32.6 C
Ljubljana
sreda, 23 junija, 2021

Neuravnotežena oddaja o najbolj svetlem obdobju naše zgodovine na nacionalni televiziji: Peterle in Rupel osamljena proti četverici levičarjev

“Po 30 letih je v marsičem ta država takšna, kot je bila takrat Jugoslavija, glede svobode govora, glede dopuščanja različnih mnenj, glede varovanja človekovih pravic, spoštovanja dostojanstva človeka …”  je le ena izmed cvetk, ki jih je ob 30. obletnici plebiscita izrekel Milan Kučan. Poleg tega sta iz demokratičnega tabora kot gosta nastopila samo dva politika, zatem pa so se zvrstili kar štirje socialisti. Zares neuravnotežena oddaja o enem najpomembnejših dogodkov naše zgodovine.

 

Na nacionalni televiziji so v sredo gledalcem postregli z oddajo Plebiscit – s Televizijo Slovenija, 2. del, ki je bila prav tako “uravnotežena”, kot je tudi televizija sama. Na to kaže že dejstvo, da sta bila med predstavniki demokratov prisotna samo Lojze Peterle in Dimitrij Rupel, vsi ostali pa so bili oziroma so postali, predstavniki nasprotnega ideološkega tabora: Milan Kučan, Spomenka Hribar, Viktor Žakelj in Ciril Ribičič. Najprej so v oddaji gostili oba demokratska predstavnika, zatem pa še štiri predstavnike nasprotnega tabora. Kot prvi predstavnik slednjega je v oddaji spregovoril Kučan, ki je uvodoma dejal: “Že takrat, ko sem se jaz odločil za to, da je ta plebiscit potreben, da ga je potrebno podpreti, sem bil prepričan z razliko od mnogih, da ni ta rezultat nič vprašljiv in zdaj čakam samo potrditev mojih pričakovanj.”

Če stvar povemo še s “podnapisi” je šlo dejansko zato, da Kučanova “intimna opcija” nikdar ni bila neodvisna Slovenija, kar je potrdil s številnimi svojimi izjavami, ki niso bile na strani osamosvojitve, je pa začutil vsesplošno klimo, ki je bila naklonjena samostojnosti in zato taktično pristal na plebiscit, katerega pozitiven izid je vsekakor pričakoval, saj je bilo kaj drugega tudi nerealno pričakovati, čeravno s težkim srcem. Če nekdo več kot očitno izgublja tekmo, mu je jasno, da jo bo izgubil in poraz tudi pričakuje, vse drugo je čudež. Na vprašanje ali je bil bolj navdušen ali bolj zaskrbljen nad tem kar prihaja pa se je Kučan spet taktično izognil vprašanju, rekoč, da je bil tisti dan, “dan optimizma”. Imel je tudi občutek, da ljudje nestrpno čakajo, da lahko pridejo na volišče, kar je bila po njegovem posledica dejstva, da jih je takratna slovenska politika vabila na volišča. Bivši predsednik partije se je s svojo izjavo očitno distanciral od tedanjega pozitivnega vzdušja in obenem priznal, da je bila za plebiscit “kriva” tedanja politika.

Novinarka je ob tem tudi zavrnila vsesplošno uveljavljeni mit, da je bila slovenska politika tedaj enotna, in da je bila kvečjemu usklajena. Demokratska predstavnika sta namreč jasno poudarila, da te enotnosti ni bilo, in da se je ljudi strašilo, da bodo jedli travo ter da je opozicija želela čim višji odstotek za uspeh plebiscita, da le-ta ne bi uspel. Edino, v čemer sta bili pozicija in opozicija enotni je bilo to, da so se uspeli dogovoriti na kakšen način bomo šli na plebiscit. V nadaljevanju pa je Kučan izrekel še eno cvetko: “V veliki meri so se ljudje na plebiscitu odločali na podlagi izkušenj, ki so jih imeli z življenjem zadnjih let v Jugoslaviji, za državo, ki bo drugačna od tiste, ki smo jo zapustili. Po 30 letih je v marsičem ta država takšna, kot je bila takrat Jugoslavija, glede svobode govora, glede dopuščanja različnih mnenj, glede varovanja človekovih pravic, spoštovanja dostojanstva človeka …” Skratka, osamosvojitveni akt je bil nek navidezen manever, ki tako rekoč ni prinesel ničesar. A Kučan je vse to izjavil, ker na oblasti po dolgem času ni levica, ki je standarde svobode govora, varovanja človekovih pravic ter dostojanstva ves čas vztrajno teptala, krivdo pa je seveda v svoji maniri valil na desnico.

Slovenija na nekdanjo Jugoslavijo spominja s starimi strukturami, ki obvladujejo osrednje medije in sodstvo
In če je v Sloveniji težava dopuščanje različnih mnenj v javnem prostoru, je to zato, ker osrednji mediji še vedno tulijo v en in isti rog že vse od leta 1945. Tudi spolitizirano sodstvo in zapiranje političnih vodij ter vmešavanje sodstva v politiko, kot je bilo v primeru zaprtja Janeza Janše tik pred volitvami, je v veliki meri enako obdobju konca Jugoslavije, zato ker lustracija nikdar ni bila izvedena, in ker na slovenskih sodiščih še vedno strašijo svinčenodobni fosili iz zlatih časov Titovine. Kučan je bil tudi prepričan, da slovenski državljani nismo zmogli soglasja glede tega, kakšna naj bo država, v kateri želimo živeti, in ki bo prijazna do vseh svojih državljanov. A dejstvo, je da je bil uspešen plebiscit odraz dogovora za demokracijo in za obnovo tržnega gospodarstva. Do koga naj Slovenija ne bi bila dovolj prijazna pa se Kučan prav tako ni podrobno izjasnil, je pa gotovo, da je še dandanes ta država mačehovska do vseh po vojni pobitih, ki jim ne daje niti osnovne civilizacijske pravice do dostojnega pokopa ter do njihovih svojcev, ki bi si zaslužili vsaj to, da bi vedeli, kje so njihovi bližnji pokopani.

