Piše: Gašper Blažič, M. B.
V prejšnji številki smo pisali o dogajanju v osemdesetih letih, ki je pripravljalo teren prehodu v večstrankarski in tržno-kapitalistični sistem, pa tudi pohod Slovenije na samostojno pot. Seveda je bilo veliko vprašanj glede tega, do kakšne mere naj Slovenija postane samostojna država: ali povsem samostojna, ali kot država v sklopu zveze neodvisnih držav ali pa bi se Jugoslavija preoblikovala v konfederacijo oz. asimetrično federacijo.
Slovenska skupščina je izide plebiscita slovesno razglasila tri dni po plebiscitu, 26. decembra 1990. To je pomenilo, da je bil 26. junij 1991 po zakonu skrajni rok za razglasitev samostojnosti. Vendar bi bila to samo operetna osamosvojitev in plehka predstava za javnost, če ne bi Slovenija pred tem sprejela ustreznih zakonskih aktov (dopolnil k republiški ustavi iz leta 1974, Temeljne ustavne listine, ustavnega zakona za njeno izvedbo in Deklaracije o neodvisnosti), v skladu s tem pa prevzela efektivno oblast na področjih, ki so pripadala federaciji (denimo carine). Demosovo vlado je tako čakalo izjemno naporno obdobje tudi zato, ker je operativnost vlade na neki točki zastala in je tako prišlo do znamenitega sestanka na Brdu pri Kranju, kjer je notranjemu ministru Igorju Bavčarju pripadla funkcija glavnega operativca vlade v pripravi na osamosvojitev. Vmes je prišlo tudi do zamenjave nekaterih ministrov v povezavi z obiskom ekonomista Jeffreyja Sachsa in njegovega pomočnika Davida Liptona za svetovanje pri privatizaciji.
Ko Marković postane lutka
Že konec decembra 1990 in s tem konec plebiscitnega leta je bil razburljiv. Miloševićev vdor v zvezno blagajno in odtujitev sredstev iz primarne emisije je sprožilo veliko ogorčenja, kar je potrjevalo znano tezo, da so na Balkanu zakoni zato, da se kršijo, in da ima gospodarski kriminal, kot se je denimo izkazal v primeru Agrokomerca, v Jugoslaviji domovinsko pravico – kar je seveda rušilo prizadevanja zveznega premierja Anteja Markovića, ki mu je v letu 1990 z uvedbo novega denominiranega dinarja (izenačenega z avstrijskim šilingom v razmerju 7 dinarjev za eno nemško marko) uspelo za kratek čas obrzdati inflacijo. Z začetkom leta 1991 pa je postalo jasno, da je Marković le še politično truplo (le da si je mednarodna politika še vedno delala iluzije, da on lahko reši Jugoslavijo, medtem pa so bila poročila obveščevalnih služb zgovornejša). Njegova kariera je bila dejansko odvisna samo od JLA, zato je ob poprejšnji liberalizaciji gospodarstva (kar je tudi omogočilo nastanek prvih tajkunov) začel dvigovati plače oficirjem, v odnosu do Slovenije pa je postajal čedalje bolj popadljiv. Slovenska stran je namreč začela blokirati odhajanje nabornikov na služenje vojaškega roka v JLA. Že leta 1989 je namreč JLA z namenom centralizacije močno zmanjšala število armadnih območij, deveto armado pa priključila petemu armadnemu območju s sedežem v Zagrebu. Prizadevanja Slovenije, da bi njeni vojaki služili vojaški rok vsaj v petem armadnem območju, niso obrodili sadov. Bolj ko se je bližal napovedani datum osamosvojitve (sprva neuradno celo 21. junija, a so morali datum zaradi podatka, ki ga je Ciril Zlobec zaupal italijanskemu konzulu, od tam prišel do Beograda, prestaviti za nekaj dni), bolj je postajalo vroče na relaciji Ljubljana–Beograd. Zadnji mesec pred osamosvojitvijo se je vnela tudi carinska vojna, a je bila tik pred dnevom D »čudežno končana« s sporazumom, ki dejansko ni trajal več kot nekaj dni.
