Piše: Mitja Iršič
Novi predlog zakona o medijih, ki ga je zadnji dan leta na silo “izbruhnilo” ministrstvo za kulturo, je povzročil veliko razburkanje v slovenski javnosti – veliko večje, kot so si ga na ministrstvu nadejali. Zato ministrica za kulturo Asta Vrečko že uprizarja gasilske akcije na socialnem omrežju X, kjer želi leve influencerje pomiriti, da jih zakon ne bo zadeval. Kaj pa je resnica?
Zakonodaja, ki domnevno spletne vplivneže sili v registracijo v razvid medijev, je tako razburkala spletno sceno, da je še isti dan začela po spletu krožiti spletna peticija proti vmešavanju politike v medije in socialna omrežja, ko jo najdete – tukaj. “Vedno se najde nekdo, ki nasprotuje pobudi ljudstva. Ta peticija je dobra za vse, ki so aktivni na socialnih omrežjih. Zakon nikjer ne definira influencerjev. Na začetku samo pojasni, da je medij po novem vsak, ki ima vpliv.”
S tem se ni strinjala ministrica Vrečko, ki je v odgovor zapisala: “Spodaj navedeno seveda ne drži. Že na začetku zakona sta navedeni tako definicija medija kot vplivneža (3. člen). Zakon je namenjen medijem, ne vplivnežem, kar eksplicitno piše (2. člen), vsekakor tudi ne uporabnikom družbenih omrežij.” Priložila je tudi povezavo do zakonodaje.
Konservativna spletna influencerka Klopčičeva ji je odgovorila takole: “Že poteka damage control s strani vladajočih + Tine. Dejstvo je, da v prvi alineji 3. člena zakon navaja, da je medij katerakoli platforma z namenom izobraževanja, obveščanja, zabave, trženja in vplivanja na javno mnenje. Ne znajo brati lastnega zakona?” S tem se ni strinjala Vrečkova, ki ji je odvrnila, da se “praviloma vzdrži polemiziranja po socialnih omrežjih, a je tokrat očitno naredila izjemo in trdila, da 3. člen definira izraze v zakonu – torej sta medij in vplivneži dva različna pojma. V 2. členu piše, za koga zakon velja.
Oglasil se je tudi Levičin minister in nekdanji koordinator stranke, ki je dejal: “Zelo lahko je razširiti lažno novico, mnogo težje pa jo je ovreči. Asta Vrečko o tem, kaj je res in kaj ni v novem medijskem zakonu.”
V svojem zagovoru se ministrica izda
Vrečkova v resnici s tem sama sebi ni naredila nobene usluge, saj je v členu, ki ga citira, jasno izpotavljeno, da so spletni vplivniki definirani v zakonu o medijih. Zakaj definicija le teh? Seveda z namenom, da se jih nadzira in sankcionira. V zakonu ni definicije smetarja, voznika tovornjaka ali mizarja. Ravno zato, ker v ta zakon, ki striktno obravnava izključno medije, ne spadajo. Saj gre za zakon, ki z dekreti oblasti nadzira delo medijev. Ministrstvo pa s tem, ko eksplicitno omenja vplivneže, jasno pove, da se bo nadzorovalo tudi njihovo delo.
Kot je poudaril poslanec Andrej Hoivik: “Vplivnež (15. točka) ustvarja storitev, ki je definirana kot medij (1. točka). Kaj tukaj ni jasno, ministrica?”
Iz besedila definicije je namreč dokaj jasno, da trenutni oblastniki vplivneže vidijo kot subjekt nadzora, kjer jasno piše: “Določbe TEGA zakona (beri: zakona o medijih) veljajo za VSE oblike komuniciranja, namenjenega splošni javnosti, kar zajema tudi dejavnost vplivnežev ne glede na to, ali štejejo za medij po tem zakonu, razen če je namenjena izključno zasebnemu komuniciranju med posamezniki, in sicer v primeru razkritja navzkrižnih interesov (kaj sploh to pomeni?!), prepovedi vzpodbujanja nasilja in sovraštva, ščuvanja k storitvi terorističnih kaznivih dejanj, zaščiti otrok, ter oglaševanju, sponzoriranju in promocijskem umeščanju izdelkov …
Kaj to pomeni?
Če stavek malce odpakiramo birokratske latovščine, kaj v resnici de facto dobimo iz de iure slabo definirane odgovornosti vplivnežev in celo običajnih spletnih uporabnikov? Zakon o medijih bi rad arbitrarno s posebnimi vladno določenimi telesi in mimo kazenskega zakonika, ki definira sovražni govor, določal, kaj je sovražno in kaj vzpodbuja nasilje … Še več: Zadnja določba zakona očitno predvideva tudi, da se bo vplivneže in običajne uporabnike nadziralo ne glede na spornost njihovega govora, že če “sponzorirajo in promocijsko umeščajo izdelke.”
Videti je torej, da gre za povsem nedopustni oblastniški nadzor, kjer se ministrica brani s pomenljivim spuščanjem megle, da gre za različne definicije medijev in vplivnežev. Že – a zakon nadzira oboje, pri tem pa arbitrarno določa, kdaj bo povsem običajna komunikacija prav tako “medij”.
Pogrom nad svobodo govora
Kaj lahko takšno nevarno širjenje pooblastil izvršilne oblasti oz. politike naredi, je jasno videti v Veliki Britaniji. Tam spletne vplivneže in celo običajne spletne uporabike zapirajo zaradi objav na socialnih omrežjih, medtem ko včasih tudi posiljevalci tujih narodnosti nikoli ne vidijo rešetk. Ko oblast arbitrarno odloča, kaj je zanjo sovražni govor, skoraj po pravilu sledi ruski scenarij pogroma nad svobodo govora.
Da bi rada slovenska leva politika nadzirala meje svobode govora mimo 297. člena Kazenskega zakonika, sicer ni nič novega. Spomnimo, da je vlada kmalu po začetku mandata oblikovala vladni strateški svet za preprečevanje sovražnega govora pod patronatom leve aktivistke Nike Kovač.
Kaj se bo recimo zgodilo, če oblastnikom ne bo všeč, če kak vplivnež dvomi v nesmrtni partizanski mit? Bo to urejeno podobno kot zanikanje holokavsta v Nemčiji? Po dikciji sodeč je dokaj jasno, kaj želi koalicija z zakonom doseči, hkrati pa razkriva še eno skrito dejstvo: levica je prepričana, da desnica nikoli več ne bo prišla na oblast, saj v nasprotnem primeru ne bi bodoči desni vladi podelila takšnih vzvodov nadzora svobode izražanja.
