Piše: Bogdan Sajovic
Kljub devetdesetim letom grof Nikolaj Tolstoj še vedno raziskuje povojne poboje protikomunistov in britansko vlogo v teh zločinih. Ustavila ga ni niti zarota molka, niti sodno preganjanje in ne bankrot, v katerega so ga potisnili varuhi krivcev za zločine.
Predpretekli četrtek je v prostorih Muzeja VSO potekal pogovor z grofom Nikolajem Tolstojem, znanim raziskovalcem povojnih pobojev. Grof Tolstoj, pranečak slovitega ruskega pisatelja Leva Nikolajeviča Tolstoja, je avtor številnih knjig, v katerih opisuje povojne poboje pripadnikov ruskih, kozaških, hrvaških, slovenskih in drugih protikomunističnih sil (in tudi nekaterih civilistov), ki so jih Britanci maja 1945 deloma s silo, deloma s prevaro razorožene izročili v roke sovjetskih ali jugoslovanskih komunističnih klavcev.
Med procesom proti grofu Tolstoju so bili dokumenti z obrambnega ministrstva čudežno založeni oziroma do njih ni bilo mogoče priti.
Raziskovalec povojnih pobojev
Grof Nikolaj Tolstoj s polnim imenom Nikolaj Dimitrijevič Tolstoj -Miloslavski se je rodil 23. junija 1935 v Londonu. Njegov oče je bil ruski aristokrat, ki je emigriral zaradi boljševiške revolucije, mati pa je Britanka. Krščen je bil v pravoslavni veri in imel v otroštvu »rusko vzgojo«, saj se je redno gibal v krogih ruskih političnih emigrantov in obiskoval verske obrede v ruski pravoslavni cerkvi. To navado je ohranil tudi potem, ko so se njegovi starši ločili in se je mati znova poročila s pisateljem Patrickom O’Brianom. Tolstoj se je z očimom dobro razumel in napisal tudi njegovo biografijo.
Šolal se je na zasebni srednji šoli Wellington College, obiskoval vojaško akademijo Sandhurst, nato pa tudi univerzo Trinity College v Dublinu. Uveljavil se je kot zgodovinar in pisec več del o keltski kulturi, konec sedemdesetih pa se je posvetil raziskavam »repatriacij« − prisilnega anglo-ameriškega vračanja protikomunistov v roke komunistov in s tem v trpljenje in smrt. Mapisal je več knjig na to temo, zadnja je izšla leta 2021; v Demokraciji smo ob tem opravili tudi intervju z grofom Tolstojem.
Grof je poročen in oče štirih otrok, je glava rodbine Tolstoj, v javnem življenju pa deluje kot kancler mednarodne monarhistične lige.
Tolstoj pravi, da se je za usode vrnjenih protikomunistov začel zanimati že v petdesetih letih. Ker se je, kot rečeno, gibal tudi v krogih ruskih emigrantov, je spoznal ljudi, ki so emigrirali ob koncu druge svetovne vojne. Le-ti so povedali, da so britanski vojaki izročili sto tisoče protikomunistov v roke Sovjetov. Nato je slišal podobne zgodbe tudi iz hrvaških, slovenskih, srbskih emigrantskih krogov, slišal je zgodbe o pobojih na Poljskem in ta tema ga je začela zanimati, in to predvsem zato, ker se o tem, še posebno o britanski povezanosti z izročitvami, v britanski javnosti ni nič slišalo. Kasneje je spoznal, da je celo bolj kot za varovanje ugleda britanske vojske šlo za varovanje posameznikov, ki so bili v to umazano zgodbo vpleteni. Posameznikov, ki so naredili kasneje lepe kariere v poslovnem svetu in tudi v politiki. Kako močna je zarota molka okoli teh izročitev, je grof Tolstoj spoznal na lastni koži.
Minister in poboji
Po prvi knjigi o povojih pobojih »Žrtve Jalte«, v kateri je obdelal izročitve sovjetskih državljanov v Stalinove roke, in drugi knjigi »Stalinova tajna vojna«, ki se nanaša na sovjetske obveščevalce na Zahodu, je leta 1986 sledila tretja knjiga »Minister in poboji«, ki je dvignila veliko prahu. V tej knjigi je Tolstoj obdelal izročitev kozakov, pa tudi Hrvatov, Slovencev in Srbov v roke komunistom maja 1945. Kot krivca je imenoval Harolda Macmillana, tedanjega britanskega ministra za Sredozemlje, in brigadirja Tobyja Lowa, tedaj načelnika štaba 5. britanskega korpusa, ki je okupiral Koroško, kamor se je zatekla večina jugoslovanskih protikomunistov in kozakov.
Pravzaprav Low in njegov nadrejeni, general Charles Keightley, sploh nista dovolila večini hrvaških beguncev, okoli 200 tisoč osebam torej, da prestopijo avstrijsko mejo, v naslednjih dveh dneh pa so vrnili še tiste Hrvate, ki so mejo že prešli. Sledila je predaja kozakov, tako vojakov kot tudi civilistov, nato srbskih in črnogorskih protikomunistov, ki so bili na Koroškem, in za konec še slovenskih domobrancev. Slovenske civilne begunce je obvaroval glavni zavezniški vojaški poveljnik za Sredozemlje feldmaršal Harold Alexander, ki je osebno ukazal, naj se izročanje protikomunistov takoj ustavi.