Šesterica predsednikov brez dogovora
Dejansko pa je bila Markovićeva nemoč tudi v tem, da so se mu tako rekoč za hrbtom srečevali predsedniki jugoslovanskih republik (brez avtonomnih pokrajin, ki jih je Srbija dejansko ukinila, a so v predsedstvu SFRJ še vedno obstajale). Šlo je za pogovore o tem, kakšna naj bi bila prihodnost Jugoslavije. Predsednika predsedstev BiH in Makedonije Alija Izetbegović in Kiro Gligorov sta navijala za nekakšen kompromisni načrt, ki mu je bil menda naklonjen tudi slovenski član jugoslovanskega predsedstva Janez Drnovšek. Bilo je veliko pregovarjanja glede morebitne konfederacije in zveze neodvisnih držav. Tudi Slovenija oz. njena vlada je morala zaradi pritiska mednarodne javnosti opustiti javno govorjenje o »odcepitvi«, saj je bil Zahod zelo kritičen do morebitne secesije – trendi so bili takrat namreč povsem obratni, poleg tega so se bali tudi razpada Sovjetske zveze, ki je imela jedrsko orožje. Slovenska stran je še najbolj navijala za sporazumni razhod jugoslovanskih republik. Vendar je bil spet glavni oviralni dejavnik Slobodan Milošević, češ da se Hrvaška lahko odcepi, a brez srbskih občin v severni Dalmaciji, Liki, Banji, Kordunu, Slavoniji, Baranji in Zahodnem Sremu, ki so se na referendumu opredelile za življenje v Jugoslaviji. Skratka, podoben načrt kot v času pred drugo svetovno vojno, ko so srbski politiki zaradi zaostrenih razmer z Zagrebom načrtovali amputacijo Hrvaške od Kraljevine Jugoslavije, a le tistih ozemelj, kjer ni bilo Srbov. Načrt je preprečil sporazum Cvetković-Maček z ustanovitvijo Banovine Hrvatske. Za Miloševića je bila delitev Jugoslavije po obstoječih »avnojskih« republiških mejah nesprejemljiva, saj samoodločba velja za narode in ne za republike (zaradi tega je tudi zagovarjal obstoj Jugoslavije kot »federacije«, karkoli je že to pomenilo). Hrvaška je imela problem, ker je njena dotedanja socialistična ustava opredeljevala SR Hrvaško kot državo hrvaškega naroda in Srbov na Hrvaškem (kar je bila dejansko neke vrste varovalka pred morebitno obnovitvijo zloglasne NDH), nova hrvaška ustava, sprejeta 22. decembra 1990 (dan pred slovenskim plebiscitom), pa te formulacije ni ohranila. Tudi zato se predsedniki šestih republik niso mogli sporazumeti o ničemer, kar je na drugi strani dajalo Markoviću vsaj nekaj upanja. Ko je na začetku junija 1991 obiskal Slovenijo, je poslancem slovenske skupščine izrekel grozilne besede: »Mora se najti rešitev, s katero bomo regulirali služenje vojaškega roka in vsa vojaška vprašanja, ker če tega ne bo, se bojim, da bomo morali namesto demokratizacije poseči po nekih drugih sredstvih…«
Predsedstvo SFRJ brez zadosti glasov za puč
Milošević je v tistem času zelo resno razmišljal, da bi namesto plana A (»Srboslavija«, kot je dejal Kučan) začel s planom B (Velika Srbija, to je Srbija z Makedonijo, BiH in Republiko Srbsko krajino, ki je bila razglašena na Hrvaškem). Vendar do končne odločitve še ni prišlo (dokončno sprejeta je bila šele z umikom JLA iz Slovenije), saj so bili generali JLA poleg Markovića zavezani ohranitvi enotne Jugoslavije za vsako ceno. Zlasti zvezni obrambni minister general Veljko Kadijević bi naredil vse, da se Jugoslavija ohrani. Bil pa je precej bolj legalistično usmerjen kot njegov predhodnik Branko Mamula, ki je bil po nekaterih ocenah zmožen narediti vojaški puč v Jugoslaviji, medtem ko si Kadijević tega ni drznil, se je pa o