Piše: C. R.
Na današnji dan pred 28 leti je izšla prva številka tednika Demokracija, glasila slovenske pomladi. Takrat še v časopisni obliki. Leta 2000 se je preoblikovala v revijo.
“Danes, 4. september, je 28 let, kar je izšla prva Demokracija. Stala in obstala. Tiskana številka, spleta še ni bilo,” je na omrežju X zapisala nekdanja urednica Demokracije Vida Kocjan, ki še vedno redno sodeluje s tednikom predvsem na področju gospodarskih tem.
Danes, 4. september, je 28 let, kar je izšla prva @Demokracija1 Stala in obstala 👏
Tiskana številka, spleta še ni bilo.— Vida Kocjan (@VidaKocjan) September 4, 2024
Naši slavni predhodniki
Pod imenom Demokracija so sicer že v preteklosti izhajali časopisi. V letih 1918−1919 je Slovenska socialna matica izdajala Demokracijo kot socialdemokratsko bolj narodno usmerjeno revijo. Znani časnikar in politik Andrej Slavko Uršič pa je nato leta 1947 začel na Primorskem izdajati glasilo Demokracija. Žal ga je istega leta na zadnji avgustovski dan ugrabila zločinska Udba. Nikoli več ga niso videli, tudi njegovega trupla niso nikoli našli. Najverjetneje je bil umorjen v ljubljanskih udbovskih zaporih. Morda je razlog tudi maščevanje, ker je Demokracija obširno poročala o veliki komunistični sodni farsi, tj. o Nagodetovem procesu. Na tem procesu je bil sprva obsojen na smrt tudi kasnejši doktor ekonomije, emigrant in publicist Ljubo Sirc, ki je bil tudi naš dolgoletni kolumnist.
Demokracija je sicer na Tržaškem in Goriškem izhajala do leta 1963. Zagovarjala je demokratične vrednote, ki pa jim je nasprotovala titoistična Jugoslavija.
Pod istim imenom je leta 1989 začel izhajati glasilo Slovenske demokratične zveze, ki je nato postalo tudi glasilo Demosa. S koncem koalicije Demos je tudi glasilo Demokracija ugasnilo.
Ko je časopis Slovenec ugasnil …
Da je sedanja Demokracija začela izhajati leta 1996, ni naključje. Takrat je namreč nehal izhajati časopis Slovenec, ki je bil ponovno obujen leta 1991. Tednik Demokracija je dobesedno zrasel na njegovem pogorišču, saj je nastal prazen prostor v medijski krajini. V okolju, kjer so glas drugačnosti takrat predstavljali le Družina, Mag in Radio Ognjišče (slednja dva sta takrat komaj nastala), se je pojavila potreba po glasu demokratov. Po dveh letih izhajanja Demokracije je njeno izdajanje prevzelo podjetje Nova obzorja d. o. o. Na začetku je Demokracijo urejal ustanovni urednik Marcel Koprol, nato je vodenje uredništva prevzela Vida Kocjan.
Spomladi 2001 je urednik za kratek čas postal tedaj mladi Dejan Steinbuch, ki je malo pred tem prejel Jurčičevo nagrado, znan pa je bil kot Magov kolumnist ter sodelavec Nove revije. Z začetkom leta 2002 je vodenje uredništva prevzel Metod Berlec, ki je na uredništvo prišel že pred prihodom Steinbucha. Med leti 2018 in 2022 je bil glavni in odgovorni urednik Demokracije Jože Biščak, nato znova Metod Berlec.
Ekipa, ki je leta 1996 odšla k Demokraciji, je bila sveža, ustvarjalna in polna idej, predvsem pa naklonjena slovenski pomladi, to je strankam, ki so nastale z demokratizacijo slovenske družbe. Neugnanost Demokracije se je kazala tudi v tem, da niso nikoli šteli delovnih ur, da so vsak teden poskušali v tednik spraviti vse, za kar so menili, da bi utegnilo zanimati bralce. Takrat so bili namreč drugačni časi, internetnih povezav ni bilo, novinarstvo se je “delalo” na terenu. Za novinarstvo so bili to zlati časi. Mnogi so nato odšli, prišli so novi in sčasoma se je oblikovalo uredniško jedro. V letu 1999 je Demokracija nekaj mesecev izhajala celo dvakrat tedensko. Med prvimi udarnimi močmi na tedniku je bila tudi novinarka Marjeta Smolnikar, ki je bila sprva na Slovencu. Iz prvega obdobja ostajajo poleg Vide Kocjan še lektorica Joža Gruden in sodelavka na področju knjižnih izdaj Monika Maljevič.
