Piše: Gašper Blažič
V prejšnji številki Demokracije smo orisali daljnosežne priprave na slovensko osamosvojitev, na kratko orisali slovensko zgodovino od 19. stoletja dalje in zlasti opozorili na komunistično revolucijo, ki je bila poleg nacistične okupacije veliko zlo za naš narod. Prav ustanovitev nove komunistične Jugoslavije, države, ki je množično kršila človekove pravice, je v končni fazi v povezavi z dogodki drugje po Evropi in svetu pripeljala do točke, ko smo se Slovenci konstituirali kot državotvoren narod.
Da ne bo pomote: kot izhaja iz preambule slovenske ustave – in ta se sklicuje na Temeljno ustavno listino, rojstni list slovenske države –, je SFRJ kršila človekove pravice pa tudi nacionalne pravice ter pravice republik in avtonomnih pokrajin. Zato je bila ustanovitev slovenske države v osnovi dejanje, ki predstavlja antagonizem v odnosu do SFRJ, in ne samo neka nadgradnja »socializma po meri ljudi«. Res pa je, kot bomo videli v nadaljevanju, da osamosvojitve ni bilo mogoče izvesti brez sočasne demokratizacije, padca totalitarnega režima torej. Žal je morala Demosova vlada, če je hotela uspešno izpeljati projekt osamosvojitve brez večjih notranjih tveganj, sprejeti nekaj neprijetnih kompromisov.
Srbsko nasprotovanje federalizmu
Zgodovinsko gledano so se prvi dogodki, ki so nakazovali osamosvojitev, pojavili šele po Titovi smrti. V tem obdobju je bila Jugoslavija v globoki gospodarski in socialni krizi. Številni nepriljubljeni ukrepi v zvezi s prehajanjem meje, pomanjkanjem dobrin, sistemom par-nepar itd. so povečevali nezadovoljstvo v odnosu do jugoslovanske vlade. Inflacija je začela naraščati, dejanski plačilni promet pa je potekal v nemških markah in ne v dinarjih. Leta 1983 – prav tistega leta je hladna vojna z nevarnostjo jedrskega spopada med Zahodom in Sovjetsko zvezo dosegla vrhunec – se je pojavilo vprašanje t. i. skupnih jeder v šolstvu, kar je bil še en poskus centralizacije, ki je sprožil odpor celo pri režimsko usmerjenih Slovencih. Istega leta je umrl nekdanji Titov tesni sodelavec Aleksandar Ranković, njegov pogreb je bil v Srbiji pospremljen z množično udeležbo, saj se je tudi v Srbiji povečevalo nezadovoljstvo zaradi zmage federalizma po letu 1966. Že leta 1981 je prišlo do prvih množičnih nemirov na Kosovu, nasilje je tam znova izbruhnilo v času, ko je vodenje Zveze komunistov Srbije prevzel Slobodan Milošević. Dejansko je prav antagonizem med Slovenijo in Srbijo, edinima republikama, ki nista mejili druga na drugo, sprožil procese razpadanja Jugoslavije. Če je Slovenija delovala po načelu »centrifuge«, je bilo v Srbiji obratno: obstajala je močna težnja po integraciji države in slabljenju avtonomij posameznih republik in pokrajin. Te težnje je podpirala tudi JLA, edina vsejugoslovanska »vezna« avtoriteta, ki je še ostala. Prav iz teh krogov je v drugi polovici osemdesetih let izšel predlog ustavnih sprememb, ki bi državo bolj centraliziral. Ob tem ni zanemarljivo, da se je slovenska partijska elita na ta problem odzvala zelo pozno, šele ko se je prebudila civilna družba. No, upoštevati moramo tudi razmere, ki so v Srbiji nastale, potem ko je Tito v začetku sedemdesetih let dal odstraniti preveč liberalno in razvojno usmerjene politike, kot sta bila denimo Marko Nikezić in Latinka Perović. Posledično so se v Srbiji v naslednjih petnajstih letih utapljali v spopadu med nacionalnimi miti in režimskim birokratizmom, kar je nazadnje prešlo v t. i. antibirokratsko revolucijo, ki jo je spretni Milošević ob podpori svojih botrov izkoristil.
