Na seznamu slovenskih literatov boste le stežka našli Narteja Velikonjo. In razlog? Bil je žrtev komunistične revolucije, zato je bil zamolčan – če pa so ga omenjali, so mu lepili etikete okupatorjevega sodelavca. Na takšen način je komunistični režim klevetal vsakogar, ki se mu je drznil zoperstaviti – najprej diskreditacija, nato likvidacija. Ali pa obratno.
Medtem ko so veliko večino razrednih sovražnikov komunistični revolucionarji pobili brez sodbe, so nekatere od njih umorili sodno. To pomeni, da so jih postavili, čeprav so bili civilisti, pred vojaško sodišče in jih na montiranem procesu obsodili na smrt. Namen hitrih sodnih procesov je bil predvsem propagandni: ne samo da so žrtve revolucije na ta način umazali in jim vzeli dobro ime, pač pa je imela sodba tudi eksemplaričen pomen. Širšo javnost so namreč s takšnim sodnim procesom opozorili, kaj se lahko zgodi, če se upiraš rdečemu režimu. Med žrtvami tovrstnih sodnih umorov je tudi Narte (Lenart) Velikonja.
Primorec v Ljubljani
Rodil se je leta 1891 v Dolu pri Otlici blizu Ajdovščine na domačiji Bevkovih kot prvorojenec očeta Ignacija in matere Marije Bevk. Po končani ljudski šoli se je odpravil na gimnazijo v Gorico, kjer se je spoznal s primorskimi pisatelji in pesniki: Andrejem Budalom, Jožo Lovrenčičem, Igom Grudnom in Francetom Bevkom. Kot poročajo nekateri viri, naj bi bil razmišljal o duhovniškem poklicu, vendar je po maturi v Gorici (1912) odšel na študij prava na Dunaj. Študij je končal leta 1918, ravno ob razpadu Avstro-Ogrske in koncu prve svetovne vojne, ki je njegov študij nekoliko podaljšala. Prav v tem času je tudi navezal stik z nekaterimi vplivnimi Slovenci, tudi z dr. Antonom Korošcem. Ko se je vrnil z Dunaja, se je ustalil v Ljubljani, kjer je opravljal različne službe v banovinski upravi. Leta 1920 se je poročil z Ivanko, nečakinjo ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča, in imela sta kar 13 otrok. Tisti dan se je hkrati z Ivanko poročila tudi njena sestra Anka. Obred obeh porok je vodil sam škof Jeglič.
Še v času študija je Narte Velikonja začel pisati in objavljati povesti, novele in tudi dramska dela. V času druge svetovne vojne je deloval v Zimski pomoči, organizaciji, ki je pomagala beguncem. V njenem zborniku, ki je izšel leta 1944, je objavil tudi svoja literarna dela. Sodelavci zbornika so bili še Zorko Simčič, Božidar Borko in Tine Debeljak. Namen zbornika je bil prikazati literarno ustvarjalnost v težkih razmerah okupacije, a hkrati so se s tem na neki način uprli kulturnemu molku, ki ga je razglasila Osvobodilna fronta – seveda je bilo jasno, da je bil ta razglas farsa, saj ukaz o kulturnem molku ni veljal za literarne veleume v njenih vrstah. Nič čudnega, da je omenjeni zbornik po vojni pristal na indeksu prepovedanih knjig.
Avtor številnih novel
Kot že rečeno, je o Velikonji zaradi dejstva, da je bil med literati, ki »niso smeli obstajati« (tako kot tudi ne vrhunski pesnik France Balantič), le malo podatkov. Kot navajajo viri, je deloval najprej kot pesnik, nato pa je postal pripovednik modernega realizma, ki je snov za svoja literarna dela črpal iz svojega domačega okolja. Imel je prefinjen občutek za socialne stiske kmetov, bajtarjev in delavcev, ki so se prebijali skozi težavne gospodarske in politične razmere, ob tem pa se je osredinil tudi na psihološko doživljanje posameznika. Že leta 1916 je izšla njegova dramska igra Suženj, znane naj bi bile vsaj še tri damske igre. Sicer pa je bil predvsem avtor povesti (Višarska polena, Besede), novel (Sirote, Otroci) in humorističnih zgodb (Pod drobnogledom, Zbiralna leča, Humoreske in satire, zbirke anekdot). Zanimivo je, da iz njegovega pisateljskega opusa sije veder značaj kljub težavam z zdravjem, saj je leta 1933 zaradi kapi delno ohromel, a se kljub temu ni odpovedal pisateljevanju. Ves čas pa je ohranjal sočuten odnos do bolnih, sirot in starejših pa tudi do socialno ogroženih, hkrati pa je bil viden katoliški pisatelj, tudi družbeno angažiran. Prav tako je v svojih delih opisoval svoj domači kraj, tudi v razmerah italijanske okupacije, ki je nastopila leta 1920.
