Piše: Sara Kovač (Nova24tv)
Program sodelovanja med našim in ruskim tožilstvom, ki je bil 13. januarja podpisan s strani generalnega državnega tožilca Draga Škete z vodjo ruskih tožilcev Igorjem Krasnovom, je bil po dveh tednih končno predstavljen s strani državnega tožilstva. Tožilstvo je sicer prejšnji teden trdilo, da razkritje ni mogoče zaradi nestrinjanja ministrstva za zunanje zadeve, a že v soboto je ministrstvo v odzivu pojasnilo, da tovrstna trditev državnega tožilstva ni resnična.
Poročali smo, da se je ob 300-letnici ruskega tožilstva generalni državni tožilec Drago Šketa mudil v Rusiji. V okviru praznovanja je prišlo tudi do sprejema pri ruskem predsedniku Vladimirju Putinu. Ne samo, da se je vse to dogajalo v času zaostrenih razmer med Rusijo in Ukrajino, ko je ruska stran na ukrajinskih mejah nakopičila več kot sto tisoč vojakov, ampak je opaziti tudi spornost na strani ruskega podpisnika. Igor Krasnov se je namreč na podlagi odločitve Sveta EU zaradi hudih kršitev in zlorab človekovih pravic znašel na spisku oseb, za katere veljajo omejevalni ukrepi v vseh držav članicah Unije.
Po zapletih je Vrhovno državno tožilstvo RS (VDT RS) le uspelo na svoji strani objaviti dokument. “Dne 17. januarja 2022 je VDT RS Ministrstvu za zunanje zadeve RS (MZZ) posredovalo kopijo programa, ki je bil podpisan v Moskvi, in jih hkrati zaprosilo, da sporočijo morebitne zadržke glede posredovanja Programa medijem, saj je medij Siol.net zaprosil za Program,” so pojasnili in dodali, da odgovora ministrstva v zvezi s posredovanjem Programa VDT RS do 31. januarja letos niso prejel, zato so MZZ ponovno zaprosili za posredovanje morebitnih zadržkov ministrstva. Ker pa so pred objavo sporočila za javnost dobili odgovor, so v prilogi objavili Program.
Bilo je več predstavnikov držav članic EU
300-letnice ruskega tožilstva pa se iz Evrope ni udeležil le Šketa, ampak tudi slovaški generalni državni tožilec Maroš Žilinka, saj je na Slovaškem zavreščalo na račun njegove poti v Moskvo. Pojavile so se zahteve po njegovem odstopu. Tako kot Šketa je tudi Žilinka podpisal dogovor o sodelovanju tožilcev. Kakorkoli, v obvestilu za javnost so na tožilstvu razkrili, kdo vse se je ravno tako mudil v Moskvi. Navedli so, da so se slovesnosti udeležili predstavniki pravosodja in generalni tožilci iz 34 držav. Manjkali pa niso tudi predstavniki različnih organizacij, med drugim Mednarodnega združenja tožilcev (IAP), OECD in Sveta Evrope ter tožilci iz Rusije. “Izmed držav članic EU so bili poleg predstavnikov slovenskega državnega tožilstva prisotni še predstavniki tožilstva iz Hrvaške, Slovaške, Romunije, Italije, Grčije in Belgije,” so pojasnili in ob tem dodali, da naši državni tožilci nikakor niso bili edini predstavniki izmed držav članic EU. “Razen tega so bili prisotni tudi predstavniki nekaterih drugih evropskih držav,” so še dodali.
Trdijo, da so ravnali skladno z ustaljeno prakso
Iz tožilstva so glede dogovora, ki je bil sklenjen v Moskvi, in komunikacije z ministrstvom za zunanje zadeve pojasnili, da so v primeru seznanitve Ministrstva za zunanje zadeve s Programom sodelovanja med Vrhovnim državnim tožilstvom Republike Slovenije in Vrhovnim državnim tožilstvom Ruske federacije za leti 2022–2023 ravnali skladno z usklajeno prakso. Kot pravijo, so v preteklosti v vseh primerih pridobili “predhodno mnenje MZZ glede statusa tovrstnih aktov v smislu 69. člena Zakona o zunanjih zadevah – če gre v konkretnih primerih za mednarodno pogodbo. Ministrstvo je v vseh primerih podalo mnenje, da ne gre za mednarodno pogodbo. Tako je bilo tudi sedaj.”