Slovenska nacionalna (samo)zavest se krepi
Glede na takšne skrb vzbujajoče splošne družbene, gospodarske in tudi politične trende v osemdesetih letih ni nič presenetljivega, da je Društvo slovenskih pisateljev januarja 1985 sklicalo dvodnevno javno tribuno v Cankarjevem domu na temo slovenske kulture in naroda. To je bil uvod v prelomno leto 1986, ko je prišlo do novih sprememb v delovanju Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) in tudi do izvolitve novega vodstva Zveze komunistov Slovenije, kjer je vodilno vlogo prevzel Milan Kučan, ki je bil na eni strani pragmatik, a na drugi bolj projugoslovansko usmerjen kot nekateri drugi vidni slovenski komunisti. Primež represije pa kljub temu ni popustil, saj je republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl še v osemdesetih izdal poseben priročnik za miličnike glede spremljanja sovražnih pojavov klerikalizma. Prav tako so se po vsej Jugoslaviji vrstili različne zaplembe revij in sodni procesi proti političnim oporečnikom. Temu dogajanju navkljub se je slovenska nacionalna (samo)zavest krepila. Delno je k temu pripomogla tudi akcija Turistične zveze Slovenije, ki je z uvedbo gesla »Slovenija, moja dežela« (z dodanim lipovim listom) nehote sprožila, da je med ljudmi vzklila zavest o Sloveniji kot »moji državi«. Na drugi strani so alternativna gibanja, ki jim je kritje dajala ZSMS, najbolj zanimala odprta družba, pluralizem in svoboščine. Leta 1987 je tako izšel slovenski nacionalni program v obliki 57. številke Nove revije, že leto prej je Revija 2000 izdala podoben zbornik, a so prav »novorevijaši« sprožili največji odmev. Nacionalni program je nato rezultiral v predlogu slovenske ustave leto kasneje, pozneje pa je to preraslo v enovito, a notranje heterogeno ustavno gibanje (Zbor za ustavo). 8. maja 1989 je bil nacionalni program zaobsežen v prebrani Majniški deklaraciji, ki je zahtevala »suvereno državo slovenskega naroda«. To je postalo tudi glavno programsko izhodišče nastajajočega Demosa, saj so bile takrat že ustanovljene nekatere nove politične zveze. Ob sočasnem »kulturnem boju« (ki je prerasel v politično in gospodarsko vojno) z Miloševićevo Srbijo je tudi slovenski komunistični vrh moral spremeniti dosedanji optimizem glede ohranitve Jugoslavije. Potem ko je v javnost lansiral t. i. Temeljno listino, v kateri se je režim zavzel za prenovljeno Jugoslavijo in prenovljen socializem, je konec septembra 1989 republiška skupščina popravljala napako izpred leta dni: z ustavnimi amandmaji je okrepila avtonomijo Slovenije in s tem spet razdražila beograjske kroge. To je bila prisiljena storiti, ker si je politični pluralizem po vzoru dogajanja v Vzhodni Evropi že utiral pot, Sovjetska zveza, ki jo je vodil reformist Mihail Gorbačov, pa je kot imperij začela slabeti.
Kako je ZKS ugodila beograjskim ukazom
Vendar pa za Slovenijo ni bil toliko ključen »medrepubliški« spopad s Srbijo kot odnos med republiko in jugoslovanskim centrom. Spomnimo: že leta 1987 so iz krogov JLA in jugoslovanskih komunistov prihajala opozorila slovenski »filiali«, naj takoj ustavi kontrarevolucionarna dejanja, sicer bodo morali vzeti oblast v svoje roke. Povedano drugače: slovenska oblast bi morala s povečano represijo odstraniti poganjke nastajajoče opozicije, vendar se je ZKS tedaj že oprijela t. i. pozne doktrine Mitje Ribičiča, tj. »s knjigo nad knjigo«, kulturnega boja torej. Tudi zato po izidu slovenskega nacionalnega programa in t. i. pisateljske ustave, ki je sledila leto dni zatem, ni bilo kakšnih večjih represivnih akcij, čeprav so v Beogradu zvezni tožilci že brusili nože. Po znamenitem tajnem beograjskem sestanku, zaradi katerega je v Mladini izšel inkriminiran članek »Noč dolgih nožev«, pa je že postalo jasno, da bo slovenska oblast očitno eksemplarično »rezala špice« (po Ertlu) in poskrbela za konec »fašistoidnih manir« (po Kučanu), kar pomeni, da je bila ZKS pripravljena na sodelovanje za zadovoljitev apetitov svojih beograjskih šefov. Vendar se v tistem trenutku še ni vedelo, kdo bo glavna tarča represije, kar je sprožilo precej negotovosti. Je pa Udba kar nekajkrat v nočnem času obiskala prostore Mikro Ade in se šele v sklepni fazi povezala s poveljstvom devetega armadnega območja JLA v Ljubljani v zvezi s kopijo vojaškega dokumenta, ki so jo našli. Tedaj se je v udbovskih krogih že vedelo, da je bil Janez Janša glavna tarča, saj je bil kandidat za predsednika ZSMS in je nastopal z zelo radikalnim programom. Njegova aretacija je – sočasno z aretacijo podoficirja Ivana Borštnerja, ki ga je aretirala KOS – sprožila velik odziv javnosti. Nekaj dni kasneje je bil aretiran še David Tasič kot popoln civilist. Oba civilna aretiranca, Janšo in Tasiča, je Udba izročila v vojski. Šlo je torej za izdajalsko ravnanje tedanje slovenske oblasti, ki si je želela umiti roke, svojo izdajo pa je ponovila še maja 1989, ko je spet želela ugoditi JLA in je obsojence poslala v (sicer civilni) zapor. Vendar je vzpon Odbora za varstvo človekovih pravic pokvaril oblastniško igro, čeprav sam Odbor kasneje ni prešel v politično stranko, kot so nekateri pričakovali.
