0.5 C
Ljubljana
petek, 27 januarja, 2023

Nova stranka. Resno? Kaj pa civilna družba?

Piše: Gašper Blažič

Po končanem drugem krogu volitev je po medijskih kuloarjih zaokrožilo kar nekaj ugibanj o politični prihodnosti Anžeta Logarja, ki je bil sicer zelo blizu zmagi, a kot vemo, skoraj še nikoli ni zajca ujel. Toda njegov doseg 410 tisoč glasov, kar presega dosedanji največji doseg pomladne strani, odpira številne opcije v prihodnosti. Češ, gre za politični kapital, ki ga je treba izkoristiti, tako ali drugače.  

To sicer ni nič neobičajnega. Še dobro se spominjam, kako je leta 2002 po drugem krogu, ko je Barbara Brezigar kar pošteno namučila zmagovalca Janeza Drnovška, prišlo do zelo podobnih ugibanj. Brezigarjeva se je sicer le malo kasneje, leta 2003, pojavila kot prvopodpisana pod civilnodružbeno izjavo »Nekaj je treba storiti«, a to so bili časi, ko je bilo oporečništvo še v rokah pomladi. Ugibanju, kaj bo storila s svojim političnim kapitalom, je naredila konec že precej kmalu, saj je namesto političnega angažmaja izbrala povratek v tožilske vrste – postala je nacionalna predstavnica Slovenije v Uradu za evropsko pravosodno sodelovanje Eurojust (in ni dvoma, da je bilo mogoče ob tej potezi zaznati razočaranje v pomladnem taboru). Je pa nato že kmalu, leta 2005, postala generalna državna tožilka.

A ena od sedanjih opcij v drugem krogu poraženega predsedniškega kandidata, ki je še posebej draži ljubitelje govoric, je zagotovo – nova stranka. Kamor bi se lahko poleg Anžeta Logarja vključil še dosedanji predsednik republike Borut Pahor, ki se mu je, kot kaže, njegova nekdanja stranka SD že odrekla. Ker naj bi tovrstna »skrajna sredina« lahko privabila veliko razočaranih volivcev. Vsaj tako pravijo.

Vsi naši strankarski vrtičkarji 

Zdi se, da smo Slovenci fenomen ravno po številu strank. Smo ena manjših evropskih nacij, po strankarski plati pa tudi ena najbolj razdrobljenih. Morda temu botruje tudi dejstvo, da je v naši državi skoraj lažje ustanoviti stranko (ali vsaj kakšno nestrankarsko listo) kot pa društvo. In kar je najpomembnejše: doslej še nobena stranka ni uspela presekati pregovorne dvopolnosti slovenskega političnega prostora. Kdorkoli je to dejstvo podcenjeval, je s tem pokazal, da politike ne jemlje resno. Res pa je, da na predsedniških volitvah zmaga – vsaj v teoriji naj bi bilo tako – tisti, ki najbolj poseže v volilni bazen »ideološko brezkrvnih«.

Pri strankarskih volitvah je način odločanja seveda drugačen. Tam se niti ne odloča o osebah (razen o predsednikih strank, saj je jasno, da tisti, ki zmaga, postane najvplivnejši politik in najmočnejša figura). Še o programih se komaj kaj odloča – razen če gre za »antijanša« program. A tudi če bi se Janez Janša sedaj umaknil s predsedniške funkcije v SDS, to ne bi bistveno spremenilo delovanja tranzicijske levice, ki je celo Anžetu Logarju praktično ves čas podtikala, da je dejansko samo Janšev trojanski konj. S tem je najpomembnejša kritična masa volivcev, ki bi lahko zmago prinesla Logarju, do zadnje nedelje dovolj skopnela, da je sicer kompromitirana Pirc Musarjeva osvojila zmago.

