Piše: Gašper Blažič
Urška Klakočar Zupančič je bila marca 2020 ob prihodu zadnje Janševe vlade praktično neznana oseba. Dobri dve leti kasneje pa je ena najvplivnejših političnih funkcionark, ki želi tožiti revijo Demokracija zaradi satirične naslovnice.
Po »šokterapiji« z naslovnico 51. številke Demokracije iz lanskega decembra so se glave v Gibanju Svoboda sedaj že toliko ohladile, da večina ne razmišlja več o tožbah, ne kazenskih in ne civilnih. Po naših podatkih naj bi od te namere odstopili poslanki Lena Grgurevič in Tamara Vonta, verjetno tudi po posvetu z odvetniki, ki so opozorili, da niti v razmerah, ko so sodišča politično na strani tranzicijske levice, take tožbe ni mogoče dobiti že zaradi dejstva, da so bili številni vodilni politiki po svetu deležni bistveno hujših satiričnih napadov, pa sodišča v teh primerih nikoli niso ukrepala, tudi če so bile vložene tožbe. In kar je najpomembnejše, s tožbo bi dajali naši reviji dodatno publiciteto, kar pa ni v njihovem interesu.
Kaj pa zdravstveni karton?
A vendarle naj bi se bila predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič, govorka na letošnji proslavi v Dražgošah, vseeno odločila za tožbo. Pravnica z magisterijem iz dednega prava, nekdanja Sorosova štipendistka in v zadnjem času tudi pisateljica je našemu novinarju, ki je poslal novinarsko vprašanje, sporočila, naj se pustimo presenetiti in naj ne dvomimo preveč o njenem znanju, češ da ona že ve, kako je treba. Nekako tako ravna tudi v odnosu do poslancev opozicije. Spomnimo se njenega izpada v odnosu do poslanca SDS Andreja Hoivika, ker je menda delal reklamo za Janševo knjigo Budnica (kar je bilo vidno v neposrednem prenosu seje), pa verbalnega napada na poslanca NSi Aleksandra Reberška, različnih neprevidno izrečenih izjav, ki so jih ujeli mikrofoni, tudi kletvic, da seveda ne omenjamo številnih kršitev poslovnika. Njen odnos do poslancev je, kot pravi naš vir, podoben vedenju učiteljic iz časa prejšnjega režima (ali kot bi dejal naš pokojni sodelavec Pavel Ferluga, »rdečih tršic«), kar je dejansko tudi simptom, da z njenim zdravjem ni vse v najlepšem redu. Navsezadnje je še iz leta 2022 znan zdaj že nekoliko pozabljen škandal, da so skušali v njenem kabinetu zaobiti običajni postopek zdravniškega pregleda, ki je obvezen za vse funkcionarje. Zato so celo nekateri spletni portali, ki niso desno orientirani, začeli objavljati članke o njenem menda »izginulem« zdravstvenem kartonu in o »tajnosti« njenega (duševnega) zdravja povprašali tedanjo informacijsko pooblaščenko Mojco Prelesnik (ki tudi ni kader sedanje opozicije). Odgovorila je, da bi »določeni podatki v zvezi z zdravjem politikov lahko bili prosto dostopne informacije javnega značaja, če bi šlo za javne razprave o dvomu v delo določenega funkcionarja in podobno«. Skop odgovor, ki pa veliko pove.
Užaljenost, močnejša od razuma
No, Klakočar Zupančičeva, ki bi rada kazensko in odškodninsko preganjala Demokracijo, medtem ko je niti malo ne skrbijo veliko bolj nestrpne kvazisatirične naslovnice, od nosečega Janeza Janše, Janše z dvignjeno roko in vidnimi nacističnimi znaki (teh na naslovnici Demokracije ni bilo) ter Brezjanske Marije s podgano v naročju, ima za sabo že tudi kakšen tipičen pravniški debakel. Pred dobrim letom dni je tako izgubila bitko z Žanom Mahničem (SDS). Sporen naj bi bil Mahničev zapis na družbenem omrežju, ko je Klakočar Zupančičevo povezal s shizofrenijo, čemur je sledila prijava. Vendar je kranjsko sodišče ugotovilo, da se je njegov zapis nanašal na dotedanji način nastopanja oškodovanke v javnosti in ne na njeno zasebno življenje oziroma še manj na njeno resnično zdravstveno stanje, zato je šlo za izražanje mnenja oziroma hipen, spontan odziv poslanca na prebrano izjavo oškodovanke. Pri svojem zapisu je poslanec sicer res uporabil besedo, ki označuje hudo dolgotrajno bolezen shizofrenijo, vendar pa gre pri tem po mnenju sodišča le za provokacijo, prispodobo, za slikovit, neposreden izraz, s katerim je storilec poskusil opisati svoje mnenje oziroma nestrinjanje s pogledi in z načinom delovanja oškodovanke. Do take odločitve sodišča je prišlo, šele ko je policija najprej presodila, da pri Mahničevem ravnanju ne gre za prekršek, a je nato po ostrem dopisu Klakočar Zupančičeve spremenila mnenje in Mahniču poslala položnico. Te pa ni nikoli plačal, pač pa se je obrnil na sodišče in to mu je dalo prav.
