7.2 C
Ljubljana
ponedeljek, 1 marca, 2021

Mineva 100 let od koroškega plebiscita, po katerem je onkraj meje ostala zibelka slovenstva

Danes, 10. oktobra, mineva natanko 100 let od koroškega plebiscita, ki je potekal v skladu z odločitvami pariške mirovne konference. Določil je mejo med tedanjo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Avstrijo: del slovenskega naroda je dve leti po prvi svetovni vojni ostal v Avstriji.

 

Plebiscitu na Koroškem pred stotimi leti sta sledila revanšizem in preganjanje. Rezultat plebiscita je bil posledica več dejavnikov, boj za Koroško za Slovence pa je bil izgubljen že v času habsburške monarhije, je za APA in STA dejal zgodovinar in nekdanji slovenski veleposlanik v Avstriji dr. Andrej Rahten.Koroški deželni vladni predstavniki so sicer pred plebiscitom obljubljali, da se nikomur ne bo nič zgodilo, da bodo imeli vsi enake pravice, da bo Slovencem še bolje, kot jim je bilo v stari Avstriji, a se je po Rahtenovih besedah zgodilo prav obratno. »Prihajalo je do požigov domačij slovenskih narodnjakov, kar ni bilo deležno nobenih sankcij. Pravna država nekaj mesecev kot da bi bila izključena,« je dogajanje po plebiscitu ponazoril slovenski zgodovinar. Po plebiscitu je Koroško zapustilo okoli 3000 beguncev. Trajalo je desetletja in desetletja, da se je ozračje na Koroškem izboljšalo in da zdaj ni več odkritega nasprotovanja vsemu, kar je slovensko. In kot ocenjuje koroški slovenski odvetnik Rudi Vouk, bi lahko prav to ozračje izkoristili za izboljšanje položaja manjšine, avstrijsko povezovanje zahtev za ureditev položaja koroških Slovencev s priznanjem nemško govoreče skupnosti v Sloveniji pa se zdi Vouku nesprejemljivo: »Ne razumem, zakaj Sloveniji ne uspe razvozlati tega problema. V bistvu ne gre za priznanje nemško govoreče skupine v Sloveniji, nobena težava ne bi bila dati jim neki status, ki pa ne more biti takšen, kot ga imata italijanska in madžarska manjšina v Sloveniji.«

Zaščita manjšine

Število slovensko govorečih je v tem trenutku najnižje v zgodovini dežele Koroške in zagotovo ne bo naraslo, je dejal Vouk. »Moramo biti veseli, če nam uspe ustaviti razvoj na neki točki, da se ohrani jedro, ki je sedaj še prisotno. Iz tega jedra se morda da srednjeročno razvijati kak program, da se nekdanji pripadniki manjšine oziroma njihovi potomci začnejo učiti slovenščine kot tujega jezika in pridobijo neko znanje slovenščine, a Slovenci zaradi tega ne bodo postali.« Vouka skrbi predvsem to, da se na avstrijskem Koroškem uresničuje politika, da je manjšina zaščitena tam, kjer je še močna, čim šibkejša je, tem manj je te zaščite. Zato se je zavzel za čim hitrejše sprejetje novega celovitega zakona o manjšinskem šolstvu in dosledno uvajanje slovenščine v javnosti ter opozoril, da koroški Slovenci nimajo nič od tega, da imajo pravico govoriti slovenščino kot uradni jezik na kakem uradu ali sodišču, če tam ni nobene osebe, ki bi znala slovensko. Predsednik Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk (SKS) Bernard Sadovnik pa je dejal, da je zanj ohranitev slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem osrednjega pomena, in opozoril, da avstrijska vlada že skoraj tri desetletja ni zvišala finančne podpore manjšini. Da na Dunaju obstaja politična volja za izboljšanje razmer za vseh šest priznanih manjšin v Avstriji, pa je ob stoti obletnici koroškega plebiscita zapisala poslanka avstrijskih Zelenih v avstrijskem parlamentu, koroška Slovenka Olga Voglauer.

Mladi rod

Mlajša generacija koroških Slovencev, Klub slovenskih študentk in študentov na Koroškem, Klub slovenskih študentk in študentov v Gradcu ter Klub slovenskih študentk in študentov na Dunaju, pa ob stoti obletnici koroškega plebiscita ocenjuje, da so se razmere na avstrijskem Koroškem izboljšale, opozarja pa, da večinsko prebivalstvo avtohtone slovenske narodne skupnosti še vedno ne jemlje kot dela dežele ali Avstrije. Od koroške deželne vlade v Celovcu in avstrijske zvezne vlade na Dunaju zahtevajo uresničitev manjšinskih pravic, »ki so zagotovljene ne samo v 7. členu Avstrijske državne pogodbe (ADP), temveč tudi v ustavi in senžermenski mirovni pogodbi. To seveda pomeni popolno dvojezičnost na uradih, krajevnih napisih, v šolstvu, pa tudi zagotovitev primerne finančne podpore medijskim in kulturnim ustanovam ter sistematično rešitev za rabo slovenščine v javni upravi in sodstvu«.