In kako je bilo z »novimi« strankami v taboru razpadlega Demosa po koncu te velike večbarvne koalicije, ki je uspešno izpeljala eksodus Slovenije iz nevarnega jugoslovanskega kotla? Drnovškovi LDS je denimo leta 1994 – pod patronatom Milana Kučana in Nika Kavčiča – uspelo dobiti pod svoje okrilje tako socialiste kot tudi del Demosa: frakcijo Zelenih Slovenije ter tudi velik del Demokratske stranke z Igorjem Bavčarjem in Dimitrijem Ruplom, ki so bili prej del Slovenske demokratične zveze. Nekdanji Demosov tabor je bil tako hudo oslabljen. Preostanek Demokratske stranke ter Zelenih je nato izpadel iz parlamenta, iz pomladnega tabora so ostale le še tri stranke: SLS, SKD ter SDS (tedaj še z imenom Socialdemokratska stranka).

Seveda pa Kučanu kljub svoji vlogi ni bilo prav nič nerodno, da ne bi govoril o t. i. strankokraciji.

Ko sta se leta 2000 združili SLS in SKD, je stanje združenosti de facto trajala le nekaj mesecev. Po tisti neposrečeni podpori poslancev nove združene stranke Potrčevemu projektu ustavne spremembe, ki je za vse večne čase v ustavo zabetonirala proporcionalni sistem, je namreč kot derivat (ra)združene stranke nastala NSi, ki je šele mnogo let kasneje z rahlo spremembo imena naznanila, da je dedič nekdanje SKD. Medtem ko je SLS+SKD znova postala »le« SLS, ki je še vedno veljala za najuspešnejšo stranko lokalnih volitev, a je kasneje vseeno izpadla iz parlamenta.

Istega leta (2000) se je poleg NSi prvič prebila v parlament še prva stranka »novih obrazov«, to je Stranka mladih Slovenije, ki je tam ostala le en mandat. Med štirimi poslanci ni bilo njenega predsednika Dominika S. Černjaka, je bil pa zato sedanji dolgoletni župan Šentjurja Marko Diaci. Še pred koncem mandata je celotna četverica omenjenih poslancev izstopila iz stranke, eden od njih (Bogomir Vnučec) se je pridružil SDS, ostali so ustanovili samostojno poslansko skupino.

Spodletel poskus z Državljansko listo 

Pravzaprav se je – po občasnih posegih t. i. intelektualnega jedra ne-leve provinience o možnostih velike koalicije ali morebitne nestrankarske liste, ki bi posegla v politično sredino – šele leta 2011 pojavil prvi resni poskus nove stranke pragmatične usmeritve v pomladnem taboru kot nekakšen odgovor na cepitev LDS na frakcije (med katerimi je takrat vzcvetela kot Golobičeva »oranžna« alternativa s pomenljivim imenom Zares). To je bila Državljanska lista Gregorja Viranta, katere dokaj neroden nastanek je spravil SDS v slabo voljo in šele na samih volitvah se je pokazalo, zakaj. Prvo mesto je namreč osvojila Jankovićeva Pozitivna Slovenija kot rezultat znamenite Kučanove »pasje procesije« na ljubljanski magistrat, kjer je Zoranu Jankoviću podporo izrazil tudi tedaj še živeči France Bučar. Ta stranka, razširjena verzija ljubljanske Jankovićeve liste, je na državnozborskih volitvah dosegla 28 poslanskih mest, SDS jih je dobila 26, s čimer je ostala brez možnosti, da postane osrednja stranka v novi koaliciji, Državljanska lista pa je dosegla osem poslanskih mandatov. Zagotovo je DL potegnila nekaj rezerve iz sredinskega volilnega telesa, skupaj s SDS je imela 34 poslancev, a primat je vendarle pripadel Jankovićevim »pozitivcem«.