Plebiscit kot dejanje diskontinuitete
Je pa res tudi to, da je aprila 1989 izvolitev mladega ekonomista Janeza Drnovška za novega slovenskega člana jugoslovanskega predsedstva (takoj po nastopu funkcije je postal tudi predsednik predsedstva, ker je bila Slovenija tedaj na vrsti za predsedovanje znotraj SFRJ) nekoliko zavrla konflikt med Ljubljano in zvezno oblastjo, mednarodna politika pa je v Drnovška in novega reformističnega jugoslovanskega premierja Anteja Markovića polagala velike upe, češ da bi lahko gospodarski napredek umiril konflikte v državi. Drnovšku, ki je kot Titov naslednik z dobrim znanjem jezikov hitro navezal stike z mnogimi državniki tudi na Zahodu in tako spravljal v zadrego jugoslovanskega »neuvrščenega« zunanjega ministra Budimirja Lončarja, je resda s spretnim manevriranjem uspelo vsaj začasno umiriti razmere na Kosovu, nekateri pa so mu vendarle zamerili njegovo udeležbo na razvpitem in največjem Miloševićevem manifestu na Gazimestanu 28. junija 1989. Prišel pa je usodni 15. maj 1990, ko je Drnovšek končal mandat predsednika, nasledil ga je srbski član Borisav Jović, ki je jugoslovansko barko spet obrnil v staro smer. Prav v istem času je vrh JLA ob tihi asistenci novoizvoljenega predsednika predsedstva RS Milana Kučana začel z razoroževanjem republiške teritorialne obrambe, kar se je dogajalo v času »interregnuma«, ko je Demosova vlada šele prevzemala položaje in ni mogla takoj ukrepati. Zaradi pozne reakcije slovenskega predsedstva je TO ostala brez velike večine orožja, TO pa je postala vsaj za pol leta brezzobi tiger, nezmožna kakršnekoli reakcije v primeru oboroženega posega JLA v Sloveniji. Tajni projekt Manevrske strukture narodne zaščite je tako v zelo pomembnem vmesnem času zavaroval Slovenijo in postavil temelje prenovljeni TO, bodoči Slovenski vojski. Že 2. julija 1990 je slovenska skupščina sprejela Deklaracijo o suverenosti, ki naj bi pretrgala pravne vezi s SFRJ, vendar v tistem času še ni imela realnih učinkov. Šele jeseni tistega leta, ko je postalo jasno, da se bo projekt sprejemanja nove ustave, ki naj bi postavila temelje za samostojnost, močno zavlekel, je Demos sklenil, da razpiše plebiscit (odločitev o tem je bila sprejeta na internem Demosovem sestanku v Poljčah), ki je bil nato izveden 23. decembra 1990. Prepričljiv izid v prid Sloveniji kot samostojni in neodvisni državi je postal obveza za slovensko skupščino in vlado, da v roku pol leta to odločitev uresniči. Veliko je na to vplival tudi konflikt v Kninski krajini poleti 1990 in tudi incident z JLA ob zasedbi prostorov Republiškega štaba TO v Ljubljani v začetku oktobra 1990.
Se nadaljuje.