Piše: Jože Rant st.
Ali je še kaj ostalo od izumrlega venetskega jezika?
Z zanimanjem sem v tedniku DEMOKRACIJA prebral zelo uravnotežen in poveden sestavek novinarja Gašperja Blažiča o razpravi in uradnem stališču Komisije za slovenski jezik pri SAZU glede vprašanja, ali je napis v venetski pisavi »ostiiarei« iz Škocjana samo venetski ali pa ima tudi slovensko razlago, da je torej tudi prastar slovenski napis.
Za pozdraviti je, da si je akademska institucija vzela čas in se posvetila razlagi branja enega najbolj znanih staroselskih napisov, s tem pa tudi preučevanju najzgodnejše zgodovine Slovencev. Prof. dr. Snoj je razlago opravil korektno, »lege artis«, in pojasnil, da gre za votivni napis (posvetilni) nekemu Ostiiareju. Napis vsebuje eno besedo, venetsko osebno ime Ostiiarej v dajalniku; ne gre torej za dve besedi »osti iarei«, ki bi se ju dalo po slovensko razlagati kot »ostani zdrav, mlad«.
Skupni predniki Venetov in Praslovencev
Venetski »ostiiarej« pa je sestavljen iz samostalnika »ostij« v pomenu gost, lat. hostis in s pripono -iar(is),. Pripona -iar bi lahko imela isto vlogo kot na primer galokeltska pripona -mar ali slovanska in staroslovanska –mir, ki naj bi poudarjale lastnost nosilca imena. Je pa iar (ali jar) lahko samostojna beseda-pridevnik, ki v slovanskih jezikih označuje mladost, krepkost, moč. Tako je npr. jarčka mlada kokoš, jarec mlad oven, poznamo jaro žito, jaro kačo, biti razjarjen. Staroslovanska bogova pomladi sta Jarilo in Jarovit. Tudi v ladinskih narečjih, na ozemlju, kjer so nekoč prebivali Veneti in Karni, se je še ohranil iar v pomenu mlad. Tako »iarina« pri Ladincih pomeni mlado kokoš, v kantonu Ticino pa najdemo gorsko ime Monte Iarz (naselje Blenio). Pri Ladincih »goste« pomeni zajtrk (pogostiti), »gešč« je gost, torej se navezuje na slovenski gost, gostiti se in tu g ali h še nista odmrla kot pri venetskem (h)osti(s). Venetsko osebno Ostijarei bi lahko morda prevedli mlad, krepak gost, torej v dajalniku mlademu gostu. Morda? Saj poznamo tudi staroslovanska imena kot Radegost, Gostimir, Gostislav. Je pa tudi res, da sama pripona -iar (-ar ali -jar) označuje dejavnost, ki se navezuje na samostalnik. V slovenščini na primer hmelj-hmeljar, dragulj-draguljar, gosli-goslar. Vsekakor sta venetska »iar« in »osti« nekako razumljiva tudi v slovenščini.
Skrivnostne korenine Venetov
Akademik Snoj je tako kot mnogi drugi jezikoslovci tudi pravilno uvrstil venetski jezik med italidske jezike, jezike torej, kot sta latinščina, etrurščina, umbrijščina. Glede jezikovne klasifikacije (uvrstitve) venetščine v družini indoevropskih jezikov pa so še vedno mnenja deljena. Tako se spomnim, da je akad. prof. dr. Janez Orešnik v svojem predavanju članom Društva klasikov o venetskem jeziku marca 2013 povedal, da sta venetski jezik in slovenščina sorodna si jezika, da pa slovenščina ne izhaja iz venetskega jezika. Keltolog in arheolog prof. dr. Peter Anreiter (Univerza v Innsbrucku) v svoji knjigi o predrimskih imenih Panonije zastopa stališče, da so bile vse Vzhodne Alpe od Švice do Panonije, torej naselitveno območje Retijcev, Venetov in Karnov, v predrimskem času poseljene z enim indoevropskim ljudstvom, ki pa niso bili Kelti. Naš priznani indoevropski jezikoslovec Luka Repanšek uvršča venetski jezik med italidske jezike. Jadranka Gvozdanović (Univerza v Heidelbergu) pa v ruski jezikoslovni reviji primerja jezikoslovne lastnosti jezika severnojadranskih Venetov z jezikom baltskih, vzhodnoevropskih Venetov ob Visli in jezikom atlantskih, armoriških Venetov. Ugotavlja njihovo določeno podobnost, hkrati pa pokaže tudi na vplive jezika sosednjih keltskih plemen. Opozori tudi na omembe baltskih Venetov v kronikah zgodnjega srednjega veka, takoj po zatonu antike. Jordanes (l. 551, Getica) piše o Venetih, Antih in Slovanih, da so istega pokolenja, zanje pa obstajajo tri različna imena. Prokopij (De bello Gothico) pa piše, da Veneti, Anti in Slovani govorijo isti barbarski jezik! Jezikovna znanost še zdaleč ni povsem enotna o tem, kako se v primeru severnojadranskih Venetov prepletajo jezikovne značilnosti italidskih, keltskih in tudi slovanskih jezikov.
Kdo so bili staroselci?