Manj in manj

Pisatelj Florjan Lipuš na koroški plebiscit nima prijetnih spominov, ampak se ga iz mladosti spominja kot »nečesa neprijetnega, nenaklonjenega mi, mojemu jeziku sovražnega«. V osnovi se ni veliko spremenilo, vseeno pa lahko danes Slovenci živijo to, kar so, in uporabljajo svoj jezik, je dejal Lupuš ob obletnici plebiscita: »Pred sto leti nas je bilo še sto tisoč, danes števila raje ne omenjamo. Katerokoli število bi navedli, vsako bi bilo neresnično, zavajajoče, zlagano.«

Po Lipuševih besedah se negativni mejniki, ki spremljajo »deseti oktober«, vrstijo do današnjih dni, in se sprašuje, kaj od tega bi človeka napeljalo k odkritemu praznovanju koroškega plebiscita, še posebej ob dejstvu, da so ga koroški Slovenci odločili v prid Avstrije. »Nemško nacionalno usmerjeni župani v narodno mešanih občinah preprečujejo, kar se da preprečiti. Ujeti so v svojem nacističnem zgodovinskem oklepu. Občina Žitara vas, v kateri živim, je še leta 2018 odklonila mojemu domačemu naselju Sele slovenski napis. Letos ga bodo menda postavili v navzočnosti predsednikov dveh držav,« je omenil pisatelj, ki pa je navedel tudi nekaj sprememb na bolje: zabeleženi so v ADP iz leta 1955 in prvič v koroški zgodovini, čeprav tam živijo že 1400 let, je manjšina v 5. členu deželne ustave. »Uradni jezik ostaja seveda nemščina,« je poudaril.

Dvojezično izobraževanje

Predsednik Enotne liste (EL) Gabriel Hribar pa meni, da je treba je izkoristiti politične razmere v Avstriji in kombinacijo koalicijske vlade z Zelenimi in s predsednikom države Alexandrom Van der Bellnom za izboljšanje statusa slovenske manjšine. Statistika iz leta 2017 kaže, da je bilo med prvošolčki, prijavljenimi k dvojezičnemu pouku na avstrijskem Koroškem, 97 takih, ki znajo slovensko, in 530 takih, ki ne znajo nič slovensko. Ukrepi so nujni, saj se dogaja asimilacija, dežela avstrijska Koroška pa bi zato morala bolj podpirati dvojezično izobraževanje, pravi Hribar. Enotna lista, politična stranka koroških Slovencev, je že pred tremi leti predlagala vzpostavitev pedagoških standardov za dvojezično predšolsko vzgojo in sprejetje ustreznega zakonskega okvira. Kot pravi, celo Slovenska gimnazija nima več najboljše ravni znanja slovenščine, saj je odvisna od znanja, s katerim šolarji in dijaki prihajajo v šolo, in dodaja, da ima na tem področju svoje naloge tudi Slovenija. Kritičen je bil do zelo birokratskega vpisovanja zamejskih Slovencev na slovenske fakultete, saj so določene kvote posameznih fakultet za njihov vpis prav diskriminatorne. Sicer pa je EL dolgo veljala za edino politično stranko koroških Slovencev, zdaj pa postaja vedno bolj regionalna. Največji politični uspeh na lokalnih volitvah je EL dosegla leta 2009, ko so dobili župana v Železni Kapli, in na zadnjih volitvah še župana v Globasnici, članu občinskega sveta Šentjakoba v Rožu Franzu Baumgartnerju pa je uspelo, da so po več kot petih letih sprejeli odločitev za postavitev novih dvojezičnih krajevnih napisov v vseh vaseh občine Šentjakob v Rožu.

Nov zakon

Predsednik NSKS Valentin Inzko pa je dejal, da bi avstrijska zvezna vlada morala uresničiti koalicijsko pogodbo, ki govori o novem zakonu o narodni skupnosti, saj je sedanji zakon star že več kot 44 let in ni več sodoben. Na Koroškem bi morali izboljšati kakovost dvojezičnega pouka in doseči priznanje slovenščine kot drugega deželnega jezika v deželni ustavi. Sicer pa pravi, da se je ozračje na Koroškem v zadnjih letih bistveno izboljšalo, hkrati pa je slovensko govorečih najmanj v zgodovini te dežele. Dodal je, da se ozračje na avstrijskem Koroškem izboljšuje vse od sinode Katoliške cerkve na Koroškem naprej, od leta 1972 in 1973, hkrati pa manjšina številčno nazaduje. Poleg dviga kakovosti dvojezičnega pouka na avstrijskem Koroškem si Inzko želi še povečanje proračuna in s tem števila dijakov na slovenski glasbeni šoli ter ureditev otroškega varstva, v koroški ustavi pa naj se prizna slovenščina kot drugi deželni jezik. Glede zahtev za priznanje nemško govoreče skupnosti v Sloveniji je dejal, da se ne strinja s povezovanjem ali celo pogojevanjem položaja koroških Slovencev s priznanjem nemško govoreče skupnosti v Sloveniji, strinja pa se, da je treba avtohtono nemško govorečo narodno skupnost v Sloveniji maksimalno podpirati.

Zadnje novice

Sorodne vsebine