10.7 C
Ljubljana
nedelja, 28 februarja, 2021

O jeziku pradavnih staroselcev v Alpah in okolici

V pradavnini, še pred prihodom Rimljanov v Vzhodne Alpe in na Balkan, so naše kraje poseljevala številna plemena, kot so Veneti, Karni, Noriki, Tauriski, Histri, Latobiki, Japodi, ter vrsta panonskih in »ilirskih« plemen. Nedvomno so vsa ta plemena pripadala nekemu ljudstvu ali celo več ljudstvom, in to indo-evropskega izvora.

 

Še danes pri nas velja prepričanje, da so to bili Kelti oziroma na Balkanu tudi Iliri, morda tudi ti s keltsko primesjo. Rimljani in Grki so jih vse enako označevali kot barbare, bodisi kot »Kelte« ali »Ilire«, pač po značilnosti njihove materialne ali duhovne železnodobne kulture (orožje, tetoviranja). Vsekakor bi bilo zanimivo izvedeti čim več o jeziku ali jezikih, narečjih, s katerimi so se ti staroselci sporazumevali. Ali bi jih morda tudi mi, sodobni Slovenci, lahko razumeli? Antični pisni viri ne poročajo o značilnosti njihovega jezika oziroma njihovih narečij.

Številni pomniki časa

O jeziku nekega ljudstva, o katerem ne obstajajo nobeni pisni zgodovinski viri tako kot v primeru prazgodovinskih staroselskih plemen na etničnem ozemlju Slovencev, lahko sklepamo na podlagi:

  • napisov na kamnitih spomenikih ali skalah v venetski/retijski pisavi;
  • napisov v latinici na rimskih ali drugih antičnih spomenikih (onomastika);
  • krajevnih imen in onomastike (imena plemen ali ljudstev – etnonimov, imen oseb – antroponimov, imen bogov – teonimov) v antičnih pisnih virih ali pisnih dokumentih zgodnjega srednjega veka. Ker so se imena potujčevala, pačila in spreminjala lahko iz najstarejših navedb nekega imena (npr. krajevnega), sklepamo na prvotno poimenovanje in s tem na jezik prebivalcev iz nekega obdobja. Upoštevati pa je treba, da so taka imena romanizirana in v pogovorni obliki;
  • krajevna imena, gorska, ledinska in vodna imena so časovno zelo stabilna in se skozi dolga, tudi tisočletna obdobja zelo malo spreminjajo (razen če so predmet potujčevanja) in imajo praviloma izvor v poimenovanju prvih prebivalcev. Posebej ostajajo (nepopačena v primeru odročnih alpskih pokrajin in v državah, kjer ni bilo veliko potujčevanja (Švica). Običajno imajo tudi razumljiv semantični pomen, na kar je že davno opozoril H. Tuma.1 Pomembne ugotovitve glede izvora imena daje zasledovanje spremembe krajevnega imena skozi različna zgodovinska obdobja;
  • v odročnih in izoliranih predelih, npr. v Alpah, se lahko še ohranijo sledi-ostaline jezika prvotnih naseljencev, to je prvinski jezikovni substrat! V tem primeru tudi laže sklepamo na prvotni etimološki izvor in pomen nekaterih »sumljivih« krajevnih imen.