Upravičeno si je torej postaviti vprašanje, ali še obstajajo kakšne ostaline venetskega jezika, ki bi pričale o slovanskem (slovenskem) značaju tega jezika. V antičnih napisih v latinici na rimskih kamnitih spomenikih iz naših krajev pa tudi širše okolice, v Istri, Dalmaciji, Panoniji lahko najdemo poleg imen rimskih državljanov in keltske ali keltizirane premožne elite tudi imena staroselcev, prvobitnih prebivalcev, katerih jezikoslovna analiza bi lahko odkrila značaj njihovega govora. Drugi vir o izumrlem venetskem (in morda tudi o retijskem ali »ilirskem« jeziku) bi bile lahko ostaline prvobitnega jezika v besednem zakladu govora, narečjih prebivalcev izoliranih gorskih dolin in krajev v Vzhodnih Alpah in širši okolici, torej pri Ladincih v Dolomitih, pri Furlanih in zlasti še Retoromanih v Švici. Tudi zemljepisna imena, imena gora, dolin, rek, ledinska imena so zelo trdoživa, časovno obstojna. Kolikor ne pride do načrtnega potujčevanja, lahko tako ohranijo prvine poimenovanja, kot so jim ga dali prvi prebivalci, lahko daleč nazaj v prazgodovini. Običajno so to imena, ki odražajo geomorfološke značilnosti kraja, njihovo rabo, gospodarsko, lahko pa tudi kulturno (stara verovanja, obredna mesta, miti).
Latinizirana staroselska imena
Zanimiva so latinizirana imena staroselcev na antičnih spomenikih iz okolice Ljubljane (Ig), Šmarate pri Ložu, Krasa kot na primer Buttus, Buttura, Bucco, Buccirega (iz Iga), ki so zelo podobna slovenskim priimkom ali besedam kot But, butati, Butara, Buk, buka, bukati. Za slovitega nedavno preminulega jezikoslovca Erica Hampa je »italidsko« ime Rega predstavljalo uganko. Če pa vemo, da je ime z obrobja Ljubljanskega barja, pa za Slovence rega pomeni žabo. Morda se lahko motimo, ampak podobnost s slovenskimi imeni ali besedami lahko vidimo tudi pri nekaj deset staroselskih imenih, kot so Caucavus, Cosutus, Crouta, Iarcius, Maleius, Meleius, Medu, Racco, Rantillus, Samuda, Sumelu, Uragisa, Veselie, Vesnis, Vetra, Vindus, Volovicus itd. Gre tu le za naključno fonetično podobnost? Verjetnost je majhna. Ali imajo ta antična staroselska imena italidski, morda keltski ali celo germanski značaj? Vsekakor bi bilo lepo in koristno, ko bi nam naši jezikoslovci razložili, ali gre tu za naključno podobnost ali za ostaline italidskega ali keltskega jezika na naših tleh.
Povezave med slovenščino in latinščino
Slovenščino kot slovanski jezik in latinščino kot italidski jezik ter s tem tudi retoromanska in ladinska narečja povezujejo številne izoglose. Vse seveda na podlagi skupnega protoindoevropskega (PIE) jezika, ki pa mu je stara slovenščina precej podobna in ki je tudi zelo blizu stari ruščini. Na primer slovenska in ruska sekira, latinsko securis in retoromansko skir ( v slovenskem narečno skira) so v sorodstvu. Podobne zgovorne izoglose so vrč-urceus-urč, vrt-hortus-urt ali iert, pravljica-parola-praula in vrsta drugih. Praviloma je retoromanska ali ladinska izoglosa bolj podobna slovenski inačici kot latinski, torej bi lahko sklepali, da je starejša od latinske. Ali drugače zastavljeno, so si predniki Slovencev (recimo tisti v 6. stoletju) sposodili besedo za vrč iz latinskega urceus kot predlogo? Ali pa je morda obratno res, da so predniki Latincev prevzeli od neke starejše pra- ali predslovanske etnije vrč kot predlogo za urceus? Vsekakor so prastari Slovani že davno v prazgodovini poznali lončene (keramične) vrče in najbrž ob prihodu na ozemlja romaniziranih staroselcev v 6. stol. niso imeli potrebe in razloga prevzemati njihovih »italidskih« besed.
Raziskovalci, na delo!
V zahodnem delu in v osrčju Vzhodnih Alp v besedišču Retoromanov in Ladincev najdemo kar številne besede, ki so po vsej priliki ostaline zelo starega slovenskega substrata. Značilni primeri so npr. »cossessa« za košenino, koseze, »mouže« za molžo, »coss« za koš, »cric« za kričanje, »sdermenar« za stresanje, zdrmanje in še številne druge besede in izoglose. Da gre verjetno za pradavni slovenski (slovanski) substrat, kaže tudi vrsta zemljepisnih in ledinskih imen, ki so v številnih primerih čisto enaka in običajna v Sloveniji: Bodesche, Calischa, Coritto, Cotschna, Golo, Glina, Ribitschi, Strela, Šija, Urschai, Zavrag, Welesch, Nav, Belin, Devin! Potrditi ali zavrniti in predvsem pojasniti, ali gre tu resnično za neki pradavni slovenski imenski (in posebej tudi besedni) prežitek v retoromanskih in ladinskih narečjih, je naloga jezikoslovcev. Če pa gre tu resnično za prastar jezikovni prežitek iz slovanskega jezikovnega prostora globoko na zahodu v Alpah, pa je potem naloga arheologov, zgodovinarjev, genetikov in arheogenetikov, etnologov, da pojasnijo, kdaj in kako je do tega zanimivega pojava prišlo. Odgovore na tu postavljena vprašanja lahko da le multidisciplinarno znanstveno raziskovanje, morda tudi pod okriljem SAZU.
