stranke, kar se je pokazalo tudi v primeru drugega kroga županskih volitev v Mariboru, kjer je lokalni odbor NSi brez zadržka podprl razvpitega dosedanjega župana, ki ga mnogi posmehljivo imenujejo »mariborski Janković«, češ da z njim dobro sodelujejo. In je – tudi po zaslugi podpore NSi – znova zmagal.
Glede na to, kako dobro kalijo semena razdora znotraj že tako oslabljene opozicije, nas čaka politično zelo težka zima. Pozabite na Miklavževa darila v obliki malenkostnega zvišanja pokojnin, kajti rdeči vragi v svojem naletu ne bodo izbirali sredstev pri zadovoljevanju svojih sebičnih interesov. Hudič namreč veliko obljublja, malo daje, vzame pa vse.