Številni znani kolumnisti
Med rednimi kolumnisti Demokracije so bili v začetnih letih med drugim državnik, sedaj že pokojni dr. Jože Pučnik, pa tudi sedanji evropski poslanec, nekdanji poslanec DZ in nekdanji državni svetnik mag. Branko Grims, tedanji državni svetnik in kasneje evropski poslanec dr. Milan Zver, pa kasnejši poslanec dr. Vinko Gorenak, itd.. Kasneje, ko se je časopis že preoblikoval v revijo, so kot kolumnisti med drugim delovali mag. Andrej Aplenc, dr. Janez Jerovšek, dr. Matej Makarovič, Viktor Blažič, akademik dr. Janko Kos, dr. Hubert Požarnik, dr. Brane Senegačnik, dr. Ljubo Sirc, dr. Ivan Štuhec, dr. Metod Benedik, dr. Peter Starič, dr. Matevž Tomšič, mag. Bernard Brščič, dr. Andrej Capuder, in številni drugi. Nekaterih med njimi ni več med nami. Krog kolumnistov se je kasneje še širil, prihajali so novi – tudi iz tujine. Če bi danes prešteli skupaj vse kolumniste, bi jih bilo res veliko.
Stali so in obstali
Da uporaba znanega Trubarjevega gesla “stati in obstati” v primeru Demokracije drži, dokazuje tudi burna zgodovina oziroma poskusi, da bi nas utišali. Poskusi so bili različni: preko pritiska na oglaševalce (kar se dogaja še danes!), tožbe in kazenske ovadbe, pa tudi razni inšpekcijski “nadzori” in hišne preiskave. Pa tudi bizarne globe s strani državnih organov, tudi s strani nekdanje informacijske pooblaščenke, danes pa predsednice republike Nataše Pirc Musar. Že od začetka izhajanja Demokracije so se vrstile grožnje in šikaniranja tako članov uredniškega odbora kot tudi bralcev.
Leta 2006 sta uredništvo Demokracije obiskala državna nadzornika Jože Bogataj in Jernej Lavrenčič, ker sta hotela izvedeti, od kod smo dobili podatke o plačah zaposlenih v časopisnem podjetju Delo. Jože Bogataj je bil sicer “stari znanec” Demokracije, saj je že leta 1996 nadlegoval uredništvo Demokracije zaradi objave seznama sodelavcev zloglasne Udbe.
Tudi tožbe in ovadbe so predstavljale način ustrahovanja. V nekem trenutku, v prvih letih izhajanja, jih je bilo hkrati kar okoli 30. Jemale so jim čas, denar in predvsem prepotrebno energijo, ki bi jo sicer vložili v ustvarjanje novih zgodb in še boljšega tednika. Vse to pa je bil cilj tistih, ki so se trudili, da bi jih uničili. Ni jim uspelo.
Kdo vse je vodil Demokracijo?
Ob ustanovitvi je izdajateljico Demokracije, družbo Veda d. o. o., vodil danes že pokojni Jože Zagožen. Dlje časa jo je vodil tudi Ludvik Čanžek, ki je bil v devetdesetih letih najprej edini lastnik. Leta 1998 je izdajateljstvo prevzela družba Nova obzorja d. o. o. Direktor je postal Dušan Strnad, zdajšnji župan občine Ivančna Gorica. Nova obzorja, izdajateljico Demokracije, so kasneje vodili še Andrej Lasbaher, Božo Predalič, Miha Smrekar, Metod Berlec, Miha Hočevar, Miro Petek, Jože Biščak in sedaj Boris Tomašič.
Demokracija je danes prepoznaven politični tednik s stabilno novinarsko ekipo, ki se je s trdim in vztrajnim delom uveljavil v slovenskem medijskem prostoru. V zadnjih letih je vse bolj prisoten tudi na spletu in ostaja skupaj z Nova24TV eden redkih glasov drugačnosti v poskusih vladajoče levice, da bi kolo zgodovine zavrtela v čas pred letom 1990. Založba Nova obzorja d. o. o. že od vsega začetka izdaja številne knjižne uspešnice, reviji Demokracija pa se je v zadnjih letih pridružil še Demokracija Magazin.