Slovenska staroselska imena

V železni dobi je bila pri staroselcih na območju Slovenije ter Vzhodnih Alp in Balkana najprej halstattska kultura in ob koncu železne dobe po 4. stol pr. Kr. galo-keltska latenska kultura. To pa še ne pomeni, da so kot etnija na tem ozemlju živeli izključno Kelti. Železnodobna kultura se je širila predvsem z gospodarskimi in kulturnimi stiki ter z manjšimi migracijami ljudi. Velikih selitev in vojnih prodorov takrat ni bilo. Tudi v rimski državi kot multikulturnem in globalnem imperiju, ki je zaposloval v civilni in vojaški službi ljudi iz vseh delov imperija, tudi iz Britanije, Galije, Vindelicije, keltskega območja torej, so še vedno obstajali v odročnih krajih otoki prvotnih neromaniziranih staroselcev. Romanizirani staroselci in priseljeni keltski uradniki, vojaška elita in trgovci pa so tvorili premožnejšo plast prebivalstva. Po zgledu Rimljanov so si tudi lahko privoščili postaviti si drage kamnite nagrobnike ali votivne spomenike, na katerih so ovekovečili svoja imena in imena sorodnikov, bogov, plemen. Preprosta selekcija imen na kamnitih spomenikih (objavljenih in dokumentiranih v različnih epigrafskih zbirkah imen) z območja Norika, Istre, Emone z Igom, delno tudi Panonije in Ilirika ter primerjalna etimološka analiza sta pokazali, da od približno sto staroselskih (ne pa rimskih) imen je vsaj 50 imen, ki jim ustreza zelo podobna, če ne celo enaka različica v naboru sodobnih slovenskih priimkov in imen.2 Od teh je 43 imen, ki imajo izključno protoslovensko (slovansko) razlago. Slovenska mitološka imena in imena božanstev, kot so Jarilo, Jarovit, Jurij, Maj, Majuša, Vesna ali vrag, vragica so bila navzoča v naših krajih že znatno pred domnevno prvim prihodom Slovanov na naše ozemlje v 6. stol., in sicer v romanizirani obliki kot Iaritus, Iura, Maius, Maiusa, Vesnis, Uragisa. Maiusa ima značilno slovensko in slovansko končnico imena -uša, kot npr. Danuša, Katjuša, Libuša, Maruša. Na napisih najdemo tudi imena bogov, ki veljajo za galo-keltska, a jih lahko prepoznamo in tudi razumemo kot slovenska imena in jih najdemo tudi v naših slovenskih priimkih. Venetski bog svetlobe, venetski Apolon je bil Belinus, v Galiji znan tudi kot Belenus, čigar čaščenje je bilo razširjeno pri Karnih tudi v naših krajih in se je skrivaj ohranilo v Julijskih Alpah do današnjega časa. Njegovo nasprotje je galo-keltski bog živine, rogati bog, bog teme Cernunos (Črni bog). Slovenski značaj imata tudi bog usode galo-keltski Smertrius (priimek Smrtnik) in venetsko-karnijski Zeus, mogočni bog Mogetius (staroslovensko ime Mogoj, priimek Moge). Oba znana tudi v Noriku. Številna staroselska imena so povezana z živalskimi ali rastlinskimi imeni. Takšna staroselska imena so npr. Buco, Bucca, Canio, Caucavus, Cosso, Cosutus, Crotus, Crouta, Derva, Dubna, Medu, Medus, Poio, Racco, Sattulus, Satus, Verbica, Verbicius,Volovicus. Ta skupina imen ima izrazit slovenski značaj ter je fonetično in semantično podobna sodobnim slovenskim priimkom po živalih, rastlinah: bukati, buk, kanja, kavka, kos, košuta, krota, drva, dob, dub, med, pojati, rak, sat, satje, vrbica, vol! Tu moramo upoštevati, da je zapisovalec zapisal ime fonetično, kot ga je slišal, npr. Racco kot Rakou (od Raka) ali podobno Cosso kot Kosou (od Kosa). Tudi še druga imena, kot so Luba, Lepa, Meleius (Mele), Sammus (Samo), Samuda, Stritto (Stritar), Tinco, Felicitas Veselie (felicitas v prevodu veselje), Vetra imajo slovenski značaj in ustrezne paralele s sodobnimi slovenskimi priimki. Da gre tu za imena neke indo-evropske etnije v Vzhodnih Alpah, ki pa niso bili Kelti, je mnenje priznanega keltologa in arheologa prof. dr. P. Anreiterja3. Za imena istrskih božanstev Ika/Ica ali Sentona pa priznani keltolog Alexander Falileyev meni, da niso keltska in Istro smatra kot območje, kjer ni bilo Keltov.4 Nedvomno torej tudi na sosednjih območjih severno v Noriku, Emoni in na vzhodu v Panoniji keltska etnija demografsko tudi ni bila kaj močnejša.

Proto Slovenci?