Večna okrajna sodnica
Mahnič pa je Klakočar Zupančičevi v enem od svojih odgovorov na sejah (septembra lani) tudi namignil, da je morala zapustiti svojo službo zaradi vedenja, kar je potrdil tudi naš vir, češ da se je kot okrajna sodnica precej grdo vedla do sodelavcev. Ko je Klakočar Zupančičeva leta 2021 po »facebook aferi« vložila tožbo proti tedanjemu državnemu sekretarju Vinku Gorenaku, ker naj bi bil javno objavil njeno »zasebno« pisanje o »janšizmu«, jo je pravno zastopala odvetniška pisarna Pirc Musar in Lemut Sterle, dejansko torej sedanja predsednica republike. Zadeva se je končala s sodno poravnavo, Gorenak je umaknil svoj zapis, Klakočarjeva pa naj bi bila razočarana nad sodstvom, ker ji niso vrnili vodenja oddelka za etažno lastnino. No, precej nenavadno je že to, da pravzaprav nikoli ni napredovala v okrožno sodnico. Na ljubljanskem okrajnem sodišču se je zaposlila leta 2008, potem ko je nekaj let delala v kabinetu predsednika vrhovnega sodišča. Njena kariera v sodstvu je tako trajala skoraj 13 let, po zakonu pa bi lahko že po treh letih dela v vlogi okrajne sodnice napredovala v okrožno sodnico. To pa se ni zgodilo. Pravi razlogi za njeno nenapredovanje in njeno slovo od sodišč pa so bili seveda piarovsko dobro pokriti, ker je bil za to primeren čas, saj se je lahko brez večjih težav javno prikazovala kot žrtev političnih čistk, kot da bi bila velika večina njenih sodniških kolegov »janšistov«, kar pa seveda ne drži. Pravzaprav jo je šele zapis, ki ga je »ugrabil« Gorenak, naredil za znano, kariero pa ji je »rešilo« prav Gibanje Svoboda, kjer je bila še do nedavnega podpredsednica, čeprav je na trenutke že kazalo, da jo bodo »vrgli čez ramo«. No, za zdaj jo še tolerirajo, ker je očitno koristna. V resnici pa se celo nekateri kadri te stranke hihitajo in jo zaradi njenega sloga vodenja parlamenta ljubkovalno imenujejo »Benita«. Toda stvar ni tako preprosta; po ustavi je namreč predsednik DZ prvi namestnik predsednika republike. Če torej Nataša Pirc Musar ne bi mogla opravljati predsedniških dolžnosti, se pooblastila prenesejo na Urško Klakočar Zupančič, ki lahko s svojim vedenjem – tudi pred častno četo Slovenske vojske – sicer vzbuja simpatije (politično nerazgledanega) dela javnosti.
Kakorkoli že, če bo Klakočar Zupančičeva vztrajala pri svoji tožbi, bo s tem zagotovo postala ne samo promotorka dvojnih »vafljev« (po Andreji Katič), ampak tudi stečajna upraviteljica Golobove Svobode. Spodletelo glasovanje o njeni razrešitvi tega ne bo spremenilo.
Najbolj razvpite izjave UKZ:
» …Adolf Eichmann je tudi skrbel samo za to, da je Žide spravil v vagone …« (Decembra 2022, v oddaji Tarča v duelu z Matejem Toninom)
»Ti ljudje /izbrisani/ so bili žrtve pravnega genocida.« (Govor v DZ februarja 2023)
»P**ka mu materna.« (Oktobra 2024 v duelu s poslancem Aleksandrom Reberškom)
»Mene noben ne bo za**baval!« (Decembra 2024 ob zapletu s poslancem Andrejem Hoivikom)