Hribarjeva se ni mogla izogniti pljuvanju po desnici, ki si menda želi absolutno oblast
V nadaljevanju pa so v oddaji gostili Hribarjevo, ki je imela po navedbah nacionalne televizije veliko vlogo pri osamosvajanju. Novinarka je ob tem priznala, da je bila osamosvojitev Demosov program, ki pa se mu je pozneje priključila tudi opozicija in po navedbah novinarke intenzivno delala na tej osamosvojitvi ter še omenila medstrankarski sporazum med opozicijo in Demosom, ob tem pa vprašala Hribarjevo, kaj bi se zgodilo, če do tega sporazuma med strankami ne bi prišlo. Sebe je Hribarjeva v oddaji želela prikazati kot nekoga, ki je Demos združeval, čeprav je znano, da je bila njena vloga precej razdiralna. V nadaljevanju je na vprašanje kako vidi zadnjih 30 let med drugim odvrnila, da smo ekonomsko naredili premalo. Vzrok za to je bil po njenem ta, da smo se prepustili neoliberalizmu. A kot je znano, desne vlade niso ravno slovele po razprodaji državnega premoženja. Med “napakami” naroda je navedla tudi “izbrisane”, ki so ob osamosvojitvi zavrnili slovensko državljanstvo, ker pač to ni bila njihova “intimna opcija” in se tako “samoizbrisali”.

“Ampak ta želja po absolutni oblasti, ki se je vzbudila v nekdanji alternativi, kot se je reklo oziroma na desnem polu, nam je pravzaprav mnogo, mnogo priložnosti zapravila, ker smo zapravljali energijo za čisto zastonj, samo zato, da se nekdo izkaže in izkazuje kot bolj moralen, bolj pravičen v smislu zmagoslavja premaganih.” Skratka prizadevanja za večjo pluralnost državnih medijev, neodvisna sodišča in podobno, naj bi bila ta zlohotna težnja po avtoritarnosti, ki jo Hribarjeva očita desnici, obenem pa levice, ki je ta področja že davno obvladovala in jih večinsko obvladuje še dandanes, niti z besedo ni omenila. Seveda, “zmagovalci” oziroma prvorazredni imajo moralno pravico za neomejeno vladanje in to vsekakor ni “absolutistično”. Je pa po drugi strani, diktatura vsakršno najmanjše prizadevanje, da bi se to “levo normalnost” malce omehčalo. V nadaljevanju pa so v oddaji gostili predstavnika socialistov Viktorja Žaklja, ki je bil v času Demosa v opoziciji. Kot je ob tem dejala novinarka naj bi šlo za majhno opozicijsko stranko, ki naj bi se v zgodovino posebej zapisala s predlogom o plebiscitu še pred odločitvijo Demosa v Poljčah.

“Z več različnimi strankami, tam je bilo veliko neobremenjenih, pametnih, šolanih ljudi in smo zadevo temeljito razmislili in ugotovili, da je plebiscit nujen prvi korak. Na koncu smo to napisali zelo dosledno …” Kot je v nadaljevanju še dejal, je bil Demos v tem času leglo konfliktov, zaradi katerih se tri tedne niso uspeli ničesar dogovoriti, Hribar pa naj bi to presekal in zadolžil svojega kolega, da naj bi to predlagal v Poljčah. A dejstvo je, da brez Demosa plebiscita sploh ne bi bilo in s tem slovenske osamosvojitve. Omenil je tudi Spomenko, ki je bila v Demosu in kjer naj bi bil po njegovem srž celotnega problema okoli zapletov glede osamosvajanja. Kot je še navedel, so si bili politiki enotni le v tem, da morajo oditi iz Jugoslavije, ker Jugoslavija propada. Gre za neresnico, saj si je opozicija s Kučanom na čelu prizadevala, da do osamosvojitve ne bi prišlo in je bil osamosvojitveni proces naposled sprejet s stisnjenimi zobmi.

Žakelj je prepričan, da desnica Slovenijo razdvaja z opozarjanjem na povojne poboje
Ob tem ni pozabil omeniti, da Janša dobro obvlada načelo “deli in vladaj”, po drugi strani pa ves čas v ospredje postavlja prav vprašanje enotnosti. Tudi glede povojnih pobojev je dejal, da imajo ljudje pravico do imena, spomina in groba, kar je po njegovem prepričanju narejeno, kar je seveda podla laž. V današnjem času pa je prepreka do enotnosti prav dejstvo, da vlada kar naprej “iritira” ostale s povojnimi in podobnimi zadevami. Skratka, kriva je Janševa desnica, ki zahteva, da se povojna grobišča ustrezno razišče, obsodi zločine revolucije in komunizem enoglasno razglasi za zločinski sistem. Prav tako se po Žakljevem mnenju pretirava glede tega, da na Slovenskem obstaja neka razdeljenost. V studiu pa so kot zadnjega gostili tudi Cirila Ribičiča, ki je tedaj vodil opozicijsko stranko Demokratične prenove, kot so se tedaj imenovali današnji Socialni demokrati in nekdanja Zveza komunistov. Ob tem je poudaril to kar so tedaj predlagali, in sicer da ima vsakdo s stalnim prebivališčem v republiki Sloveniji pravico do slovenskega državljanstva, brez drugih pogojev. Po njegovem se to ni izpolnilo, ker je prišlo do “izbrisa”, kar smo že komentirali.

Zadnje novice

Sorodne vsebine