Da smemo verjeti P. Anreiterju in A. Falileyevu, da je v pradavnini na območju Vzhodnih Alp živelo neko ljudstvo, ki niso bili Kelti, morda proto Slovenci, pa kaže obilica krajevnih imen od Švice do Dalmacije, ki so v bistvu zelo podobna ali celo enaka kot tista, ki jih poznamo v Sloveniji. Še več, tudi v besediščih Ladincev v Dolomitih in Retoromanov v Švici (Graubuenden, St. Gallen, Ticino) obstoji substrat besed, ki so skoraj ista, enaka kot v slovenščini.

Številna krajevna imena so imena staroselskih božanstev kot Belin, Devin (31x!), Vid, Vidos, Welesch, Zavrag, Zavragia. Welesh (poleg leži gora Höllberg), Vid, Vidos vrag spadajo v praslovanski mitološki panteon! Imena z etnoninimi – koreni Wend-, Venett-, Windisch– pričajo o pradavnem poselitvenem območju teh etnij, torej tu gre za pradavni imenski substrat.

Gorska in ledinska imena (številna nastopajo po večkrat) kot Bister, Bran, Canio, Cauco, Crastascha, Glüna, Golo, Göra, Gotschna, Gradisc, Greben, Hubel (oronim 18x), Lepa, Lubie, Medji, Moesa (reka Meža), Mutta, Niva, Orell, Potoc, Praschitsch, Predell, Pezza, Petsch, Petschna, Planezza, Raschitsch, Resia, Rove, Rovna, Rude, Sedel, Shia, Stog, Stol/Stou, Strel, Strela, Studen, Tratza, Tscheppa, Urschai, Wid, Wisch so običajna v Sloveniji in na območjih, kjer živijo ali so še v zgodovinski dobi živeli Slovenci. Posamezne toponime najdemo tudi južno od nas, v Dalmaciji: Lonja, Wis, Bratsch, Welesch.

Številna imena v Engadinu in dolini Mustair so sestavljena z God, npr. God Praschitsch, God Grond, God Nair. God v narečju puter pomeni gozd. Švicarski etimologi šele po zelo zapletenih jezikovnih akrobacijah izvajajo izvor tega imena iz nemškega der Wald za gozd.

Podobnost ali identičnost

Ta očitna podobnost ali celo identičnost številnih gorskih, ledinskih, vodnih in krajevnih imen, ki večinoma semantično ustrezajo geomorfološkim značilnostim ali rabi prostora, pa ne preseneča. V besediščih ladinskih in retoromanskih narečij obstoji substrat besed slovenskega izvora, protoslovenski, praslovanski substrat. Tu gre tako za besede iz poljedelstva, pastirstva ali živinoreje, za orodja, za telesne izločke, iz življenja in opravil, sorodstva. Značilno in izvorno slovenske besede so s področja živinoreje, pastirstva, kmetijstva. Nekaj »slovenskih« primerov: moužәr (Dolom.) za molsti, genetscha (Engadin), ģanẹča (Trun) za mlado, gonečo kravo, cosessa v Engadinu za košenino, za travnik, ki se enkrat letno kosi. Kosezi so torej lastniki travnikov, ki se kosijo! Slovenski komat, homàt, homòt, bolgarski chomót je v Švici komat, komet, pri Ladincih pa komàc, komaco. Priznani jezikoslovec, oče teorije paleolitske kontinuitete indo-evropske poselitve Evrope, M. Alinei navaja ladinsko-slovensko isogloso komat kot dokaz o uvajanju konjereje in uporabe konj z območja Slovenije v Alpe v prazgodovini! Znanje o gorskem kmetijstvu, pašništvu in živinoreji pa tudi rudarstvu in metalurgiji se je ob koncu neolitika in v bronasti dobi širilo iz Podonavja in ob obali Jadrana na sever in zahod v Alpe prek osrednje Slovenije (kulture Ljubljanskega barja). Tu sta v igri verjetno proces prenosa znanja (kulturna difuzija), ni pa izključeno, da so k prenosu znanja pripomogle tudi posamezne migracije ljudi iz osrednje Slovenije na zahod in sever v Alpe. Na slednje kaže besedni substrat izrazov za človeške izločke pri Ladincih in Retoromanih, ki so v nekaj primerih tipično slovenski, obče slovanski. To nam dokazujejo izrazi kot scei za urin pri Ladincih in smardače pri Retoromanih za iztrebiti blato. Osnovnih izrazov, kot so za izločke, si nekemu narodu ni treba izposojati od drugih. Pri številnih izoglosah med latinščino, retoromanskim narečji in slovanskimi jeziki se poraja vprašanje, kateri izraz je izvorni. Slovensko-slovanski ali latinski? Je izvorni izraz za slovensko in rusko sekira, za retoromansko sgir latinski securis? Ali ni prav obratno in je prvinski izraz kar naša in ruska sekira?