Seveda nas konkurenca in številni, ki jim naše pisanje ni všeč ali na nas gledajo vzvišeno, etiketirajo, da smo “strankarsko glasilo”, “strankarsko trobilo”, “strankarski časopis” in še marsikaj. S tem skušajo odvzeti kredibilnost in tehtnost našemu pisanju. Vendar je Demokracija še vedno ena redkih tiskanih edicij, ki ji raste prodaja, čeprav so časi za tisk zelo težki, mlajše generacije pač ne posegajo več po papirnatih medijih. Tudi zato smo vse bolj prisotni na spletu.
Začetki in vsebina
Prvi odmevnejši članki jeseni leta 1996 so se nanašali na delovanje nekdanjih partijskih veljakov v nekdanjem komunističnem sistemu. Takrat je bil tudi čas pred volitvami v državni zbor, zato so spremljali stanje tudi na tem področju. Posebno živo nam je ostalo v spominu dogajanje okrog Slovenske ljudske stranke in njenega takratnega predsednika Marjana Podobnika, ko se je namesto za pomladno koalicijo s strankama SDS in SKD raje odločil za sodelovanje s stranko LDS, ki jo je vodil Janez Drnovšek. Tista noč, ko so v državnem zboru glasovali o novi vladi, je bila posebno dolga. Nepozabna je tudi zgodba poslanca Cirila Pucka, prestopnika iz SKD v LDS. V državnem zboru smo v živo spremljali njegov prihod tako rekoč v objemu Antona Anderliča (LDS) v parlamentarno dvorano. Tudi Pucko je bil med tistimi, ki nas je tožil zaradi takratnega poročanja, tožbo pa je na sodišču izgubil. Naš nekdanji sodelavec Zmago Šalamun nam je takrat pripravil več nepozabnih in izvirnih prispevkov, ki so spadali v kontekst zgodbe o Pucku. Redno smo objavljali tudi prispevke o povojnih pobojih in grobiščih, za kar gre zahvala nekdanjemu novinarju Slovenca Ivu Žajdeli. Mimogrede, nekdanji zaposleni na Slovencu Ivo Žajdela, Marcel Koprol in Mateja Komel Snoj (urednica kulture na Slovencu) so posredno tudi zaradi Demokracije leta 1996 ostali pred zaprtimi vrati Slovenca. V preddverju so jih pričakali varnostniki in jim preprečili vstop v poslovne prostore. Tudi to kaže, kakšni časi so bili takrat. Lahko zapišemo, da so v marsičem podobni današnjim.
Seznami sodelavcev SDV
Z objavo seznama sodelavcev nekdanje Službe državne varnosti (Udbe) in opisom načina njihovega dela pa so si že kmalu po začetku izhajanja nakopali obisk Jožeta Bogataja, inšpektorja za varovanje osebnih podatkov. Dobili so prepoved objavljanja tovrstne vsebine, objaviti pa jim je uspelo le poimenski seznam s celjskega območja, drugi seznami so ostali v predalu. Večina tistih, ki so bili poimensko navedeni v objavi, jih je tudi tožila; na Okrožnem sodišču v Ljubljani so z delavskimi knjižicami dokazovali, da so bili v tistem obdobju (uradno) zaposleni drugje, ne pri SDV, primere je vodila ista sodnica in vse sodbe so tudi dobili. Jože Bogataj je uredništvo Demokracije nato obiskal še nekajkrat. Med drugim aprila 2006, ko so ekskluzivno razkrili plače vodilnih in novinarjev pri časopisni hiši Delo. V tem primeru se je neverjetno divje na Demokracijo spravila takratna informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar in jih zaradi tega oglobila z 10.000 evri. A uspelo jim je razgaliti takrat dobro plačane režimske novinarje.