tem (neuspešno) dogovarjal s sovjetskim kolegom Dimitrijem Jazovom. Ne glede na to pa je bilo v obdobju od plebiscita pa do dneva D vsaj trikrat zelo napeto. Najprej januarja 1991, ko je vojaški vrh želel obračunati s Hrvaško in razorožiti njene enote, tj. nastajajoči Zbor narodne garde, češ da gre za paravojaško organizacijo – na drugi strani pa je oborožene sile Republike Srbske krajine povsem prezrl. Nasploh je JLA že pred tem preprečevala Hrvaški, da bi vzpostavila red in mir na območjih, kjer so delovali srbski uporniki. Beograjski generalštab je želel dobiti od predsedstva SFRJ soglasje za oboroženo akcijo, ki bi (lahko) zajela tudi Slovenijo, zato je marca 1991 člane predsedstva odpeljala v mrzel prostor v prostorih generalštaba, kjer so imeli sejo. K sreči niti ta manever ni uspel. Tako kot ne skrajno napet mesec maj, ko je v Pekrah prišlo do incidenta, ki sprva ni kazal resnih znakov zaostritve. Vendar so enote JLA iz mariborskih vojašnic obkolile učni center TO v Pekrah, kar je bil zastraševalen manever, za katerega je mariborska KOS računala, da bo demoraliziral ta del Slovenije. V noči na 24. maj pa je prišlo še do ugrabitve dveh oficirjev TO, ki sta se šla pogajat v prostore mariborske občine. Šele ko je slovensko elektrogospodarstvo odklopilo elektriko vojašnicam, je bila vojska pripravljena na popuščanja. Isti dan zvečer pa je pod kolesi oklepnika JLA ugasnilo življenje prve žrtve agresije JLA, kar je samo še bolj utrdilo slovensko javnost v prepričanju, da v JLA pravzaprav ni nič slovenskega, ampak gre za okupatorsko vojsko.
Poskusi notranje destabilizacije
Tako Marković kot JLA (zanimivo, oba sta medtem že ustanovila svoji stranki, Marković Zvezo reformnih sil, JLA pa Zvezo komunistov – gibanje za Jugoslavijo) pa sta v primeru Slovenije računala tudi na neenotnost slovenske politike, ki jo je februarja 1991 zaznamovala razvpita Deklaracija za mir. To je še dodatno demoraliziralo dokaj slabo oboroženo TO, ki je šele čakala na glavne pošiljke orožja. Marković se je na obisku v Sloveniji celo ločeno tajno sešel z opozicijo (ZKS-SDP), ker je očitno računal, da lahko razpad koalicije Demos prepreči osamosvojitev.
Tak notranji poskus destabilizacije se je zgodil praktično tik pred dnevom D, ko je celo del Demosa želel sodelovati pri rušenju generalnega državnega tožilca Antona Drobniča zaradi njegovega angažiranja v Novi Slovenski zavezi. Očitno je, da je tudi Kučan računal na javno razpravo o tem, kar bi lahko povsem ohromilo osamosvojitvena prizadevanja.
K sreči tema ni prišla na dnevni red, se je pa učinek pokazal kasneje ob razpadu Slovenske demokratične zveze in nato še koalicije Demos. V ozadju je stal tudi boter vzporedne ekonomije Niko Kavčič, ki je imel napeljane kanale tako do Milana Kučana kot do Ivana Mačka – Matije. Žal to seveda ne pomeni, da je Slovenija dan D dočakala enotna. Zamujala je pri menjavi državnih simbolov, tudi TO in milice oz. policije. Zadnji dnevi pred razglasitvijo so bili naporni in polni neskončnih razprav, zakaj bi morali denimo obdržati rdečo zvezdo na zastavi. Nekateri znani levičarski intelektualci so se zaklinjali, da jih na razglasitev samostojne Slovenije ne bo in da na plebiscitu niso glasovali za to, kar so sprejeli poslanci. V vrstah LDS so celo v času agresije skušali krivdo zvaliti na Janeza Janšo in Igorja Bavčarja, češ da sta za napad JLA enako kriva kot generali v Beogradu.