Slovenski substrat

Obstoj slovenskega substrata v odmaknjenih gorskih dolinah Dolomitov in Retijskih Alp, več kot 150 km dalje na zahodu, do kamor naj bi bil segel migracijski val Slovanov v 6. stoletju, predstavlja zahteven in pomemben interdiciplinarni znanstveni izziv za zgodovinarje, arheologe, jezikoslovce, genetike in etnologe. Za nekatere tudi morda neprijeten izziv in neprijetna vprašanja. Kdaj, v katerem obdobju prazgodovine ali morda še v zgodovinskem času je nastal slovenski substrat v osrčju Vzhodnih Alp, daleč od najbolj zahodne meje, do kamor je segal domnevni selitveni val Slovenov po koncu antike, kot to predvideva migracijska/invazionistična teorija slovenske etnogeneze. Znanstveno utemeljen odgovor je ključen za potrditev ali zavrnitev le-te. Katera od teorij o poselitvi Evrope tu bolj ustreza – teorija paleolitske kontinuitete, stepska teorija ‘kurganov’, anatolska teorija neolitizacije Evrope? Kateri procesi so odgovorni za nastanek substrata – ali je prišlo do migracije ljudi -‘demic diffusion’, ali je šlo samo za prenos znanja –‘cultural diffusion’ (naprednejša kmetijsko/pastirska družba proti lovsko/nabiralniškemu načinu življenja)? Ali oboje? Kakšen je bil genetski profil nosilcev protoslovenskega jezika v Vzhodnih Alpah? Kako se skladajo genetske slike sodobnih Slovencev, Ladincev in Retoromanov ter njihova primerjava z arheo-genetsko (stara DNK) sliko človeških ostankov iz prazgodovinskih dob v Vzhodnih Alpah? Kaj nam povedo ostaline slovenskega jezikovnega substrata o razvoju indo-evropskih jezikov in indo-evropeizaciji Evrope od Sredozemlja, Balkana preko Alp in Srednje Evrope na sever, zahod in vzhod kontinenta? Poiskati odgovore na ta znanstvena vprašanja so edinstvena priložnost za slovenske arheologe, genetike, jezikoslovce, etnologe, antropologe! Pa ne samo za slovenske, tudi v evropskem okviru. To ni širjenje nekih ideološko/političnih teorij »Blut und Boden«, kot misli neki nerazgledani ‘jogr’. To je znanstveni izziv!

O avtorju:

Dr. Jožef Rant st.. je upokojeni višji znanstveni sodelavec Inštituta Jožefa Štefana. Je član skupine raziskovalcev Evropskega staroselstva (RES) in član Gorniškega kluba dr. Henrika Tume.

 

1 Tuma, H. (1923), Krajevno imenoslovje, Jadranski almanah, Trst 1923

2 Jože Rant (2011), Imena odkrivajo zgodovino nekaj jezikovnih dokazov o avtohtonosti Slovencev v Vzhodnih Alpah in okolici, Založništvo JUTRO, Ljubljana 2011

3 Peter Anreiter (2005), Die vorroemischen Namen Pannoniens, Archaeolingua, Budapest, str. 10−11,

4 Alexander Falilejev (2017), Divine names from Latin inscriptions of Istria: some considerations, Celtic Religions in the Roman Period: Personal, Local, and Global, Ed. R. Haeussler and A. King, Celtic Studies Publications XX , Aberystwyth, 2017

 

 

Zadnje novice

Sorodne vsebine