Vse to jih je stalo veliko časa in denarja
Ne samo člani SDV, tudi drugi so veselo vlagali tožbe zoper izdajateljico Demokracije. Odmevnejši sta bili tožbi Maksimiljana Lavrinca, poslanca, in Francija Perčiča, svetovalca Danila Türka, zdaj že nekdanjega predsednika države. Za oba so v rubriki Govori zapisali, da sta bila sodelavca SDV. Tožila sta Demokracijo in odškodninski tožbi dobila. Odmevnejša je bila še tožba Zveze združenj borcev za vrednote NOB (ZZB NOB). V komentarju so namreč zapisali, da so osamosvojitvi Slovenije nasprotovali, med osamosvojitveno vojno pa se “poskrili”. Nad zapisom so bili ogorčeni; takratni predsednik zveze Ivan Dolničar je na sodišču skušal dokazati obratno, a pri tem ni bil uspešen, saj so trditev podkrepili z ustreznimi dokazi. ZZB NOB je tožbo izgubila. Demokracijo je tožil tudi Janez Markeš, ker so pisali o njegovi visoki uredniški plači pri Delu. Tožili so jih tudi različni mali agenti Udbe in Kosa zaradi popravkov, a so večinoma proti Demokraciji izgubili. Tožili so jih tudi nekateri mariborski “vstajniki” in izgubili.
Pozorno brali, ne pa omenjali
V letu 2003 so objavljali sezname sodelavcev in agentov SDV iz knjige Med svobodo in rdečo zvezdo avstralskega Slovenca, sedaj že pokojnega Dušana Lajovica, ki je bil kar nekaj let tudi lastnik podjetja Nova obzorja, torej izdajatelja Demokracije. Zanimivo je, da Demokracijo navedeni v tej knjigi (izdala so jo Nova obzorja) za objavo niso več tožili. Če je bilo le mogoče, so skušali tovrstne objave prezreti. Podobno so vseh 20 let počeli tudi vladajoči eliti in tranzicijski levici naklonjeni mediji. Demokracijo so brali, le redki pa so jo povzemali ali citirali.
Elan in Pavel Koder
Objavljali so tudi številne tranzicijske zgodbe o nepoštenem lastninjenju nekdanjega družbenega premoženja in opozarjali na številne nepravilnosti, ki Sloveniji ne prinašajo nič dobrega. Med tranzicijskimi zgodbami omenimo zgodbo Elana iz Begunj in s tem povezane krivice, ki so se dogajale Pavlu Kodru, nekdanjemu podpredsedniku in članu poslovodnega odbora, zadolženemu za gospodarjenje in naložbe v Elanu. Njegovo zgodbo so predstavljali že v prvih letih izdajanja Demokracije, kasneje pa, ko smo izvedeli, da je v zaporu na Dobu. Po številnih poskusih in s težavo so novinarji Demokracije prišli do njega in ugotovili, da je sicer fizično zelo bolan, vendar njegovega duha partijskim veljakom ni uspelo ubiti. S Kodrom so prav na njegov 81. rojstni dan v zaporu na Dobu naredili ekskluzivni intervju, v katerem je med drugim razkril, kako je Elan financiral nekdanjo Udbo. Odstotek od deviznih sredstev je namreč v gotovini pobrala Udba. Dejal je: “Prav konkretno, od deviznih sredstev, ki smo jih kupili tako, da je Cerkev Elanu ta nakazala prek Karitas Avstrije, Švice, Nemčije na naš račun v Avstriji, smo morali od vsakega priliva odstotek v gotovini izročiti za delovanje nekaterih v Sloveniji. Vse je šlo brez podpisa, prek zadolženega za te zadeve gospoda Petra Mayerja, ki je bil takrat uslužbenec Ljubljanske banke, potem uslužbenec Adria Bank na Dunaju, po osamosvojitvi pa vodilni v LB Finanz v Zürichu. Njemu sem moral vsakokrat, ko je prišel, odstotek v gotovini izplačati na hodniku banke, ne pri okencu, ampak na hodniku banke, da nihče ni videl. V Celovcu.” Samo v enem primeru pa je moral v pisarni direktorja banke v Celovcu Ivanu Mačku Matiji (“botru” Ivana Zidarja) osebno izročiti kar 570 tisoč šilingov. To in takšna darila slovenski politiki in Udbi so v Elanu v času pred slovensko osamosvojitvijo knjižili na “znameniti” konto 196.
Pavel Koder je še potrdil: “Kot sem že leta 1993 dejal, je samo gospod Milan Kučan v letih od 1986 do 1989 dobil od Elana za več kot 400 tisoč nemških mark vrednih daril. Potem pa mi je leta 2000 gospod Peter Mayer, ki je vsa ta denar in darila prevzemal, tudi za druge, ne samo za Kučana, ko me je srečal na Tromostovju, rekel: ‘Pavel, a veš, kako se Milan boji, če boš ti vse povedal?!’” Pavel Koder v letih 2014 in 2015 v zaporu na Dobu ni bil zaradi Elana (sodišča so večino teh sodb pustila zastarati, pa ne zaradi Kodra, pač pa drugih), ampak so izbrskali nekatere druge stvari. Kodra so 30. junija lani, tudi zaradi zapisov v Demokraciji, izpustili iz zapora.
