Piše: Gašper Blažič
Vse bolj množični protesti v Srbiji, 35 let padca Ceauşescujevega režima v Romuniji, na drugi strani pa še vedno dokaj anemična Slovenija z oblastniki, ki prinašajo vse kaj drugega kot svobodo. Smo 34 let po najbolj epohalnem dogodku v slovenski novejši zgodovini sploh še možni dojeti, kaj pomeni »suverena država slovenskega naroda«, kar je sicer osrednja točka Majniške deklaracije iz leta 1989?
Slovenski plebiscit se je na nek način zgodil nenadejano. Na besedo »plebiscit« smo Slovenci imeli namreč slabe izkušnje. 70 let pred tem je namreč koroški plebiscit odrezal severni del slovenskega narodnostnega ozemlja od preostalega. Istega leta je Italija z rapalsko pogodbo pridobila zahodni del slovenskega etničnega ozemlja. Edini tolažbi v tistem času sta bili uspešen boj za severno mejo ter združitev Prekmurja z matico. Morda je to razlog, zakaj večji del leta 1990 v Demosu niso veliko razmišljali o plebiscitu, pač pa o projektu ustave, ki naj bi prinesla tudi samostojnost. Po objavi tez za slovensko ustavo leta 1988 je nato nastal Zbor za ustavo, ki je združil celotno civilno družbo v prizadevanjih za novo ustavo. Vendar je bil projekt (pre)počasen: Slovenijo je na tem področju prehitela Hrvaška, ki je svojo novo ustavo slovesno razglasila dan pred slovenskim plebiscitom, torej 22. decembra 1990.
Bojazni, ki bi lahko spodnesle plebiscit
Prav zato je v začetku novembra 1990 prišlo do pomembnega preobrata. Na Demosovem internem sestanku v Poljčah je prišlo do diskusije o tem, ali bi bilo bolje predlagati plebiscit, ki ga je že spomladi 1990 predlagal podmladek tedanje Socialdemokratske stranke Slovenije, v začetku oktobra istega leta pa tudi skupina poslancev opozicijske Socialistične stranke Slovenije (naslednice SZDL). Obstajalo je veliko bojazni, od reakcije federacije (zlasti v vojaškem smislu), saj je Slovenija v začetku oktobra prestala nevarno situacijo z zasedbo nekdanjih prostorov Republiškega štaba TO na Prežihovi v Ljubljani. Prav tako ni mogla računati na izdatno podporo mednarodnega okolja, predvsem držav zahodne Evrope, ki so tedaj sestavljale dvanajstčlansko Evropsko skupnost (danes Evropska unija, ki ima že precej več članic). Ne glede na naklonjenost nekaterih politikov, kot so bili denimo nemški kancler Helmut Kohl, nemški zunanji minister Hans Dietrich Genscher, italijanski predsednik Francesco Cossiga in še zlasti avstrijski zunanji minister Alois Mock. V ZDA so se tedaj bolj kot ne ukvarjali z zalivsko krizo ter pripravljali na operacijo Puščavski vihar, ki je osvobodila Kuvajt iz krempljev iraškega diktatorja Sadama Huseina. Zato razmere v Jugoslaviji niso bile ravno prioriteta za Američane, zadovoljili so se s politiko »korenčka in palice«, torej finančnimi darili za Jugoslavijo v zameno za to, da ostane enotna. Praktično ves Zahod je namreč polagal velike upe v zadnjega jugoslovanskega premierja Anteja Markovića zaradi njegove kakor reformistične drže. A dokler je jugoslovansko predsedstvo vodil podobno reformistično usmerjeni Janez Drnovšek, je to še uspevalo, s srbskim predsedovanjem v SFRJ (Borisav Jović) od maja 1990 do maja 1991 pa je bila »idila« končana.