Šele prevelika robatost ljubljanskega magnata, ki zaradi lagodne izkušnje s svojim mestnim svetom ni bil navajen sklepati koalicijskih sporazumov, ki so seveda plod trdih pogajanj, je povzročila sestavo nove razvojne koalicije, v kateri so skupaj nastopile SDS, DL, NSi,  SLS in DeSUS. Torej pet od skupaj sedmih parlamentarnih strank, kjer sta v opoziciji ostali PS in SD. In vsaj kakšno leto je kazalo, da velikih težav s koalicijo ne bo, čeprav so nekateri vihali nos, češ zakaj je predsednik vlade znova Janša. Dokler se ni zgodilo slavno poročilo Komisije za preprečevanje korupcije, z njim pa »virantovanje«, ki je marca 2013 na najvplivnejši položaj pripeljalo Alenko Bratušek, tedaj še poslanko in začasno predsednico PS. V novo koalicijo z dosedanjima opozicijskima strankama sta skočili tako DL kot DeSUS, povratek Jankovića na vrh PS pa je sprožil »odcepitev« Bratuškove od matične stranke z novo stranko Zavezništvo/SAB. A propos: danes te stranke ni več, skupaj s še enim nekdanjim funkcionarjem PS in kasneje ustanoviteljem LMŠ Marjanom Šarcem je pridružena Gibanju Svoboda.

In kakšen je bil epilog te zgodbe? Prišle so volitve leta 2014 pod močnim vplivom afere Patria, na oblast so prišli »novi obrazi« s sedaj že nekdanjo Stranko Mira Cerarja, Bratuškova je za las ujela parlamentarni prag, PS je odšla na smetišče, iz parlamenta sta izpadli tako SLS kot DL – slednja se je kasneje celo samoukinila. Dotedanji predsednik protikorupcijske komisije Goran Klemenčič, ki je s svojim poročilom povsem vsegliharsko namočil tako Jankovića kot Janšo in s tem dal povod za Virantov preobrat, je v Cerarjevi vladi postal minister za pravosodje. Tako se je tragično končal do sedaj edini poskus klasičnih liberalcev, da vstopijo v politiko. Pragmatizem, prekrit z »načelnostjo«, češ s politiki, ki jih bremeni sum korupcije, ne sodelujemo, se jim ni izplačal. Prej nasprotno.

In seveda, moje sožalje vsem tistim, ki so se z najboljšimi nameni aktivirali v Državljanski listi. Denimo tedanjemu programskemu tajniku, sicer zelo pronicljivemu publicistu in komentatorju Tomažu Štihu, ki je po padcu druge Janševe vlade zapustil stranko in odšel v London.

Serija neuspehov novih strank 

Kakih pet let kasneje je sledil nov strankarski poskus, tokrat »desno od desnice«. Z zaostrovanjem migrantskega vprašanja v Evropi in tudi v Sloveniji ter zaradi bližine volitev v evropski parlament so se vzpostavile dovolj ugodne okoliščine za nastanek Brščičeve Domovinske lige kot nekakšne slovenske podružnice »alt right« sekcije, znane po svojem evroskepticizmu in bližini z Moskvo. Vendar se je pričakovanje, da bo nova stranka okrepila pomladni tabor, izkazalo za zmotno, saj so se njeni najvidnejši člani skoraj več ukvarjali z napadi na SDS kot s tranzicijsko levico, malo kasneje pa je prišlo še do spora znotraj stranke. Ta razdor je samo še povečal razočaranje v pomladnem volilnem bazenu, s čimer se je izkazalo, da je šlo za še enega trojanskega konja, ki sicer ni mogel narediti veliko škode SDS, morda je s seboj odpeljal sicer redke posameznike, ki razmišljajo skrajno desno. Na parlamentarnih volitvah je Domovinska liga iztržila 0,18 odstotka glasov, morda tudi zato, ker ji je neposredno konkurirala veliko agresivnejša Stevanovićeva (prav tako prorusko usmerjena) Resni.ca.

Na volitvah 2018 pa je nastopila stranka tudi tedaj novoustanovljena Glas za otroke in družine, ki je nastopila pod blagovno znamko Združena desnica (sestavljala jo je tudi Nova ljudska stranka z najvidnejšim članom Francem Kanglerjem, kateremu se je SLS odrekla po vstajah leta 2013). Kljub siceršnji močni civilnodružbeni organiziranosti je dosegla komaj 0,24 odstotka glasov. Nekoliko bolje se je odrezala Lista Bojana Požarja, a je še vedno ostala pod odstotkom glasov.