Odkrito o komunističnih zločinih
Zakaj je bil Narte Velikonja tako moteč za komuniste? Bržkone zaradi svoje vplivnosti pa tudi zaradi javnega nasprotovanja komunistični revoluciji. Leta 1944 je to kritiko vpletel v svoje literarne pripovedi v knjižici »Malikovanje zločina«.V tem svojem monumentalnem delu, v katerem je razkril najvidnejše zločine komunistične revolucije in poimensko našteval tako umorjene kot morilce, je bil očitno tako neposreden, da glavni voditelji komunistične revolucije niso mogli prenesti resnice, ki jo je napisal o njih. Poglejmo samo, kaj je Velikonja v tem delu napisal o t. i. izdaji naroda: »Mislim, da ni izdajalec naroda tisti, ki trdi, da je narod tako suveren, da odloča sam, kaj more storiti, da se ohrani. Da sme in more razločno povedati, da nima nihče pravice od njega zahtevati žrtev, najmanj pa tisti, ki so zločinsko razkrojili njegovo armado s svojo podtalno agitacijo, ki so svojčas očitno nastopili proti oficielni politiki in razkrojili vse notranje državno in narodno življenje.« Narte Velikonja je odkrito nastopil proti manipulaciji z resnico, saj so ljudem, ki so jih umorili komunisti, pripisovali greh izdaje naroda, s tem pa so komunisti upravičevali svoje zločine.
Aretacija dan po srebrni poroki
Ko so se v začetku maja tudi mnogi prebivalci Ljubljane začeli umikati pred prihajajočimi komunističnimi partizani, Narte Velikonja ni bežal. Desetega maja 1945 je z ženo še praznoval svojo srebrno poroko. Bil je ravno praznik vnebovhoda, a po Ljubljani so se že širile nove zastave z rdečo zvezdo. Dan kasneje so Narteja novi oblastniki aretirali in zaprli. 23. junija 1945 so mu sodili na vojaškem sodišču, dva dni kasneje pa ustrelili. Teh usodnih dni se dobro spominja tudi pisateljeva hči Meta Velikonja, ki jih je opisala za revijo Zaveza (pričevanje je objavljeno tudi na spletu): »Iz časopisa je mama izvedela, da bodo očetu sodili pred vojaškim sodiščem. Razprava je bila javna. Prenašali so jo po radiu in prek zvočnikov pred sodiščem. Mama ni smela v sodno dvorano. Meni in Lenki mama niti ni dovolila, da bi razpravo poslušali po radiu. Prihajale so mamine znanke in pripovedovale o razpoloženju pred sodnijo. Me nismo šle tja, ker smo se bale, da bi nas poslušalci napadli.« Na sodišču so Velikonji očitali objavljanje profašističnih člankov, da je »kot predsednik Rupnikovega podpornega odbora in Zimske pomoči delil podporo predvsem le profašistično usmerjenim prosilcem. Odtegnil je podporo idejnim pristašem narodno osvobodilnega gibanja, si v to svrho organiziral svoj posebni vohunski aparat in se za svoj posel posluževal podatkov okupatorjeve policije. Nadalje je kot predsednik Zimske pomoči kriv aretacije odbornikov Rdečega križa ter njih odgona v taborišče. Kot književnik, politik in uradnik je bil v okupatorjevi službi in eden izmed vidnejših idejnih voditeljev slovenskega fašizma.« Obsodili so ga na smrt z ustrelitvijo, zaplembo premoženja in trajno izgubo državljanskih pravic.
