Nadškof Zore ob dnevu spomina na žrtve totalitarnih sistemov: Ne gre samo za razlago zgodovine, ampak za nasilje nad njo

Piše: C. R., radio Ognjišče

V Sloveniji in Evropi smo včeraj obeležili evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Popoldne je zato v Ljubljani potekalo več slovesnosti, med drugim je predsednik Borut Pahor položil venec k spomeniku vsem žrtvam vojn. Pahor je pred položitvijo venca sprejel visoke predstavnike verskih skupnosti, nato se je v ljubljanski stolnici udeležil svete maše, ki jo je daroval ljubljanski nadškof Stanislav Zore, je včeraj poročal Radio Ognjišče.

Nadškof Stanislav Zore je v pridigi med drugim spomnil, da je 23. avgust dan, ko obhajamo Dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. »Datum je, kot vemo, izbran zaradi tega, ker sta se na ta dan spajdašila dva režima, enako totalitarna in enako brezobzirna, nemški nacizem in sovjetski stalinizem. Hitlerjev zunanji minister Ribbentrop in Stalinov zunanji minister Molotov sta sedla za skupno mizo in podpisala sporazum, ki ga po podpisnikih imenujemo Pakt Ribbentrop-Molotov, čeprav je dejansko šlo za dogovarjanje med Hitlerjem in Stalinom. Čeprav je uradno šlo za sporazum o nenapadanju med Nemčijo in Sovjetsko zvezo, je v sporazumu obstajal tudi tajni del, skrit pred mednarodno javnostjo, in sicer o razdelitvi vplivnih območij med Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Tudi iz tega pakta, zlasti iz njegovega tajnega dela, se je nazadnje začela 2. svetovna vojna z vsemi desetinami milijonov žrtev in z neizmerno duhovno, kulturno in materialno škodo,« je povedal nadškof Zore.

»Vedno me najbolj pretrese dejstvo, da se zlo zaveda hudobnosti in nesprejemljivosti svojega ravnanja, zato ga tudi skriva. S tajnimi dogovori, s tajnimi Uradnimi listi, s pregradami, za katerimi skrije svoj zločin, s preganjanjem molitev in sveč na krajih zločina, z globokim, gluhim, prisiljenim molkom, za katerega skušajo spraviti svoja dejanja,« je povedal nadškof Zore in še dodal, da zlo ve, da je njegovo ravnanje zločinsko, pa se vendarle odloči zanj, ga ognjevito zagovarja in ga je pripravljeno pripeljati do konca – konec pa je vedno v tem, da se zlo sesede samo vase, kakor smo mogli videti ob propadu komunizma v drugi polovici prejšnjega stoletja. Še prej pa se redi ob zločinih, ki jih masovno povzroča. »Ta pakt, ki je vodil v 2. svetovno vojno, v to do sedaj največjo morijo na naši zemlji, je bil povod, da je leta 2009 Evropski parlament z Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu 23. avgust posvetil vsem žrtvam totalitarnih in avtokratskih režimov,« je spomnil. Ocenjuje, da je bilo evropsko združevanje ob resoluciji odgovor na trpljenje, ki sta ga povzročili svetovni vojni, nacistična tiranija, ki je pripeljala do holokavsta in širjenja totalitarnih in nedemokratičnih komunističnih režimov v srednji in vzhodni Evropi. »Da je treba ohraniti spomin na tragično preteklost Evrope, da se počastijo žrtve, obsodijo storilci in položijo temelji za spravo, ki bo temeljila na resnici in spominu,« je dejal nadškof.

»Kjer domuje zlo, tam pravičnost ostaja zunaj, beračica, zasmehovana, preganjana in zavržena. Pravičnost je v najtesnejšem sorodstvu s prav, že prej pa smo rekli, da totalitarizmi svoja dejanja skrivajo, ker niso pravična, ker niso skladna s tem, kar je prav. A samo pravičnost, ki je naslonjena na resnico, more zagotoviti, da se dobremu reče dobro in da se zlu reče zlo. Samo na resnico naslonjena pravičnost je porok, da dogodke, dejanja, pojave in tudi osebe poimenujemo s pravimi imeni in jih tako prikažemo v pravi luči, kakor poudarja Jančar. Pravičnost je lahko doma samo tam, kjer živijo pošteni ljudje, ki sprejemajo resnico o drugih in o sebi,« je povedal nadškof Zore.