Brionska deklaracija je dokaz, da je vojna res bila
Ne glede na to pa je odkrita agresija JLA, ki jo lahko brez zadržkov imenujemo vojna, narod poenotila. Tanki so že 26. junija 1991, že nekaj ur pred razglasitvijo samostojnosti, mendrali Primorsko, v noči na 27. junij pa še preostali del Slovenije. Cilj je bil zasesti vse mejne prehode, mednarodna letališča in pristanišča, s tem pa Slovenijo mednarodno osamiti, odstaviti zakonito oblast in postaviti svoje marionete. Posnetki, ki so obšli svet, so pokazali neverjetno brutalnost ene zadnjih komunističnih armad v Evropi. Brezglavo pobijanje civilnega prebivalstva, tujih novinarjev (dva avstrijska fotografa na ljubljanskem letališču) ter tujih voznikov tovornjakov (Medvedjek in Šentilj), pa tudi organiziran pritisk civilne javnosti (od Cerkve do Nove revije) na mednarodne zveze so bili dovolj prepričljiv odziv za mednarodno javnost, da je začela popravljati svoje dotedanje naivne vtise o Jugoslaviji.
Evropska trojka treh zunanjih ministrov (de Michelis, Poos, Van den Broek) je na nočnih pogajanjih najprej v Beogradu in nato v Zagrebu dvakrat skušala doseči konec spopadov s predlogom v treh točkah: najprej premirje oz. prekinitev ognja, vrnitev vojske nazaj v vojašnice in suspenz izvrševanja samostojnosti Slovenije in Hrvaške za obdobje treh mesecev. Predvsem zadnja točka je bila zelo boleča, saj bi lahko pomenila tudi konec sanj o samostojnosti. Nekateri so jo razlagali kot vrnitev v stanje pred 25. junijem 1991, kar bi pomenilo izničenje vseh dejanj Slovenije, potem ko je prevzela efektivno oblast. Sporazum s temi točkami (in dodatnimi določili) je bil realiziran 7. julija 1991 na Brionih po zelo napornih pogajanjih, slovenski parlament pa ga je tri dni kasneje s težavo potrdil. Čeprav je bilo to dejanje obravnavano kot kapitulacija, je Slovenija vendarle prvič postala mednarodni pravni subjekt, ni pa bila še mednarodno priznana. Bila pa je to pomembna pot do mednarodnega priznanja, agresivni manevri JLA se niso več ponovili. Le malo kasneje je bil v Beogradu presenetljivo izglasovan sklep o umiku JLA iz Slovenije in o odpustu slovenskih vojakov. Prvi november 1991 je bil tako za Slovenijo prvi večji praznik brez tujih vojakov.
Ta pregled dogodkov vsekakor kaže, da je osamosvojitev imela svoj smisel kot dejanje diskontinuitete. Če bi bila Jugoslavija zgledno urejena država, kot beremo sedaj v nekaterih publikacijah, potem preambula ustave, sklicujoč se na Temeljno ustavno listino, dejansko laže in je bila osamosvojitev Slovenije dejanje brez smisla in nepotrebna avantura. Zato ne preseneča, da želijo nekateri zabrisati spomin na agresijo JLA, ki je terjala konkretne smrtne žrtve tudi med civilisti. Če bi bila namreč osamosvojitev dejanje brez smisla in kot takšna samo »operetno dejanje«, ne bi prišlo do agresivne reakcije komunistične armade. Smiselnost osamosvojitve so dejansko potrdila mednarodna priznanja: najprej Evropske skupnosti, nekaj mesecev kasneje pa še ZDA. Slovenija se je leta 2004 pridružila EU in zvezi Nato, vstopila je v evroobmočje in v schengen. S tem so odpadli vsi računi brez krčmarja, da bi še kdaj prišlo do obnovitve Jugoslavije – razen če nas bo tja pripeljala kar sedanja oblast …
(konec)