Plagiat enodnevne ministrice
Aprila 2015 smo na Demokraciji prvi razkrili, da je magistrska naloga takrat na novo imenovane ministrice za šolstvo Klavdije Markež plagiat. Še isti dan je ministrica odstopila. Seveda pa je zgodb, ki so jih prvi objavili v reviji Demokracija ali na spletu, cela vrsta.
Za konec in popotnico
Trideset let z Demokracijo je torej za nami. Ob tem urednik Metod Berlec poudarja: “Naše poslanstvo je v služenje interesom slovenske demokratične javnosti in v prvi vrsti interesom slovenskega naroda. Kljub samostojni slovenski državi je namreč slovenski narod vedno znova na preizkušnji. Še vedno smo ujetniki totalitarne komunistične preteklosti, katere sence so se razpotegnile še v čas tranzicije, in komunističnih botrov iz ozadja! Slovenija zato potrebuje pravo evropsko smer! Novo slovensko pomlad! V Demokraciji zato objavimo tudi to, kar drugi zamolčijo!” Za Slovenijo gre, kot je rekel pokojni Jože Pučnik. Za pravico in resnico! Tudi zato smo v lanskem letu uvedli slogan “Pravica vedeti več”.
Urednik Demokracije sporoča
Aktualni glavni in odgovorni urednik Demokracije Metod Berlec se ob tem zahvaljuje vsem, ki so kakorkoli prispevali k razvoju Demokracije. Vsem nekdanjim in sedanjim sodelavcem in sodelavkam ter seveda bralcem in bralkam, ki nas radi berete/berejo, sporoča: »Sam sem prišel na Demokracijo leta 2001 z Maga. Pri tem se v prvi vrsti zahvaljujem prvi urednici Vidi Kocjan, ki je orala ledino v tistih težkih tranzicijskih časih. No, tudi danes pod Golobovo vlado, ni dosti boljše.«
»Sam sem vodenje Demokracije prevzel v začetku leta 2002. Revija Demokracija je bila v tistem času pogosto celo edini medij, ki je tedensko zastopala interese demokratične opozicije. Slednja je bila stalno tarča dominantnih levičarskih medijev, saj so jo sistematično demonizirali in blatili. Revija Demokracija je bila zato medijski otok svobode in demokratične resnice. Časopis, v katerem so lahko bralci brali tudi zgodbe, ki so jih drugi mediji v javnosti predstavljali povsem drugače,” je med drugim zapisal.
Pri tem Berlec dodaja: »To so bili po svoje še pionirski časi, saj je bil svetovni splet takrat še precej v povojih. Na Slovenskem so v tistem času poleg televizije in radia glavno vlogo igrali tiskani mediji, ki pa so bili izključno v rokah tranzicijske levice. Javnosti je bilo torej treba predstaviti drugo plat zgodbe, teme, ki so bile zamolčane, prezrte ali zavestno medijsko prezrte.«
In dodaja: »Skupaj s sodelavci in sodelavkami ter z zunanjimi avtorji kolumn in tribun smo se vsa leta trudili, da bi bila revija čim boljša. V enem od dominantnih medijev so tako že pred dobrimi petnajstimi leti zapisali, da se je Demokracija ‘prelevila /…/ v pomemben dejavnik na slovenskem medijskem trgu’. Pri tem smo daleč presegli raven ‘strankarskega časopisa’, kar so nam vedno znova skušali podtakniti režimski levičarski mediji. Na mnogih področjih smo orali ledino, razkrili smo številne zgodbe, ki so jih drugi mediji zamolčali.«
In zaključuje: »Vsa leta smo si prizadevali, da bi bil slovenski medijski prostor čim bolj pluralen, da bi se slišal glas tistih, ki so bili zamolčani, da bi se slišal glas tistih, ki so bili dolga desetletja ponižani in razžaljeni ter da so bile razkrite številne škandalozne in šokantne stranpoti slovenske tranzicije. Za to si bomo prizadevali tudi v prihodnje. Za pluralno, demokratično in evropsko Slovenijo!«