Vse je povabil, da naj skupaj s pravičnostjo skrbijo tudi za usmiljenje. »Pravičnost brez usmiljenja se lahko izrodi v pravičništvo, ko v vnemi za pravico začnemo biti krivični. Pravičnost brez usmiljenja se nujno konča v kaznovanju, pravičnost z usmiljenjem pa prizna resnico, obenem pa odpira prostor za priznanje, za kesanje in za spreobrnjenje. S tem pa za svobodo in prihodnost. Usmiljenje nikoli ne obrne oči stran od dejstev, vendar pa po drugi strani nikoli, zares nikoli ne izgubi izpred oči človeka,« je še dejal in pridigo sklenil z besedami: »In za človeka gre. Če iščemo drobce resnice, da z njimi dopolnjujemo zgodovino, če se spuščamo v brezna, da iz njih prinašamo tiste, ki so bili vanje pometani, če skrbimo za grobove, da bi vanje položili pomorjene, da bi tako postali kraj srečanja med mrtvimi in živimi, tega ne delamo, ker smo zgodovinarji, jamarji ali pogrebniki, ampak zaradi tega, ker smo ljudje in zaradi ljudi.«

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, ki je na slovesnost na Kongresnem trgu prišel v spremstvu predstavnikov petih velikih verskih skupnosti je najprej položil venec. Ob pietetnem dejanju predsednika republike so bili navzoči katoliški škof Anton Jamnik, evangeličanski škof Leon Novak, islamski mufti Nevzet Porić, pravoslavni škof Sava, škof pomočnik patriarha srbske pravoslavne cerkve, in judovski rabin Ariel Haddad.

Pahor je v nagovoru uvodoma dejal, da Slovenci sodimo med tiste srednje in vzhodnoevropske narode, ki so jih v 20. stoletju preizkušali vsi trije totalitarizmi; fašizem, nacizem in komunizem. »Danes s to počastitvijo izražamo spoštovanje do vseh žrtev totalitarnih in nedemokratičnih režimov v Evropi in se poklanjamo vsem, ki so se borili proti tiraniji in zatiranju. Obnavljamo svojo zavezanost miroljubni in uspešni Evropi, ki temelji na vrednotah, kot so spoštovanje človekovega dostojanstva, svoboda, demokracija, enakost, načela pravne države in spoštovanje človekovih pravic« je povedal Pahor in dodal, da s slovesnostjo poudarjajo pomen ohranjanja spomina na preteklost, saj brez resnice in spomina ni sprave.

Spomnil je, da je bila resolucija Evropskega parlamenta, po naključju, a kot da to ne bi bilo, sprejeta par tednov po tem, ko je slovensko demokratično javnost iskreno osupnilo in prizadelo odkritje Hude jame. »Po mojem pristranskem občutku se mi je takrat zdelo, da je bilo po demokratičnih spremembah in volitvah leta 1990 tedaj prvič, da se je oblikovalo močno nacionalno soglasje, da mora država glede tega ukrepati na stvarni in simbolni ravni. To je slabega pol leta kasneje omogočilo sprejem t. i. spravne zakonodaje, ki je bila vsebinsko dopolnjena leta 2015 in je med drugim po skoraj dvajsetletnih polemikah določila postavitev spomenika vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam na območju Republike Slovenije s posvetilnim napisom spominske narave »Domovina je ena nam vsem dodeljena, in eno življenje, in ena smrt. – Oton Župančič«, je dodal.

V nagovoru je spomnil, da letos mineva pet let od postavitve spomenika žrtvam vojn na Kongresnem trgu in nagovor sklenil z besedami, da kot je poudarjeno v resoluciji, je bilo evropsko združevanje sprva odgovor na trpljenje, ki sta ga povzročili dve svetovni vojni in nacistična tiranija, ki je pripeljala do holokavsta in širjenja totalitarnih in nedemokratičnih režimov v srednji in vzhodni Evropi, bilo pa je tudi način preseganja globokih delitev in sovražnosti v Evropi s sodelovanjem, združevanjem, končanjem vojne in zagotavljanjem demokracije v Evropi. »V tem smislu smo danes položili venec pred spomenik, ki bi ga zavoljo vsega tega lahko imeli za obelisk miru, sprave in demokracije in kjer uteho in moralno zadoščenje najdemo vsi, ki nam je do spomina na žrtve vseh vojn in vseh totalitarizmov. Hvaležen sem visokim predstavnikom največjih verskih skupnosti v Sloveniji, da so se mi pri tem pridružili. Prosim slovensko in evropsko javnost, da to sprejme kot znak njihovega iskrenega truda za medsebojno razumevanje in sodelovanje v prid skupne in strpne skupnosti. Izražamo upanje, da bomo s svojimi odgovornimi, strpnimi in spoštljivimi ravnanji gradili demokratično skupnost, slovensko in evropsko ter storili vse, kar je v naši moči, da bi bil naposled mir trajen in demokracija živa in živahna – v naše skupno dobro in dobro naših otrok. Naj znova sklenem z navdihujočo mislijo Sofoklejeve Antigone: ‘Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu.’«

Vir: radio Ognjišče