V nadaljevanju so poudarili, da je bilo udejstvovanje generalnega državnega tožilca in VDT RS v tujini omejeno zgolj na strokovno sodelovanje, izmenjavo znanja in dobrih praks. “Omejevanje strokovnega povezovanja in sodelovanja s tujimi tožilstvi z namenom izboljšanja učinkovitosti pregona v prihodnje na vnaprej ocenjenih kritičnih področjih pregona je grob poseg v samostojnost odločanja, poseg v avtonomijo in politično vmešavanje v opravljanje funkcije tako generalnega državnega tožilca kot tudi vseh drugih državnih tožilcev, ki pri takih odločitvah bodisi sodelujejo bodisi se na podlagi dogovorov udeležujejo načrtovanih izobraževalnih aktivnosti,” so prepričani.
V nadaljevanju poudarjajo, da VDT RS že več let vlaga napore pri vzpostaviti dobrih strokovnih vezi s tožilskimi organizacijami v državah članicah EU in tretjih državah. Verjamejo namreč, da dobro vzpostavljeni odnosi in učinkovito sodelovanje pozitivno vpliva na uspešnost pregona težjih oblik kriminalitete z mednarodnimi elementi, s katerimi se in se bo srečevala slovenska tožilska organizacija. “Poudarjamo, da se VDT RS o sodelovanju s tujimi tožilstvi vedno odloča zgolj na podlagi ocene strokovne vrednosti za delo slovenskih tožilcev in hkrati strogo ločuje med stroko in politiko. Državni tožilci v okviru svojih temeljnih pristojnosti varujejo pravice posameznika in javni interes v vseh razmerah ne glede na politične razmere v domači državi in njene politične odnose s tujimi državami. Po naši oceni samostojnost državnega tožilstva v strokovnih odločitvah presega tudi domet določbe prvega odstavka 5. člena ZZZ-1, ki določa, da ‘na zahtevo državnih organov ali po lastni presoji da Ministrstvo za zunanje zadeve mnenja in predlaga ukrepe za zagotovitev usklajenosti zunanje politike in za uresničevanje zunanjepolitičnega interesa Republike Slovenije’.”
Prepričani so, da je sodelovanje med tožilstvi dveh držav, ki je striktno omejeno le na izmenjavo strokovnega znanja in izkušenj na področju pregona resnega, konkretno opredeljenega kriminala, ki je zajeto tudi v politiki pregona generalnega državnega tožilstva RS, v interesu naše države. “Čeprav VDT RS o svojih mednarodnih dejavnostih ni dolžno posebej obveščati predstavnikov izvršilne veje oblasti, o pomembnih obiskih in namerah sklepanja aktov predhodno vedno obvesti Ministrstvo za pravosodje in Ministrstvo za zunanje zadeve, po presoji pa tudi veleposlaništvo v tuji državi.” Poudarjajo, da je bilo vse to narejeno pravočasno. Kot trdijo, nikoli niso dobili kakršnega koli priporočila, da njihovi nameni v kakršnem koli pogledu niso primerni. Vrhovno državno tožilstvo vnovič izraža svojo zaskrbljenost na račun medijskih in političnih napadov, ki so po njihovem mnenju neutemeljeni. Dogajanje v zvezi z delovnim obiskom namreč razumejo kot stopnjevanje pritiskov in namerno diskreditiranje generalnega državnega tožilca. Poleg tega pa še opozarjajo, da naj bi tovrstne navedbe, ki jih označujejo za neresnične, krnile ugled in pomenile grob poseg v samostojnost in neodvisnost državnega tožilstva kot celote.