Kaj pa letošnje volitve? Poglejmo na primer projekt Povežimo Slovenijo. Mnogi smo naivno verjeli, da bo povezanost nekaterih izvenparlamentarnih strank pritegnila veliko volivcev. Največji optimisti so ji napovedali celo deset poslancev, realne ocene so se gibale nekje od štiri do pet poslancev. Končni rezultat je bil, da lista ni dosegla parlamentarnega praga. Skratka, še en ponesrečen projekt, katerega del je bila tudi stranka Konkretno (združeni SMC in GAS).

Podobno velja tudi za stranko Naša dežela z nekdanjo karizmatično predsednico DeSUS Aleksandro Pivec, ki se ni pridružila projektu Povežimo Slovenijo, češ da lahko bolje uspe s samostojnim nastopom. Kar je zadostovalo za 1,5 odstotka na letošnjih volitvah. Daleč od parlamentarnega praga. Morda bi v primeru, če bi se pridružila skupni listi Povežimo Slovenijo, prišlo do preboja, a to je seveda špekulacija.

Mentalni bananini olupki 

Glavna zmota mnogih je torej v tem, da mislijo, da če je uspelo npr. Robertu Golobu in Gibanju Svoboda, lahko z enakim pristopom uspe tudi nasprotna stran, če ponudi »nove obraze«. Takšno mišljenje pa je zmotno vsaj iz dveh razlogov. Prvič, za vsemi dosedanjimi zmagovalnimi projekti je namreč stala stara nomenklatura z vsemi svojimi resursi, tako kadrovskimi kot finančnimi, pa tudi s paradržavnimi, saj so ključno vlogo tu igrali mainstream mediji. In to je drugi razlog, zakaj strankarski projekt, ki ni »požegnan« s strani paradržave, ne more uspeti.

Projekt Gibanja Svoboda namreč ni bil nek spontan projekt skupine ljudi, ki »v srcu dobro mislijo«. Pač pa je šlo za megalomanski projekt z zelo domišljeno psihološko-marketinško strategijo z upoštevanjem vseh socioloških značilnosti slovenskih volivcev. Kdor ne verjame, naj se oglasi pri starosti javnomnenjskega raziskovanja Niku Tošu.

Glavni bananin olupek, pri katerem nam vedno znova spodrsne, je torej v mentaliteti, da je demokracija pri nas kljub vsemu dokaj normalna in delujoča. In da lahko naše lastne politične probleme rešujemo z vedno novimi in novimi strankami. Če odpove ena, ustanoviš drugo. In si domišljaš, da boš uspel tako kot Janković, Cerar ali Golob. Ob tem pa zelo resno zanemarjamo civilni sektor ter medije, ki bi lahko presegli tradicionalni mehurček t. i. desnega aktivizma, ki »mesijo« še vedno vidi v strankah, družbenih omrežjih in kakšnem manjšem shodu sredi Ljubljane, medtem ko razvpiti Inštitut 8. marec svoj vpliv pridobiva z obiskovanjem terena ter ves čas vzbuja pozornost najvplivnejših medijev.

In zdi se, da vladajoča nomenklatura računa ravno na to – namreč, da bo opozicijska stran spet čakala na to, kaj bo storil Logar, kaj bo storil Janša, kaj bo storil Matej Tonin in tako naprej. In vmes spregledala, da je praktično že celoten civilnodružbeni sektor okupiran. Ali ni na tovrstne pasti že pred stoletji (!) opozarjal že Alexis de Tocquille, ko je svaril pred mehkim despotizmom ter ugrabitvijo civilne družbe s strani paternalistične države?

Sicer pa, do naslednjih volitev imamo časa še tri leta in pol. In ne tolažimo se s tem, da bodo volitve že prej. Ne bodo. Ker se je tudi nomenklatura nekaj naučila iz epizode z metanjem Šarčeve puške v koruzo.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine