8.9 C
Ljubljana
sreda, 24 februarja, 2021

Plebiscit 1990: Pred 30 leti je bil narod za razliko od politike enoten kot skala!

23. decembra 1990 je v Sloveniji potekal plebiscit, na katerem so se Slovenci takorekoč soglasno odločili, da želijo živeti v samostojni državi. Plebiscit nedvomno predstavlja pravni temelj samostojne in neodvisne države, znamenite Pučnikove besede, ki so bile izrečene po plebiscitu: “Jugoslavije ni več. Zdaj gre za Slovenijo,” nam bodo za vedno ostale v spominu, čeprav se danes zdi, da se nekaterim toži po tistih, prejšnjih časih. Tudi Jože Pučnik, o katerem je eden ključnih ustanovnih očetov, Peter Jambrek zapisal: “Bil je pobudnik plebiscita, katerega zmagoviti izid je tudi neposredno po ljudskem glasovanju branil in ubranil z enako odločnostjo v sporih z zavezniki in nasprotniki,” bo ostal v spominu, kot upornik, morda celo kot (vsaj simbolni) odrešenik in kot osrednja osebnost takratne kritične generacije.

 

Takratna opozicija se je zavzemala za to, da bi se plebiscit izvedel enkrat spomladi 1991, a je na koncu popustila Demosu, ki je predlagal, da bi se plebiscit izvedel 23. decembra 1990. Skupščina je šestega decembra sprejela Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, s katerim so na podlagi 3. člena določili, da bo Republika Slovenija postala samostojna in neodvisna država, če se bo zanjo izrekla večina vseh volilnih upravičencev. Na referendumu se se volilni upravičenci odločali za odgovor na vprašanje: “Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?” Nedeljskega plebiscita se je udeležilo 93,2 odstotkov volilnih upravičencev, med katerimi se je za neodvisno in samostojno državo Slovenijo opredelilo nekaj več kot 88 odstotkov volivcev oziroma 95 odstotkov vseh tistih, ki so prišli na plebiscit oddat svoj glas. Če kdaj, je bil na tisti zgodovinski dan, slovenski narod nedvomno enoglasen in poenoten.

Zaradi vedno večjega zaostrovanja nasprotij v nekdanji Socialistični in federativni republiki Jugoslaviji (SFRJ) se je Demokratična opozicija Slovenije (Demos), ki je zmagala na volitvah leta 1990, zavzela za odpravo socialistične zakonodaje in za vzpostavitev demokratičnega sistema. Predstavniki Demosa so se zavzeli za plebiscit na tajnem sestanku v Poljčah, in sicer že novembra. Jože Pučnik, predsednik Demosa, je skupaj s sodelavci ustavne komisije, Tinetom Hribarjem, Tonetom Jerovškom in Petrom Jambrekom, prepričal Demosov poslanski klub, da potrdi predlog za izvedbo plebiscita. V zadnjem času je sicer slišati različne interpretacije, kako naj bi takrat dogodki potekali, glede česar je Dimitrij Rupel pred nedavnim zapisal, da navsezadnje ni narobe, če poročila in komentarji o istem dogodku prihajajo od različnih avtorjev in iz različnih smeri, svoj spomin na takratni čas pa je opisal takole:

Demos je najprej načrtoval, da bi Slovenija zapustila Jugoslavijo tako rekoč “neopazno”: s pomočjo ustave, ki bi morala biti sprejeta konec leta 1990. Jeseni 1990 je postalo jasno, da predvideni rok ne bo dosežen, zato so vsi iskali “obvoz”. Socialisti, ki so bili med zaviralci ustave, so 4. oktobra predlagali plebiscit, s čimer so prehiteli Demos. Ali so s tem hoteli pospešiti izstop iz Jugoslavije, pa je veliko vprašanje, saj iz Temeljne listine, ki so jo sestavili v SZDL leta 1989, vemo, da so želeli ostati v Jugoslaviji, ki bi jo bilo treba le nekoliko popraviti. Iz razprav po Poljčah in pred plebiscitom je razvidno, da so levičarji zaostrovali pogoje, pod katerimi bi bil plebiscit veljaven, to pa so počeli, da navsezadnje ne bi uspel. Po zastoju pri ustavi je Demos našel rešitev v navdušeni akciji poslanskega kluba Demosa v Poljčah. O poteku tega navdušenja obstajajo nekatera resna nesoglasja predvsem med dvema pomembnima igralcema: Petrom Jambrekom in Tinetom Hribarjem. Bistvo Hribarjevega prispevka v Sobotni prilogi je kritika Jambrekove vloge in omalovaževanje uradne politike Demosa. “Strateško vodstvo Demosa” naj bi sestavljali Jože Pučnik, France Bučar in zakonca Hribar. Takšnega vodstva v času plebiscita in osamosvojitve – čeprav sem bil podpredsednik Demosa – nisem zaznal, Pučnika in Bučarja pa ne moremo vprašati.

Dan samostojnosti in enotnosti predstavlja enega najpomembnejših praznikov slovenstva, saj smo si ob tem zgodovinskem trenutku sodbo pisali sami. Odločili smo se za lastno državo, s čimer smo slovenski narod postavili ob bok ostalim obstoječim narodom v mednarodni skupnosti.

V Sloveniji je bila demokracija tesno povezana z ustanavljanjem samostojne države. Če je hotela postati demokratična, se je morala ločiti od Jugoslavije, revolucije, JLA, samoupravljanja, Tita, Miloševića itn. Ker pa so bili Jugoslavija, JLA in Milošević sovražniki, je bilo treba na slovenski fronti, kjer so si nasprotovale nove demokratične in starejše partijske strukture, vsaj začasno vzpostaviti premirje. Domači spori so se umaknili tujim sporom. Prišlo je do kohabitacije med predsednikom predsedstva Kučanom in vladno koalicijo Demos. Avtor teh stavkov je prav tako Rupel, ki se je že pred časom spraševal, ali je kohabitacija med Demosom in komunisti delovala kot kratkotrajna ali kot dolgotrajna osnova za prevladovanje tako imenovane levičarske politike, ki se danes kaže v nasprotovanju privatizacije, v oživljanju socializma, rdečih zvezd, Tita in tako naprej? Podobno se lahko vprašamo tudi danes, odgovori pa se nam porajajo kar sami.

Zadnje novice

Sorodne vsebine