Dan sodnega umora
»V ponedeljek, 25. junija, zjutraj je mama meni in Lenki naročila, naj greva h gospe Remčevi in tam počakava, da pošlje po naju. Res sva šli k Remčevim. Gospa naju je nadvse prijazno sprejela, naju pogostila, zabaval naju je pa njihov sin Mitja. Bili smo na dvorišču, se igrali in klepetali. Ne vem točno, kako sva proti večeru prišli do stolnice. Tam naju je čakala mama. Prijela je vsako za eno roko in naju peljala v cerkev. Pred tistim velikim razpelom nasproti stranskega vhoda nama je v veliki stiski rekla: »Sedajle bodo ustrelili našega papana. Nisem ga smela videti pred smrtjo in tudi obiska duhovnika niso dovolili.« Vse tri smo klečale pred Križanim, molile in jokale. Ne vem, kako dolgo. Tudi ne vem, kdaj in kako smo prišle domov,« se spominja Velikonjeva hči Meta. Na dan, ki je skoraj pet desetletij kasneje postal osrednji slovenski državni praznik, se je tako zgodil sodni umor pisatelja Narteja Velikonje – na strelišču pod Golovcem. Kot je junija 1995 v reviji Zaveza opisala Meta Velikonja, je bila na dan umora četa vojakov proti večeru poslana pred zloglasne zapore na Miklošičevi cesti v Ljubljani. »Na dvorišču so na kamione spravili neuklenjene obsojence, med njimi je bila tudi ena ženska, in jih odpeljali proti Rudniku, kjer je ob vznožju Golovca strelišče. Vojak (ki danes o tem priča) je slišal, da se eden od obsojencev pogovarja z oficirjem: ‘Naredite mi uslugo in preberite mojo knjigo Višarska polena!’ – ‘Bom,’ je odgovoril oficir. Vojaki so se razpostavili v bližini velike jame in ta, ki želi danes spregovoriti, priča: ‘Od jame sem stal nekako 30 metrov, prišel je k jami gospod v sivi obleki in z izrazito srebrnimi okviri očal. Pred jamo je snel očala, ponudil jih je človeku, ki ga je spremljal do jame, ta pa jih je zagnal v jamo. Po obnašanju tega sem opazil, da ga je to pretreslo bolj kot bližnja smrt.’ Govorice še vedo povedati, da so kasneje med urejanjem strelišča skupne grobove prekopali.«
Aretirali tudi vdovo
Teden dni po tem zločinu je vdova Ivanka pisala pismo bratrancu Antonu Prešernu v Rim: »Niso me pustili k njemu, niso mu hoteli dati mojega pisma, niso mu dovolili duhovnika, niso mi dali mrtvega, niso mi povedali, kje je njegov grob. Tako sem si želela vsaj besedo od njega, če ga že videti nisem smela. Želela sem si njegov rožni venec in prosila za to duhovnika, če bi mu uspelo priti do njega.« Prav zaradi tega pisma so komunisti aretirali tudi njo − trinajst mesecev je prebila na prisilnem delu v Rajhenburgu. Še danes ni znano, kje ležijo posmrtni ostanki Narteja Velikonje. Lokacija njegovega groba še vedno ni znana, tako kot ni znano, kje je pokopan umorjeni dr. Lambert Ehrlich. Njegovo ime je bilo tako izločeno iz slovenskega občestva in spomina, kot je zapisala Alenka Puhar. Tudi Nartejeve potomce je totalitarna oblast obsodila na tiho izolacijo, ali kot se spominja hči Meta: »Že po očetovi aretaciji so se nas začeli ljudje izogibati. Po obsodbi in izvršitvi obsodbe je bilo to izogibanje še bolj izrazito. Mama je včasih, ko je prišla iz mesta, povedala, da se je kdo pred njo umaknil na drugo stran ceste ali pa se zagledal v izložbo, da mu je ne bi bilo treba pozdraviti. Takrat so te lahko zaprli in obsodili že zato, če si nekoga poznal. Bili smo vedno bolj osamljeni. Ta osamljenost nam je pustila posledice tudi za poznejši čas.«
Skratka, zgodba, ki naj služi kot spomin in opomin glede na aktualno čaščenje totalitarizma t. i. politkolesarjev.