Tolstoj v svoji tedanji knjigi in tudi v kasnejših delih pravi, da je bila zavezniška politika glede protikomunističnih beguncev − oboroženih ali civilistov − enotna; treba jih je namestiti in jih kasneje premestiti na mesto, ki ga bodo določili pozneje. A najvišji politiki so bili daleč, pa tudi feldmaršal Alexander je bil prav tedaj odsoten, Macmillan in Low pa sta se odločila, da bosta delovala na svojo pest.
Očitno se je general Keightley kot poklicni vojak odločil, da se v politične spletke ne bo vmešaval, in je vede zamižal na obe očesi ter prepustil svojemu podrejenemu, naj izpelje vso stvar, kakor ve in zna. Low, ki se je tedaj že pripravljal na politično kariero (dva meseca pozneje je bil izvoljen v parlament), pa je v dogovoru z Macmillanom, ki je bil tedaj eden najvplivnejših politikov v konservativni stranki, izpeljal zadevo do konca.
Celo bolj kot za varovanje ugleda britanske vojske, je šlo za varovanje posameznikov, ki so bili v to umazano zgodbo vpleteni.
Zarota molka
Tako Macmillan kot Low sta nato imela ugledne kariere. Macmillan je šel vse do vrha, saj je bil dve leti predsednik britanske vlade in bil nato povzdignjen v grofa Stocktona. Low pa je postal minister, bil povzdignjen v barona Aldingtona, poleg politične pa je napravil tudi kariero v poslovnem svetu.
Ko je knjiga izšla, je Aldington tožil Tolstoja zaradi klevete (Macmillan je medtem že umrl) in zahteval velikansko odškodnino. Namen je bil uničenje Tolstoja in grožnja vsem, ki bi si v prihodnje drznili kopati po tej zamolčani temi.
Mreža političnih prijateljev in varuhov je dobro delovala. Pojavili so se »ugledni« zgodovinarji, ki so branili Aldingtona, nekateri drugi, ki so sprva zagovarjali Tolstoja, so nenadoma »spregledali« in spremenili mnenje, dokumenti z obrambnega ministrstva so bili čudežno založeni oziroma do njih ni bilo mogoče priti, Aldington je lagal in zatrjeval, da ga tedaj sploh ni bilo na Koroškem, ob drugi priložnosti pa dejal, da je samo izpolnjeval navodila in da je dobil zagotovila, da bodo z ujetniki ravnali po mednarodnih konvencijah. Sodnik, ki je vodil proces, pa je bil član istega kluba kot Aldington. Na koncu je bil Tolstoj obsojen na plačilo 1,5 milijona funtov, kar ga je finančno uničilo. A deset let kasneje je Evropsko sodišče za človekove pravice delno razveljavilo razsodbo in krepko zmanjšalo odškodnino.
Harold Macmillan je najbolj odgovoren za mučno smrt tisočev nedolžnih žrtev, za kar ni nikoli pokazal niti kančka kesanja.
Krivec se ni nikoli pokesal
Tolstoja, ki so mu prijatelji pomagali plačati odškodnino, razsodba ni prestrašila in je nadelaval z raziskovanji. Kasneje je napisal izpopolnjeno različico »Minister in poboji«, v kateri je obtožil Harolda Macmillana, da je imel pri »repatriacijah« veliko večjo vlogo, kot mu jo je pripisal v prvi knjigi.
Glede na dokumente, ki jih je zbral v zadnjih letih, deloma gre za nekatere britanske, ki so bili ob sojenju pred skoraj štirimi desetletji nedostopni in za katere grof Tolstoj meni, da »če bi bili ti dokumenti na voljo obrambi, bi bilo celo skorumpiranemu sodniku skoraj nemogoče izreči sodbo v korist lorda Aldingtona«. Drugi del dokumentov je pridobil s pomočjo tedanjega ruskega predsednika Borisa Jelcina iz ruskih arhivov, ki pa so danes pod Putinom prav tako nedostopni, kot so bili v sovjetski dobi. Ti dokumenti dokazujejo, da imel v svojih knjigah grof Tolstoj prav in da je šlo za zaroto, molk o njej pa še vedno traja. Po mnenju grofa Tolstoja zato, ker »Macmillan kot konservativni ministrski predsednik še danes ostaja idol večine konservativnega vodstva. Zdi se verjetno, da oblastniki menijo, da ne smejo dovoliti, da bi se odstrle njegove izdajalske dejavnosti leta 1945.«
Sicer pa Tolstoj meni, da britanski vojaški in politični vrh, pri tem misli na Churchilla, z izročitvijo v letu 1945 ni imel nič. Pravi, da je odkril dokaze, po katerih so Churchill, feldmaršal Alexander in general Eisenhower, ki je bil okupacijski poveljnik Nemčije, pripravljali preselitev vseh kozakov in drugih protikomunistov s Koroškega v zahodne okupacijske cone v Nemčiji. Izročitev beguncev v roke komunistov sta torej dejansko skuhala Macmillan in Low; prvi kot močnejši po položaju kot drugi, ki je bil v bistvu izvršitelj. Kaj je bil Macmillanov motiv za takšno dejanje, še vedno ni znano. Grof Tolstoj pravi, da ima svoje sume, nima pa za zdaj zadosti jasnih dokazov, ki bi te sume potrdili. Vsekakor pa meni, da je bil Macmillan najbolj odgovoren za mučno smrt tisočev nedolžnih žrtev, za kar ni nikoli pokazal niti kančka kesanja. Kot jih ni niti njegov partner v zločinu Toby Low.
(Članek je bil prvotno objavljen v tiskani Demokraciji, 22. maja 2025.)
