Piše: Sara Kovač (Nova24tv)
Odkar je v javnosti odjeknila novica o napadu na direktorico Inštituta 8. marec Niko Kovač, se zdi, da politika kar tekmuje med seboj, kdo se bo bolj kritično odzval, policija pa medtem aktivno išče storilca. To, da se obsodi fizično oziroma kakršno koli drugo nasilje in se išče storilca, je sicer edino prav, je pa treba priznati, da ni videti, da to velja vsakič, ko se nad nekom izvaja nasilje. Denimo, ko so napadli novinarko Demokracije Petro Janšo, so bili vatli povsem drugačni tako glede odzivov kot obravnave s strani policije.
Napad na novinarko Demokracije Petro Janša se je zgodil maja 2017, torej v času, ko so se vztrajnice in vztrajniki Odbora 2014 zbirali pred Vrhovnim sodiščem v Ljubljani, in opozarjali na kršenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v slovenskem pravosodju. Ko se je shod približeval koncu, se je zgodilo nekaj, česar ni nihče pričakoval. V prisotnosti policije je namreč prišlo do napada nad novinarko, ta pa se zaradi napada ni kaj dosti obremenjevala.
Spomnimo. Med govorom zadnjega govorca na shodu Vilija Kovačiča je novinarka Janševa, kot že večkrat dotlej, stopila onkraj ceste pri Miklošičevem parku in fotografirala osebe, ki so tam stale. Poleg policistov so bili navzoči še brezdomec Tone in še nekatere neznane osebe. Fotografiranje je, kot kaže, za zdaj še neznano osebo zmotilo, da je Janševo zgrabil za roko, na kateri so bile vidne modrice, ter od nje zahteval, naj preneha s fotografiranjem. Prav tako je njeno dejanje zmotilo policiste, saj so ji dejali, naj odide. Ta je policistom odvrnila, da tega ne počne prvič, ker je novinarka. “Ne razumem, zakaj ne smem fotografirati in zakaj je to zdaj nedovoljeno. Dobro veste, kdo sem, kako mi je ime”, je dejala, nato pa je policija vzela njene in napadalčeve osebne podatke. Po shodu se je Janševa odpravila v zdravstveni dom na pregled.
O kritičnih odzivih ni bilo ne duha ne sluha
Novinarko je dogajanje upravičeno pretreslo in šokiralo, saj je napad celo v prisotnosti policije doživela sredi belega dne. Čemu je policija tedaj mirno gledala, ni povsem jasno. Potem ko je novica o napadu odjeknila v javnosti, so bili kritični odzivi daleč od teh, ki jih je danes deležna Nika Kovač iz Inštituta 8. marec. Kritično se namreč ni odzval tedanji predsednik vlade dr. Miro Cerar, ravno tako ne velik spekter politike. Celotna slovenska javnost, ker je šlo za novinarko Demokracije, ni bila na nogah. To bi bilo najverjetneje drugače, če bi bilo šlo denimo za novinarko javne RTVS. Drugačni vatli so sicer prisotni vseskozi, še posebej vidni so bili v času, ko je bila na oblasti tretja Janševa vlada.
Ne glede na to, nad kom se izvaja nasilje, je treba nasilje obsoditi, saj smo drugače priča njegovi eskalaciji. Ko se je s smrtjo grozilo nekdanjemu premierju Janezu Janši in vsem podpornikom stranke SDS, se je mižalo, ravno tako, ko se je pred domačim pragom grozilo posameznim poslancem tedanje koalicije. Eskalacija nasilja se je zaradi neenotne obsodbe nasilja (denimo strank tako imenovanega KUL-a) odrazila z odklonskim obnašanjem, ko so protivladni protestniki Ljubljano preoblikovali v pravcato vojno območje.
Sodeč po reakcijah javnosti in tistih, ki so na pozicijah moči, se zdi, da če si Janša, ti lahko v Sloveniji nevladniki in ostale množice indoktriniranih posameznikov dnevno grozijo s smrtjo in uničijo del glavnega mesta, pa to nikogar preveč ne gane. Lahko mu sindikalistka Tea Jarc svobodno grozi na oddihu v gorah ali njegovi ženi Urški in otrokom pošilja na stotine grozilnih pisem. Vse to se jemlje kot legitimno, ker osrednje medije in organe pregona vodi sila, ki to dopušča in groženj ne obsoja, kaj šele preganja. Ko se to zgodi “njihovim”, je zgodba povsem drugačna.
Moški, ki je vpil, da je treba Janeza Janšo ubiti. (Foto: Twitter)
Vedno bodo v družbi posamezniki ne glede na nazorsko prepričanje, ki si bodo predstavljali, da jim je dovoljeno vse, ko vidijo, da vatli, ko gre za obsodbo nasilja, niso enotni. To za družbo 21. stoletja ni sprejemljivo, saj se mora vsakdo ne glede na spol, starost, politično, versko ali katero koli drugo okoliščino počutiti varnega. Vendarle smo po Ustavi RS vsi enaki in razlikovanja tukaj ne bi smelo biti. Žal pa se osrednji mediji in tisti na funkcijah moči tega pogosto ne zavedajo oziroma se ne želijo zavedati, zato smo, kjer smo.
Sara Kovač