Tedanje aktualne razmere so Slovence motivirale za plebiscit
Marsikdo se je takrat spraševal, ali je bil razpis plebiscita, torej najbolj splošne oblike referenduma z ljudskim izrekanjem, za ta čas (konec decembra 1990) res dobra odločitev. Tudi zaradi notranjepolitičnih razmer. Demos je v zameno za datum plebiscita moral pristati na pogoj prenovljenih komunistov, da je plebiscit uspešen le pod pogojem, da za samostojno Slovenijo glasuje večina vseh volilnih upravičencev. Ne samo tistih, ki bodo prišli na plebiscit. Nato je na Miklavževo prišlo do znamenitega medstrankarskega sporazuma o plebiscitu, v predplebiscitno dejavnost pa se je močno vključil tudi tedanji ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar, ki je katoličane pozival k udeležbi na plebiscitu ter glasovanju za samostojno Slovenijo. Mnoge je skrbelo, kako se bo javnost odzvala. Bo sploh dovolj velika udeležba? Bo javnost podlegla pritiskom iz Beograda, se bo dala prestrašiti? Kninski Srbi so prav tisto leto očitno izkoristili mednarodne razmere (vdor iraških enot v Kuvajt) in odprli novo krizno žarišče v razpadajoči SFRJ. Dejavnost »krajišnikov« se je začela približevati meji s Slovenijo, slednjo pa je po končanem poletju čakal nov izziv: nova platforma Teritorialne obrambe ter paket ustavnih sprememb, ki bi – med drugim – TO dokončno uvrstila pod jurisdikcijo slovenskih oblasti. Gospodarske razmere pa so se naglo slabšale, ne samo zaradi notranje gospodarske vojne (Srbija proti Sloveniji), ampak tudi zaradi propada sicer kratkotrajno uspešne Markovićeve reforme, tj. uvedbo novega denominiranega in konvertibilnega dinarja, ki je bil približno tri mesece vrednostno izenačen z avstrijskim šilingom. Ko je TV Slovenija 17. decembra 1990, torej samo nekaj dni pred plebiscitom, pokazala posnetke iz Kočevske Reke, kjer je predsednik vlade Lojze Peterle izrekel znamenite besede, da je »zadišalo po slovenski vojski«, je postalo jasno, da je Slovenija pripravljena braniti izid plebiscita – kakršenkoli že bo.
Izid plebiscita je pripomogel, da smo Slovenci zdržali tudi ob agresiji JLA
Tako je tudi »zgodovinski dan« s plakatov več kot uspel. Udeležba na plebiscitu 93,2 odstotka, od skupne mase vseh volilnih upravičencev pa je za samostojno državo glasovalo 88,5 odstotkov volilnih upravičencev. Pogoji za nastanek države so bili izpolnjeni. Dogodki, ki so sledili kasneje v letu 1991, so namreč pokazali, da je bil izid plebiscita veliko pomembnejši, kot se je sprva domnevalo. Predstavljal je namreč veliko zavezo, tudi za tiste, ki jim samostojna država ni bila intimna opcija. Ob pritiskih Markovića, naj se vzpostavi stanje pred 25. junijem 1991 ter podobnih pritiskih mednarodne skupnosti je bilo namreč jasno, da poti nazaj ni več. Izid plebiscita je predstavljal izjemno visok motivacijski element tako v času aktivne agresije JLA kot tudi kasneje ob pogajanjih na Brionih. Evropska trojka, ki je na sicer trd način vodila pogajanja, zato ni pristala na prvotno vračanje nazaj na čas pred osamosvojitvijo, ampak zgolj na »suspenz izvrševanja samostojnosti za obdobje treh mesecev« (kot je na nočni tiskovni konferenci v zagrebških Banskih dvorih povedal vodja trojke, nizozemski zunanji minister Hans van den Broek v noči na 1. julij 1991). Kasneje se je pokazalo, da so ti trije meseci ob sicer neprijetni brionski deklaraciji in sočasno z odločitvijo predsedstva SFRJ o umiku JLA iz Slovenije dejansko zelo koristili.
Vprašanja, ki se zastavljajo dobrih 30 let po plebiscitu, pa se tičejo predvsem temeljnih vrednot takrat in danes. Plebiscit naj bi uresničil suverenost slovenskega naroda v svoji državi. A dokler se bo narod pustil poigravati s strani raznih lobijev preko medijske propagande in psihološkega zastraševanja, ta suverenost ni uresničena.
